Jedro

Medsebojna povezanost postopkov za izdajo odločbe o odmeri komunalnega prispevka in za izdajo gradbenega dovoljenja po določbah veljavne zakonodaje v ničemer ne vpliva na tek roka za vložitev pritožbe zoper odločbo o odmeri komunalnega prispevka oziroma na veljavnost te odločbe. Odločitev, ali bosta pravico do pritožbe v tem roku dejansko izkoristili, je bila izključno v rokah tožečih strank, motivi za to odločitev – vključno z morebitnim napačnim pravnim nasvetom uradne osebe – pa ne morejo biti predmet upravnega postopka oziroma upravnega spora.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Župan Občine Logatec je kot drugostopenjski upravni organ z izpodbijano odločbo zavrgel pritožbo tožečih strank zoper odločbo o določitvi komunalnega prispevka št. 354-173/2008-2 z dne 24. 3. 2009 kot prepozno. V obrazložitvi svoje odločbe je med drugim navedel, da je bila odločba o določitvi komunalnega prispevka tožečima strankama vročena dne 31. 3. 2009, kar izhaja iz vročilnic. Rok za vložitev pritožbe je 15 dni, tako da sta tožeči stranki glede na določbo 100. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07 in 65/08, dalje ZUP) imeli možnost vložiti pritožbo do 15. 4. 2009. Iz upravnega spisa izhaja, da sta tožeči stranki z dopisom z dne 14. 4. 2009 vrnili odločbo prvostopenjskemu organu s pripisom, da še nista dobili gradbenega dovoljenja, prvostopenjski upravni organ pa ju je z dopisom z dne 21. 4. 2009 seznanil, da je odločba postala dokončna dne 15. 4. 2009. Tožeči stranki sta nato s ponovnim dopisom, ki ga je prvostopenjski upravni organ prejel dne 30. 4. 2009, prosili za izdajo nove odločbe. Ta dopis je prvostopenjski upravni organ štel za pritožbo, zato je tožeči stranki pozval k dopolnitvi te pritožbe, ki je bila vložena dne 13. 5. 2009. Drugostopenjski upravni organ meni, da dejstvo, da sta tožeči stranki vrnili odločbo prvostopenjskemu organu, v ničemer ne vpliva na tek rokov za vložitev pritožbe. Tudi okoliščina, da tožečima strankama v tistem trenutku še ni bilo izdano gradbeno dovoljenje, ne vpliva na veljavnost odločbe o odmeri komunalnega prispevka. Iz navedenega poteka dogodkov izhaja, da tožeči stranki nista vložili pritožbe v roku, temveč šele po njegovem izteku, ta rok pa je zakonsko določen in zato po svoji naravi nepodaljšljiv, zato je tožena stranka pritožbo v skladu z določbo 1. odstavka 246. člena ZUP zavrgla kot prepozno.

Tožeči stranki se s tako odločitvijo ne strinjata in vlagata tožbo, v kateri med drugim navajata, da sta odločbo o odmeri komunalnega prispevka vrnili prvostopenjskemu upravnemu organu po dogovoru z uslužbenko Občinske uprave Logatec, ki jima je svetovala, naj počakata štirinajst dni in če v tem času ne bosta prejeli gradbenega dovoljenja, naj odločbo vrneta, ker naj odločba ne bi smela biti izdana pred odločitvijo o gradbenem dovoljenju. Tožeči stranki sta pri upravni enoti dobili podatek, da gradbenega dovoljenja ne bosta prejeli do konca leta, uslužbenka Občinske uprave občine Logatec pa jima je zatrdila, da bo po prejemu gradbenega dovoljenja izdala novo odločbo. Gradbeno dovoljenje je bilo nato tožečima strankama vročeno dne 16. 4. 2009, prvostopenjski upravni organ pa jima je zato ponovno vročil odločbo o odmeri komunalnega prispevka. Tožeči stranki sta to odločbo dne 29. 4. 2009 vrnili prvostopenjskemu upravnemu organu ter ga pozvali, naj v skladu z dogovorom izda novo določbo s tekočim datumom, saj sta gradbeno dovoljenje nepričakovano prejeli že dva dni po vrnitvi prvotne odločbe, tako da bi jima bila omogočena vložitev pravnega sredstva. Prvostopenjski upravni organ je tožeči stranki dne 5. 5. 2005 pozval k dopolnitvi vloge, saj je iz dopisa izhajalo, da želita vložiti pravno sredstvo. Tožeči stranki sta v postavljenem roku, dne 11. 5. 2009, pri prvostopenjskem upravnem organu vložili dopolnjeno vlogo – pritožbo na odločbo z vsemi potrebnimi sestavinami.

Šele po treh mesecih, torej dne 12. 8. 2009, je župan Občine Logatec kot drugostopenjski upravni organ izdal izpodbijani sklep. V zvezi s tem tožeči stranki opozarjata predvsem, da je „po 79. členu Zakona o prostorskem načrtovanju odločba o komunalnem prispevku povezana z gradbenim dovoljenjem“. Komunalni prispevek namreč predstavlja plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini. Po 6. odstavku 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju komunalni prispevek odmeri pristojni organ občinske uprave z odločbo na zahtevo zavezanca ali ko od upravne enote v zavezančevem imenu prejme obvestilo o popolnosti vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja. Tožeči stranki se sicer strinjata s tem, da okoliščina, da v trenutku izdaje odločbe o odmeri komunalnega prispevka nista razpolagali z gradbenim dovoljenjem, ne vpliva na veljavnost odločbe o odmeri komunalnega prispevka, vendar ni mogoče spregledati dejstva, da je prav prvostopenjski upravni organ oziroma oseba, ki je vodila postopek, tožečima strankama svetovala, naj odločbo vrneta v predlaganem roku iz razloga, ker nista prejela gradbenega dovoljenja. Ravnanje tožečih strank po navodilu uradne osebe ne more biti v škodo njunih pravic, saj stranki ne poznata določb Zakona o upravnem postopku, ravnali pa sta natanko tako, kot jima je predlagal prvostopenjski upravni organ. Poleg tega tožeči stranki opozarjata še na to, da bi v primeru, če bi drugostopenjski upravni organ o pritožbi odločal znotraj trimesečnega roka, imeli vsaj možnost predlagati vrnitev v prejšnje stanje. Ker je bil izpodbijani sklep izdan točno na dan izteka tega roka, sta tožeči stranki tudi v tem pogledu ostali brez pravnega varstva. Glede na vse navedeno tožeči stranki sodišču predlagata, naj izpodbijani sklep odpravi in toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki, ki je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, poleg tega pa je na tožbo tudi odgovorila. V odgovoru najprej povzema dotedanji potek upravnega postopka, poleg tega pa navaja še, da gre pri postopku za odmero komunalnega prispevka in v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja za dva popolnoma ločena upravna postopka, v katerih odločata različna upravna organa na različni pravni podlagi. V oporo temu stališču povzema pravno ureditev, ki se nanaša na medsebojno povezavo obeh postopkov in posebej poudarja, da v primeru, če o odmeri komunalnega prispevka ni odločeno v roku iz 6. in 7. odstavka 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju, plačilo komunalnega prispevka ni pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja. Tudi v primeru, da gradbeno dovoljenje ni izdano, to ne vpliva na tek upravnega postopka odmere komunalnega prispevka, temveč je investitor upravičen do vračila plačanega komunalnega prispevka. V obravnavani zadevi je odločba, ker tožeči stranki nista pravočasno vložili pritožbe, postala dokončna in izvršljiva. Prvostopenjski upravni organ bi v primeru izvršitve odločbe in morebitne neizdaje gradbenega dovoljenja moral plačani znesek vrniti tožečima strankama, vendar do tega ni prišlo, saj je bilo tožečima strankama izdano gradbeno dovoljenje. Poleg tega tožena stranka meni, da so navedbe tožečih strank o navodilih uslužbenke prvostopenjskega upravnega organa neresnične in zatrjuje, da organ, ki vodi postopek, oziroma uradne osebe, ravnajo v skladu z določbami ZUP. Zatrjevano nezakonito in nestrokovno ravnanje uradne osebe ne izhaja iz upravnega spisa, sicer pa se kakršnokoli ravnanje uradne osebe v upravnem postopku dokumentira najmanj z uradnim zaznamkom. Tožena stranka dodaja še, da je drugostopenjski upravni organ po tem, ko mu je bila pritožba odstopljena v reševanje, o zadevi odločil v roku 8 dni. Tožeča stranka je za varstvo svojih pravic imela možnost sprožiti upravni spor zaradi molka organa, pa tega ni storila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da med strankami ni sporen časovni potek dogodkov, ne to, katere vloge sta vložili tožeči stranki, ne njihova vsebina. Prav tako ni spora o tem, da je po veljavni pravni ureditvi (8. odstavek 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju v zvezi z 1. odstavkom 235. člena ZUP) rok za vložitev pritožbe zoper odločbo o odmeri komunalnega prispevka 15 dni.

Tožeči stranki se v tožbi na več mestih sklicujeta na medsebojno povezanost postopkov za izdajo odločbe o odmeri komunalnega prispevka in za izdajo gradbenega dovoljenja. Sodišče s tem v zvezi ugotavlja, da je po določbi 5. točke 1. odstavka 66. člena ZGO-1 plačilo komunalnega prispevka (s tem pa seveda tudi odločba o njegovi odmeri) pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja, po ureditvi iz 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju pa se upravna organa, pristojna za izpeljavo teh postopkov, med seboj obveščata o nekaterih procesnih dejanjih. Vendar pa ta medsebojna povezanost postopkov po določbah veljavne zakonodaje v ničemer ne vpliva na tek roka za vložitev pritožbe zoper odločbo o odmeri komunalnega prispevka oziroma na veljavnost te odločbe, tožeči stranki pa tudi v ničemer ne pojasnjujeta, kako bi medsebojna povezanost postopkov lahko vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe oziroma na odločitev v tej zadevi.

Predmet presoje v obravnavani zadevi je torej izključno vprašanje, ali je morebiten napačen pravni nasvet uradne osebe, ki je vodila upravni postopek odmere komunalnega prispevka, lahko vplival na potek roka za vložitev pritožbe zoper odločbo o odmeri komunalnega prispevka, oziroma na zakonitost odločbe, s katero je bila ta pritožba zavržena kot prepozna. V zvezi s tem je potrebno ugotoviti, da določbe 1. in še posebej 2. odstavka 7. člena ZUP sicer uzakonjajo aktivno vlogo organov oziroma uradnih oseb v postopku, saj mora uradna oseba v primeru, ko glede na dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, stranko na to opozoriti. Vendar pa tudi po tej zakonski določbi ostaja dejansko uveljavljanje pravice izključno v rokah stranke, zakon pa ravnanje uradne osebe v tem pogledu sankcionira šele v skrajnih primerih, ko to ravnanje predstavlja kaznivo dejanje (npr. 2. točka 260. člena ZUP).

V obravnavani zadevi je v zvezi s tem, ali in kako sta bili tožeči stranki opozorjeni na svoje pravice v zvezi z rokom za pritožbo zoper odločbo o odmeri komunalnega prispevka mogoče ugotoviti najmanj to, da je bila odločba opremljena z nedvoumnim in pravilnim pravnim poukom, v katerem je naveden tudi pritožbeni rok. Kot je bilo že navedeno, je bila odločitev, ali bosta pravico do pritožbe v tem roku dejansko izkoristili, izključno v rokah tožečih strank, motivi za to odločitev – vključno z morebitnim napačnim pravnim nasvetom uradne osebe – pa ne morejo biti predmet upravnega postopka oziroma upravnega spora. Zato je tudi vprašanje, ali sta tožeči stranki od uradne osebe resnično dobili takšen pravni nasvet kot zatrjujeta, za odločitev v tej zadevi brezpredmetna in sodišče navedb strank v tej smeri ni preizkušalo.

Ugotovitev tožene stranke, da sta tožeči stranki prvo vlogo, s katero sta izrazili nestrinjanje z izdano odločbo in jo je zato bilo mogoče šteti za (čeprav nepopolno) pritožbo, vložili po izteku pritožbenega roka, je glede na gornjo obrazložitev tudi po presoji sodišča pravilna. Pravilno je bilo zato tudi ravnanje tožene stranke, ko je pritožbo na podlagi določbe 2. odstavka 240. člena ZUP zavrgla. Sodišče je tako iz vseh navedenih razlogov ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonu, tožba pa neutemeljena, zato jo je na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1) zavrnilo. Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z določbo 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.