Jedro

Pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov, ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16.12.2004, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. in 5. alineo 36. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/2003-UPB1, v nadaljevanju ZAzil) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od dneva pravnomočno končanega azilnega postopka.

V razlogih izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja s toženo stranko, da je tožnikova prošnja za azil očitno neutemeljena in se v celoti sklicuje na razloge, ki jih je za svojo odločitev v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka (2. odstavek 67. člena ZUS). Po njegovi presoji je tožena stranka v t.i. pospešenem postopku pravilno ugotavljala le pravno pomembna dejstva in okoliščine, ki se tičejo kakšnega od razlogov, določenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Oceno, da lahko odloči v pospešenem postopku iz razlogov po 1. in 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil, je tožena stranka pravilno sprejela na podlagi tožnikove izjave, ki jo je podal ob podaji prošnje za azil in na podlagi virov o situaciji v tožnikovi izvorni državi. Tožnik je kot razlog za priznanje azila v Republiki Sloveniji navedel, da je v izvorni državi kot nekdanji član ONA-e preganjan s strani makedonskih oblasti, na drugi strani pa naj bi ga preganjali tudi člani ONA-e, ker je izstopil iz te organizacije. Iz poročil številnih mednarodnih organizacij, ki jih je tožena stranka v postopku pridobila in jih podrobno navaja v izpodbijani odločbi, izhaja, da se Mirovni sporazum, ki je bil podpisan v avgustu 2001 med albanskimi uporniki in makedonskimi oblastmi (Ohridski sporazum), v praksi izvaja. Iz poročil ne izhaja, da bi bili Albanci, ki so zapustili ONA-o, ogroženi s strani drugih članov te organizacije oziroma da bi bili zaradi tega, ker so bili člani ONA-e, preganjani s strani oblasti (vodilna oseba ONA-e A.A. je t-udi član koalicijske vlade). Za bivše člane ONA-e je v Makedoniji na voljo ustrezna in zadostna zaščita. S sprejetim Zakonom o amnestiji je amnestija zagotovljena vsem članom ONA-e, razen tistim, ki so zakrivili vojne zločine. Tožnik za svoje tožbene trditve o ogroženosti ni ponudil nobenih dokazov, njegove tožbene navedbe, da je iskal zaščito pri državnih organih v izvorni državi, pa nasprotujejo njegovim navedbam ob podaji prošnje za azil, ko je navajal, da je izvorno državo zapustil tudi zaradi strahu pred državnimi organi.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) meni, da odločitev prvostopnega sodišča ni pravilna.

Prvostopno sodišče ni popolno in pravilno ugotovilo dejanskega stanja o razmerah v njegovi domovini. Ponovi tožbeno navedbo, da je bil član ONA-e, ki ga je potem, ko jo je zapustil, preganjala tako, da je moral bežati. Če bi ostal v izvorni državi in bi želel dokazovati svoje pravice ter se "otresti" pregona pripadnikov ONA-e in tudi policije, bi njegovo dokazovanje bilo tam nesmiselno, kajti prepričan je, da ga sploh nihče ne bi poslušal, še manj pa bi ga razumel. To pa predvsem zaradi tega, ker je v Makedoniji zelo napeto stanje in je malokdo obvarovan pred nasiljem in pregonom, zlasti, če je bil vključen v kakšno organizacijo in jo kasneje zapustil. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu prizna status azilanta v Republiki Sloveniji, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje. Predlaga tudi oprostitev plačila sodne takse.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno presodilo zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke in svojo odločitev oprlo na pravilno dejansko in pravno podlago.

Azil je oblika zaščite, ki se prizna tujcem zaradi individualne ogroženosti v smislu razlogov, kot jih določa ZAzil oziroma Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev (Uradni list RS-MP, št.9/92, v nadaljevanju Ženevska konvencija), in sicer zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali pripadnosti določenemu političnemu prepričanju. Če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka v obravnavanem primeru pravilno odločila, ko je odločala v t.i. pospešenem postopku (2. odstavek 35. člena ZAzil).

Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka ugotovila vse pravno relevantne okoliščine, potrebne za odločanje v primerih, ko je že iz tožnikove vloge očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. Strinja se s presojo prvostopnega sodišča, ki je pritrdilo oceni tožene stranke, da tožniku v izvorni državi (Makedoniji) očitno ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da okoliščine, ki jih kot razlog za pridobitev azila navaja tožnik (da je v izvorni državi kot nekdanji član ONA-e preganjan s strani makedonske oblasti in s strani članov ONA-e, ker je iz te organizacije izstopil), niso takšne, da bi se tožnik lahko utemeljeno čutil resno ogroženega, zato njegov strah pred preganjanjem ni objektivno utemeljen. Tožnik ni zatrjeval, da bi bil preganjan zaradi že navedenih razlogov v smislu ZAzil, preganjanje, ki ga je navajal kot razlog za pridobitev azila, pa tudi ni takšno, kakršno se je kot pravni standard uveljavilo v sodni praksi (trajno in sistematično kršenje človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države), kar je pravilno presodilo tudi prvostopno sodišče. Tožnikovega pavšalnega zatrjevanja o preganjanju, če bi se vrnil v izvorno državo, pa tudi ni mogoče šteti za subjektivno utemeljen strah pred preganjanjem.

Namreč, glede na relevantna poročila mednarodnih organizacij (navedena v odločbi tožene stranke), na katera se sklicujeta prvostopno sodišče in pred njim tožena stranka, je stanje v Makedoniji objektivno dovolj varno, bivšim članom ONA-e je na voljo zadostna zaščita, izvaja se Zakon o amnestiji, državni organi s pomočjo organov mednarodne skupnosti pa zagotavljajo dovolj varno življenje v Makedoniji, kar pomeni, da bo tožniku tudi v primeru zatrjevanega preganjanja v izvorni državi nudena zaščita.

Izpodbijana sodba prvostopnega sodišča ne temelji na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Zato tožnikov pritožbeni razlog, ki se nanaša na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ni dopustno uveljavljati (5. odstavek 72. člena ZUS).

Glede na navedeno in ker ne obstajajo razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča. O tožnikovem predlogu, da se ga oprosti plačila sodnih taks, pritožbeno sodišče ni odločalo, saj je bil tožnik oproščen plačila sodnih taks že s sklepom prvostopnega sodišča (2. točka izreka sodbe in sklepa). Ta oprostitev pa velja tudi za pritožbeni postopek.