Jedro

Lastninska pravica po ZLNDL se ni pridobila z vpisom v zemljiško knjigo, temveč na podlagi zakona, dobil pa jo je tisti, ki je ob uveljavitvi tega zakona imel pravico uporabe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prepovedalo toženki parkiranje avtomobila pred garažo, ki se nahaja prva na levi v vrsti treh garaž, ob potoku A., na nepremičnini parc. št. 1009/1, k.o. P. (I. točka izreka), v preostalem delu je zahtevek tožnikov zavrnilo (II. točka izreka) ter jim naložilo toženki povrniti pravdne stroške v znesku 1.285,36 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožniki se pritožujejo iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izpostavljajo, da v izpodbijani sodbi ni odgovorjeno na vprašanje, da sporna garaža ni predmet, ki bi bil samostojen v pravnem prometu. Nadalje opozarjajo na problematiko funkcionalnega zemljišča pred garažo. Navajajo, da zemljišče pred garažo v uporabi zgolj etažnih lastnikov, ki so solastniki parc. št. 10009/1, k.o. P. Grajajo šesto točko obrazložitve in ob tem pojasnjujejo, da podlage za prenos pravice uporabe ni mogoče iskati v določbah (Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, v nadaljevanju ZLNDL), predvsem zato, ker stanovalci v letu 1968, ko je bilo izdano gradbeno dovoljenje, niso imeli pravice prenašati pravice uporabe. Zaradi tega uveljavljajo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Grajajo obrazložitev sodišča prve stopnje, ki je zaključilo, da se je uporabno dovoljenje izdano B. B., C. C. in D. D. transformiralo v lastninsko pravico, zaradi česar so imeli razpolagalno sposobnost nadaljnje prodaje. Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov v smeri, da sporna garaža ni predmet, ki je lahko samostojen v pravnem prometu, je podana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje uveljavljajo tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in sicer 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Toženka ni mogla pridobiti lastninske pravice na sporni garaži iz razloga, ker le-ta ni v pravnem prometu, ker je zgrajena na funkcionalnem zemljišču k stanovanjski zgradbi, v kateri imajo etažno lastnino tožniki. Funkcionalna zemljišča namreč nikoli niso bila v samostojnem prometu, v posledici nasprotne odločitve je sodišče prve stopnje kršilo določilo 105. člena SPZ. Grajajo tudi stroškovno odločitev. Toženka jih ovira s parkiranjem pred sporno garažo in jim s tem onemogoča dostop do kompostnika. Predlagajo, da sodišče druge stopnje ugodi njihovi pritožbi, tako da spremeni izpodbijano sodbo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti, podredno pa predlagajo razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Priglašajo stroške.

4. Toženka se pritožuje prav tako iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. Graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je ocenilo, da ni priposestvovala funkcionalnega dela zemljišča pred garažo. Poudarja, da vse od leta 2001 uporablja sporno nepremičnino na enak način, tako da je eno vozilo parkirano v garaži, drugo pa pred garažo. Graja postopanje sodišča prve stopnje, ki ne poda definicije funkcionalnega zemljišča in ne ugotovi obsega le-tega za sporno garažo. Glede na to uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da je prostor pred garažo v velikosti enega avtomobila potreben za njeno redno rabo in zato predstavlja funkcionalno zemljišče garaže. Graja tudi ugotovitve sodišča prve stopnje o njeni dobri veri glede zemljišča pred sporno garažo. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitvi tožbenega zahtevka v celoti in povrnitev pravdnih stroškov. Priglaša stroške.

5. Tožniki so odgovorili na pritožbo toženke in se zavzemajo za njeno zavrnitev. Priglašajo stroške. Toženka na pritožbo tožnikov ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je opravilo uradni preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Uradni preizkus je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna bistvena kršitev.

8. Lastninska pravica po ZLNDL se ni pridobila z vpisom v zemljiško knjigo, temveč na podlagi zakona, dobil pa jo je tisti, ki je ob uveljavitvi tega zakona imel pravico uporabe. Za veljavnost prenosa pravice uporabe vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven pogoj, zato se je dogajalo, da dejansko izvršenemu pravnemu prometu z nepremičninami vpisi v zemljiško knjigo niso sledili. Največkrat sta se v zemljiški knjigi izvedla le vpis družbene lastnine in vpis pravice uporabe prvega imetnika, pozneje pa nič več. To pa ne pomeni, da je imetnik pravice uporabe ostal tisti, ki je bil vpisan. Z vidika ZLNDL je bilo odločilnega pomena za lastninjenje, kdo je na presečni dan, ki ga opredeljuje ta zakon, upravičeni in dejanski (ne samo domnevni zemljiškoknjižni) imetnik pravice uporabe na nepremičnini v družbeni lastnini (dr. Matija Damjan, Zapleti pri lastninjenju nepremični v družbeni lastnini in urejanju sedanjega (neurejenega) stanja, PB, št. 1/2011). Tisti, ki pravice uporabe ob uveljavitvi zakona ni imel, lastninske pravice po tem zakonu ni pridobil, čeprav je bila pravica uporabe v zemljiški knjigi vpisana nanj.

9. Relevantno dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje je: da se sme zemljišče (ki se je nesporno nanašalo tudi na nepremičnino, ki danes predstavlja parc. št.1009/1, k.o. P., in je predmet tega postopka), ki je imelo tedaj status družbene lastnine, uporabiti za izgradnjo treh provizoričnih garažnih objektov; da je bilo izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo garaž; da so stanovalci stanovanjske hiše oziroma občani, med njimi tudi pravni prednik toženke, garaže zgradili v skladu z gradbenim dovoljenjem in z lastnimi sredstvi ter v lastni režiji; da je imel pravni prednik toženke, kot vsi nadaljnji, sporno garažo v posesti, od njene izgradnje in so jo nemoteno uporabljali vse do vložitve tožbe.

10. Po tedanjih predpisih za prenos ni bila potrebna sklenitev pogodbe in izrecen zapis prenosa pravice, temveč je do prenosa pravice uporabe prišlo že s samo odločbo pristojnega organa oziroma občine o dodelitvi zemljišča za gradnjo ter prevzemom nepremičnine oziroma zgrajenega objekta v uporabo. Zato odsotnost posebnega določila o prenosu pravice uporabe v stvarnopravnem smislu v odločbi ne vpliva na njeno pridobitev s strani pravnega prednika toženke. Za oceno, ali je pravni prednik toženke pridobil pravico uporabe na zemljišču, je pomembno to, da je gradil ob vednosti in izrecnem dovoljenju stanovalcev sporne stanovanjske zgradbe, saj so mu v ta namen z odločbo dali zemljišče v uporabo, da si zgradi garažo in jo uporablja, in kasneje izdali druga potrebna upravna dovoljenja (gradbeno dovoljenje, uporabno dovoljenje) in soglasja. Enako pomembna je tudi ugotovitev da je pravni prednik toženke gradnjo dejansko izpeljal. Že Vrhovno sodišče se je izreklo, da odločba o podelitvi zemljišča za gradnjo in gradbeno dovoljenje vsebujeta pravico graditi, ta pa vsebuje pravico trajne uporabe zemljišča, na katerem je zgrajen objekt (I Ips 553/2002 in II Ips 223/2009).

11. V postopku je bilo ugotovljeno, da so investitorji treh garaž C. C., B. B. in E. E. podali zahtevo za izdajo uporabnega dovoljenja, pri čemer je E. E. prodal garažo F. F., ona pa G. in D. D., ki sta sporno garažo prodala možu toženke, toženka pa je postala lastnica po smrti moža, na podlagi sklepa o dedovanju. Nadalje je bilo ugotovljeno tekom postopka, da je bilo uporabno dovoljenje za garaže izdano B. B., C. C. in D. D. leta 1994. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno pravilno zaključilo, da so ob uveljavitvi ZLNDL imeli pravico do uporabe zemljišča, na katerem stojijo sporne garaže B. B., C. C. in D. D. ter G. G., zaradi česar se je na podlagi 2. člena ZLNDL njihova pravica uporabe transformirala v lastninsko pravico. S tem pa so vsi pridobili po pravilni oceni sodišča prve stopnje razpolagalno sposobnost za nadaljnjo prodajo.

12. Ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna že na podlagi pravil o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini in ZD, se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno posebej opredeljevati še do pritožbenih navedb, s katerimi tožniki nasprotujejo razlogom izpodbijane sodbe o pridobitvi lastninske pravice tudi na drugi pravni podlagi, na podlagi priposestvovanja. Kljub temu pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je bila toženka in njeni pravni predniki ves čas zahtevane priposestvovalne dobe v dobri veri glede veljavnosti pravnega naslova, na katerega so opirali svojo posest na sporni garaži, ki je bila nemotena, in da niso mogli vedeti, da niso lastniki sporne garaže. 13. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s pridobitvijo lastninske pravice na funkcionalnem zemljišču pred garažo oziroma z ugoditvijo zahtevku tožnikov, da se toženki prepove parkiranje avtomobila pred sporno garažo. 14. Kot je bilo že ugotovljeno se je lastninska pravicah na spornih garažah prenašala neodvisno od lastninske pravice na stanovanjih. Pregled zadeve namreč pokaže, da je stanovanjska stavba, na funkcionalnem zemljišču katere stojijo sporne garaže, etažirana in v lasti drugih lastnikov, kot so sporne garaže. V času, ko so se gradile sporne garaže so bili določeni lastniki stanovanj tudi hkrati investitorji spornih garaž. Kot je bilo že pojasnjeno zgoraj so na podlagi ZLNDL dobili na podlagi pravice do uporabe, lastninsko pravico na prosto stoječih garažah, ki so bile zato kot take samostojne v pravnem prometu in so se kot take lahko prodajale dalje. Ko so bila zemljišča v družbeni lastnini, na stavbah pa je bilo mogoče dobiti lastninsko pravico, ni veljalo namreč temeljno načelo sedaj veljavnega stvarnega prava, načelo povezanosti zemljišča z objektom, po katerem so nepremičnine zgolj zemljišča, vse kar je na, nad ali pod, pa je sestavina le-te. Veljalo je ravno obratno, da je zemljišče sledilo usodi stavbe. Na podlagi navedenega je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je bila s pogodbami in sklepi o dedovanjih, v katerih je bil kot predmet prenosa/prehoda opredeljena (le) garaža, hkrati prenesena tudi pravica uporabe na zemljišču. Kar pomeni, da se je s pravnimi posli prenašala le lastninska pravica na sami garaži in zemljiščem, ki je bilo pod garažo, ne pa tudi zemljiščem pred garažo, t.i. funkcionalnim zemljiščem garaže. To je še vedno skupni del stavbe, ki je v solastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe, ki pa ga toženka koristi za dostop do svoje garaže. Da nihče od stanovalcev dostopu toženke (in prej njenih pravnih prednikov) do garaže po par. št. 1009, k.o. P. ni nasprotoval, je med pravdnima strankama nesporno. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so njeni pravni predniki dejansko izvrševali služnostno pravico poti za namene uporabe garaže po sporni parceli, ki pelje do garaže več kot 20 let, ne da bi lastniki spornega zemljišča temu nasprotovali, v posledici česar je toženka skupaj s pravnimi predniki priposestvovala služnostno pravico hoje in vožnje po nepremičnini tožnikov. Navedena služnostna pravica pa ne zajema tudi dalj časa trajajočega parkiranja vozila pred garažo (torej takšnega parkiranja, ki presega parkiranje za namen dostopa v garažo, da se odprejo vrata garaže in vozilo parkira v garaži), zaradi česar je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugodilo zahtevku tožnikov, s katerim toženki prepoveduje parkiranje avtomobila pred sporno garažo. 15. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Ker pravdni stranki nista uspeli s pritožbo, sami krijeta stroške postopka s pritožbo (165. člen v zvezi s 155. členom ZPP).

17. Praviloma sodišče druge stopnje tudi ne priznava stroškov odgovora na pritožbo, razen v izjemnih primerih. Ker takšna izjema v obravnavanem primeru ni podana, je sodišče druge stopnje z uporabo kriterija potrebnosti stroškov (155. člen ZPP), v zvezi s temeljnim načelom ekonomičnosti (prvi odst. 11.člena ZPP) odločilo, da tožniki sami krijejo svoje stroške odgovora na pritožbo (165. člen ZPP).