Jedro

Glede na to, da je tožnika drugotožena stranka, ki je bila njegov delodajalec, napotila na delo k prvotoženi stranki na podlagi pogodbe, sklenjene med njima, je bila prvotožena stranka uporabnik. Zaradi tega se je moral tožnik pri njej vključiti v njen delovni proces in delo opravljati po njenih navodilih. Vendar pa je tožnik delo pri uporabniku opravljal zaradi navodil drugotožene stranke na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana delna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko, s katerim je tožnik zahteval, da se ugotovi, da je v delovnem razmerju pri prvi toženi stranki; da mu je pogodba o zaposlitvi nezakonito prenehala 30. 6. 2019 in da ga je prvotožena stranka dolžna v roku 8 dni pozvati nazaj na delo, mu izdati pisno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu Procesničar za nedoločen čas in za polni delovni čas; da ga je dolžna v roku 8 dni prijaviti v socialno zavarovanje in za čas od 1. 7. 2019 dalje urediti vpis delovne dobe pri matični evidenci ZPIZ; tožniku v roku 8 dni priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo, regresom za letni dopust, delovno uspešnostjo, božičnico in prijavo v obvezna zavarovanja, pri čemer je prvotožena stranka dolžna tožniku za čas od 1. 7. 2019 do pravnomočnosti sodbe obračunati plačo za opravljeno delo, obračunati in odvesti pripadajoče davke in prispevke ter mu izplačati morebitno razliko med neto zneskom mesečne plače in že izplačanimi denarnimi prejemki za posamezni mesec (denarnim nadomestilom med brezposelnostjo v višini 892,00 EUR bruto za meseca julij in avgust ter plačo v višini 1.003,54 EUR bruto od meseca septembra naprej) ter mu izplačati tudi pripadajoča povračila stroškov, povezanih z delom, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 15 dne v mesecu za prejšnji mesec in mu povrniti stroške postopka po odmeri sodišča, v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče dopolni postopek in odpravi pomanjkljivosti ter o zadevi odloči, ali pa razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je imel pogodbo o zaposlitvi sicer navidezno sklenjeno z drugotoženo stranko, dejansko pa je bil ves čas vključen v delovni proces pri prvotoženi stranki in je delal pod njenimi navodili in nadzorom. Tako je več kot očitno, da se je prvotožena stranka hotela izogniti statusu delodajalca. Tožnik je predlagal, da prvotožena stranka predloži podatke o statusu vseh zaposlenih v obratu sinteza 4 in podatke o delavcih na delovnem mestu procesničarja, ki so že opravili usposabljanje za to delovno mesto. Tožnik je prepričan, da bi iz teh podatkov izhajalo, da prvotožena stranka grobo krši delovnopravno zakonodajo, vendar sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvedlo in zato napačno ugotovilo dejansko stanje. Gre namreč za očitno zlorabo agencijskega zaposlovanja s strani prvotožene stranke. To ravnanje MOD označuje za prikrito delovno razmerje, saj se razmerje med delavcem in delodajalcem navzven prikazuje drugače, kot je v resnici, z namenom izničenja ali zmanjšanja zaščite delavcev oziroma zaradi izogibanja plačilu davkov in prispevkov. Tožnik se sklicuje na sodbo in sklep VDSS opr. št. Pdp 352/2018. Gre za prikrivanje identitete pravega delodajalca. Poudarja še, da sta imeli tako prvo kot tudi drugotožena stranka ravno v času, ko je tožnik izgubil zaposlitev, objavljene nove potrebe za delovno mesto, na katerem je tožnik opravljal delo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano delno sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik z drugotoženo stranko sklenil tri pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Najprej je sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas na podlagi napotitve tožnika (B/I – 6) za čas od 16. 4. 2018 do 30. 9. 2018 na delovnem mestu delavec na usposabljanju za procesničarja, nato pa še dve in sicer za čas od 1. 10. 2018 do 31. 12. 2018 ter od 1. 1. 2019 do 30. 6. 2019. S prvotoženo stranko je sklenil pogodbo o odobritvi priprave na preverjanje in potrjevanje znanja za A., ki bo potekalo od 1. 10. 2018 do najkasneje 31. 12. 2021. Dne 30. 6. 2019, ko je potekel čas zaposlitve po zadnji pogodbi o zaposlitvi, je tožniku delovno razmerje prenehalo. Kljub temu, da je prvo tožena stranka izvedla izbiro med prijavljenimi delavci na njen razpis in s tem odločila, kateri delavec bo k njej napoten na delo, to ni v nasprotju s pogodbo, ki sta jo za zagotavljanje dela delavcev sklenili obe toženi stranki (priloga B/I-5) in tudi ne v nasprotju z določili členov 59. do 63. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), v katerih je urejena pogodba o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev pri drugem delodajalcu. Tožnik je že na prvem razgovoru pri prvotoženi stranki izvedel, da bo zaposlen pri drugotoženi stranki. Tako je vedel, da je drugotožena stranka njegov delodajalec in da bo delo opravljal pri prvotoženi stranki kot uporabniku.

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje na predlog tožnika od prvotožene stranke pridobiti podatke o statusu vseh zaposlenih v obratu sinteza 4, tudi tistih, ki so usposabljanje za delovno mesto procesničar že zaključili. Ker tožnik ni trdil, da je število napotenih delavcev pri prvotoženi stranki presegalo 25 % števila pri njej zaposlenih delavcev, ki je kvota, določena v tretjem odstavku 59. člena ZDR-1, sodišču ni bilo potrebno preverjati pravilnosti prakse zaposlovanja drugih delavcev za določen čas, podaljševanja napotitev, prezaposlitve, kar je kot zlorabo zatrjeval tožnik, zato je ta dokazni predlog utemeljeno in obrazloženo v točki 9 zavrnilo.

8. Glede na to, da je tožnika drugotožena stranka, ki je bila njegov delodajalec, napotila na delo k prvotoženi stranki na podlagi pogodbe, sklenjene med njima, je bila prvotožena stranka uporabnik. Zaradi tega se je moral tožnik pri njej vključiti v njen delovni proces in delo opravljati po njenih navodilih. Vendar pa je tožnik delo pri uporabniku opravljal zaradi navodil drugotožene stranke na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

9. Pritožbeno sodišče se tudi v celoti strinja s stališčem sodišče prve stopnje v točki 9 obrazložitve, da bo o zakonitosti pogodb o zaposlitvi, sklenjenih z drugotoženo stranko za določen čas, sodišče prve stopnje odločilo po pravnomočnosti te delne sodbe. Takrat bo preverilo vse zatrjevane nepravilnosti, ki jih zatrjuje tožnik.

10. V zvezi s pritožbenim sklicevanjem na sodbo in sklep VDSS opr. št. Pdp 352/2018 z dne 20. 12. 2018 pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ta zadeva ni primerljiva z obravnavano zadevo. V navedeni zadevi je bilo obravnavano priložnostno delo in sicer študentsko delo preko napotnic in ne delo preko agencije za posredovanje dela delavcev uporabnikom, kot je v obravnavani zadevi.

11. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano delno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Presojalo je le pritožbene navedbe, ki so določilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih pritožnik ni priglasil.