Jedro

Zahtevo za varstvo zakonitosti se skladno z določilom 420. člena ZKP lahko vloži le zaradi konkretnih kršitev zakona, storjenih v obravnavanem postopku. Z navedbami, da bi bilo treba postaviti meje prostega razpolaganja „enoosebnega družbenika“, vložnik ne more uspeti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I K 10226/2009 z dne 17. 2. 2011 je bil N. S. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oproščen obtožbe, da je storil kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 244. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Zoper takšno sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V obrazložitvi je navedlo, da bi sodišče prve stopnje sicer ravnalo prav, če bi obdolženca oprostilo obtožbe po 1. točki 358. člena, torej zato, ker dejanje, kot je opisano v obtožbi in kot je povzeto v izreku izpodbijane sodbe, nima vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, vendar s tem, ko je obtoženega oprostilo po 3. točki 358. člena ZKP, ni zagrešilo takšne kršitve, ki bi zahtevala razveljavitev zadeve. Ker torej po stališču pritožbenega sodišča obtožencu očitano kaznivo dejanje ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ, ga je, kot je razvidno iz obrazložitve sodbe, obtožbe oprostilo iz tega razloga in se, kot je pojasnilo, ni ukvarjalo z obširnimi pritožbenimi navedbami okrožnega državnega tožilca v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Prav tako po oceni pritožbenega sodišča okrožni državni tožilec s svojim razmišljanjem v pritožbi, v kateri izraža nestrinjanje s stališči v sodbah Vrhovnega sodišča, katerih opravilne številke citira, in meni, da bi bilo potrebno mnenje in stališče Vrhovnega sodišča korigirati ter tudi pri slovenskih enoosebnih družbah postaviti meje prostega razpolaganja enoosebnega družbenika, ne more uspeti. Pritožnik namreč v celoti sprejema in povzema razloge Vrhovnega sodišča in jim nima ničesar dodati. Te odločbe pa so bile upoštevane tudi pri odločanju v izpodbijani sodbi.

2. Zoper sodbo višjega sodišča pa vlaga vrhovni državni tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ in relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 395. tega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugotovi uveljavljane kršitve.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila obtoženčeva zagovornica odvetnica T. K., ki Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

4. Ker je torej razlog za izrek oprostilne sodbe, ugotovljen v pravnomočni sodbi, razlog iz 1. točke 358. člena ZKP oziroma da dejanje, za katero je storilec obtožen po zakonu ni kaznivo dejanje, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti obravnavalo (ne glede na to, da je v izreku sodbe ostal kot razlog za oprostitev razlog iz 3. točke 358. člena ZKP).

5. Okrožno državno tožilstvo je obdolžencu očitalo, da je „kot direktor družbe A. d.o.o., pri opravljanju gospodarske dejavnosti, in sicer v okviru vodenja in finančnega poslovanja družbe z namenom, da si pridobi premoženjsko korist, izrabil svoj položaj direktorja družbe s tem 1) da denarja v znesku 400.000,00 DEM v vrednosti 37,772.000,00 SIT, ki ga je dne 22. 12. 1997 v gotovini prejel od A. H. na podlagi posojilne pogodbe št. 1/97, ki jo je sklenil z njim kot direktor družbe A. d.o.o., ni porabil za poslovanje družbe, kot je to bilo navedeno v pogodbi, niti ni prejetega denarja položil na žiro račun družbe, marveč je del denarja, in sicer 5,000.000,00 SIT, porabil za plačilo kredita, kot je to opisano v drugi alineji, preostanek pa zadržal in ga porabil zase, 2) da se je dogovoril z M. Š., da bosta z ženo D. Š. dolg, ki sta ga imela do družbe A. d.o.o., iz naslova pogodbe o kratkoročnem kreditu št. 213/97 z dne 17. 3. 1997 v višini 15,000.000,00 SIT, ki ga zanju v imenu in na račun družbe A. d.o.o. najel pri K. banki d.d., vrnila njemu osebno kot fizični osebi tako, da bo S. postal tihi družbenik v družbi E. d.o.o., v kateri je imel Š. 50 % delež, in sicer mu bo M. Š. zato, ker je S. banki poravnal glavnico kredita s sredstvi družbe A. d.o.o., in sicer je sredstev rednega poslovanja družbe dne 6. 3. 1998 znesek 7,500.000,00 SIT, dne 11. 3. 1998 pa še znesek 2,500.000,00 SIT, dne 17. 3. 1998 pa nato iz sredstev kredita, ki ga je najel pri A. H., še 5,000.000,00 SIT, prepustil polovico svojega poslovnega deleža v družbi E. d.o.o., kar je nato Š. s podpisom dogovora o sodelovanju z dne 14. 1. 1999 tudi storil ter je tako S. postal tihi družbenik družbe E. d.o.o. S takšnim ravnanjem pa si je pridobil veliko premoženjsko korist v skupnem znesku 47,772.000,00 SIT oziroma 199.349,07 EUR in mu je šlo za to, da si pridobi tako premoženjsko korist.“

6. Vrhovni državni tožilec se z izrekom oprostilne sodbe ob takšnem opisu dejanja ne strinja, svoje nestrinjanje pa v zahtevi za varstvo zakonitosti obrazlaga s podobnimi argumenti, kot je to storilo okrožno državno tožilstvo že v pritožbi. V zahtevi citira odločbo Ustavnega sodišča opr. št. U-I-268/05 z dne 5. 7. 2007 iz katerega povzame, da so predmet obravnavanega kaznivega dejanja vrednote in dobrine, ki temeljijo na gospodarskem pravu (vestnost, poštenje ipd.....). Nadalje navaja stališča, ki jih je Vrhovno sodišče sprejelo v sodbah I Ips 266/2007 z dne 13. 12. 2007, I Ips 141/2006 z dne 24. 5. 2007, ter judikate nemškega zveznega sodišča. Iz slednjega povzema, da je razpolaganje s premoženjem v družbi z omejeno odgovornostjo prosto, vendar le dokler se s tem ne poseže v osnovni kapital družbe (paragraf 30 Zakona o nemški družbi z omejeno odgovornostjo). Za presojo, ali je družbenikovo razpolaganje dopustno, je potrebno ugotoviti, katere proste vire lastniškega kapitala (rezerve, nerazporejen dobiček) je imela družba na voljo. Če pred spornimi transakcijami tega ni na voljo, je jasno, da si je družbenik izplačal premoženje, ki ima svoj vir v osnovnem kapitalu, oziroma je celo posegel v premoženje, ki je v bilanci stanja financirano z obveznostmi - dolžniškim kapitalom. Vrhovni državni tožilec nadalje opozarja še na dejstvo, da je tudi v slovenskem pravu po 430. členu Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) osnovni kapital kakor tudi dolžniški kapital družbe, varovana kategorija, v katerega družbeniki ne smejo posegati. Zato je potrebno stališče Vrhovnega sodišča, navedeno v citiranih odločbah, korigirati in uskladiti s primerjalno pravnimi zgledi ter tudi pri slovenski enoosebni družbi postaviti meje prostega razpolaganja enoosebnega družbenika (ob predhodni ugotovitvi, da je družbeno premoženje do enoosebnega družbenika tuje premoženje), in sicer: razpolaganje s premoženjem je prosto, vse dokler se ne zmanjša osnovni kapital in dokler s tem ni „ogrožena“ eksistenca družbe“. To pa je meja, pri kateri nastopi protipravnost in kazenska odgovornost po 244. členu KZ, oziroma po 240. člena KZ-1. Kazenska odgovornost torej nastopi s protipravnimi razpolaganji, ki imajo za posledico takoimenovano podbilanciranost družbe, ko je torej premoženje družbe (aktiva) zmanjšano do te mere, da sicer na pasivni strani še pokriva dolžniški kapital, ne pa več celotnega osnovnega kapitala. Če je izgubljen celotni osnovni kapital in je premoženja - aktive manj, kot je na pasivni strani bilance stanja obveznosti, nastopi namreč prezadolženost, ki je stečajni razlog. Vrhovni državni tožilec polemizira še z odločbami Vrhovnega sodišča I Ips 217/99, I Ips 378/2006, I Ips 257/2002 in I Ips 134/2009(1) in zaključi, da iz vsega navedenega izhaja, da je sodišče s svojo odločitvijo kršilo zakon.

7. Višje sodišče je na podobne navedbe v pritožbi odgovorilo, da z izraženimi nestrinjanji s citiranimi odločbami Vrhovnega sodišča in z navedbami, da bi bilo potrebno postaviti meje prostega razpolaganja „enoosebnega družbenika“, pritožnik ne more uspeti. Enako stališče pa je v zvezi z navedbami vložnika v zahtevi sprejelo tudi Vrhovno sodišče. 8. Zahtevo za varstvo zakonitosti se skladno z določilom člena 420 ZKP lahko vloži le zaradi konkretnih kršitev zakona, storjenih v obravnavanem postopku. Z razmišljanjem vrhovnega državnega tožilca o tem, ali je Vrhovno sodišče v odločbah, ki jih citira, v celoti sledilo nemški praksi ali le deloma ter z navedbami, da bi morali v bodoče omejiti razpolaganja družbenika s premoženjem družbe le do tedaj, dokler se ne poseže v osnovni kapital, oziroma dokler ni „ogrožena eksistenca družbe“, v tem kazenskem postopku vložnik ne more uspeti. V obtožnici se namreč obtožencu ne v njenem izreku, niti v obrazložitvi ne očita, da bi ogrozil oziroma posegel v osnovni kapital družbe, temveč le, da naj bi si pridobil na škodo družbe veliko premoženjsko korist (glede česar pa ga je sodišče prve stopnje v dvomu oprostilo). Če v konkretnem primeru sledimo tezi državnega tožilca, da je družbenikovo razpolaganje dopustno, vse dokler se ne zmanjša osnovni kapital, ali dokler s tem ni ogrožena eksistenca družbe (da torej to dejstvo predstavlja prag kaznivosti pri katerem lahko govorimo o pridobitvi protipravne premoženjske koristi ali povzročitvi škode), bi se to moralo v obtožnem aktu tudi očitati, predvsem pa bi moralo biti to dejstvo v postopku ugotovljeno. Kršitev kazenskega zakona je namreč lahko podana le takrat, če je sodišče na (popolno) ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo materialno določbo, oziroma v konkretnem primeru, ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, kot je, vrhovni državni tožilec s stališči, zavzetimi v zahtevi za varstvo zakonitosti, ne more uspeti.

9. Vložnik v zahtevi uveljavlja še procesno kršitev in sicer kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP, ker bi se bilo sodišče druge stopnje dolžno opredeliti do vseh konkretnih in relevantnih pritožbenih navedb, ter pritožniku pojasniti, zakaj njegove trditve so ali niso utemeljene, vendar pa tudi s temi trditvami vložnik ne more uspeti. Ne glede na to, da vložnik ni obrazložil uveljavljane kršitve (kar se za uspešno uveljavljano kršitev po določilu prvega odstavka 424. člena ZKP zahteva), Vrhovno sodišče dodaja še, da v primeru, kot je obravnavani, ko je pritožbeno sodišče ocenilo, da dejanje kot je opisano, ne vsebuje vseh elementov očitanega kaznivega dejanja (da je torej podan razlog za izrek oprostilne sodbe po 1. točki 358. člena ZKP), na ostale pritožbene navedbe (ki se nanašajo na dejansko stanje oziroma na procesne kršitve) sploh ni bilo dolžno odgovarjati.

10. Vrhovno sodišče je glede na vse navedeno zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Vrhovno sodišče je izrecno opozorilo na nemško teorijo in sodno prakso, za katero se zavzema tudi vrhovni državni tožilec v zahtevi, v zadevi I Ips 141/2006, kjer je posebej poudarilo, da je razpolaganje družbenikov s premoženjem družbe praviloma dopustno, razen če posega v temeljni kapital družbe, ki je namenjen varovanju upnikov oziroma na kakšen drug način ogroža obstoj gospodarske združbe.