Jedro

Delodajalec je dolžan delavcu izplačati plačo za dejansko opravljeno delo pri delodajalcu, tožena stranka pa v postopku ni dokazala, da bi tožniku izplačala plače ter tudi v pravdi ni ugovarjala navedbam, da ni izplačala plače in tudi ni prerekala zatrjevane višine plače.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna obračunati in plačati tožeči stranki neplačani plači za meseca avgust 2018 in september 2018 (točka I izreka sodbe); nadalje obračunati in plačati tožeči stranki nadomestila plač za mesece oktober 2018, november 2018, december 2018 in januar 2019 (točka II izreka sodbe); plačati tožeči stranki iz naslova neizplačanih stroškov prehrane znesek 269,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka sodbe); plačati tožeči stranki iz naslova neizplačanih stroškov za prevoz na delo in z dela znesek 245,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka sodbe).

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zavrže zahtevek za odvod davkov in prispevkov za socialno varnost od posameznih bruto zneskov plač in nadomestil plač (točka I izreka sklepa); da je tožena stranka dolžna na transakcijski račun Delovnega sodišča v Celju plačati 114,19 EUR stroškov postopka (točka II izreka sklepa) ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 242,66 EUR stroškov postopka (točka III izreka sklepa).

2. Zoper sodbo in zoper II. in III. točko izreka sklepa se iz razloga bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju: toženec; pritožnik) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, in podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje. Pritožba zatrjuje, da je toženec v odgovoru na tožbo podal ugovor prepozno vložene tožbe, vendar se prvostopenjsko sodišče do tega ugovora sploh ni opredelilo. V tem delu sodba nima razlogov, zato se je ne da preizkusiti, s čimer je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 399. člena ZPP. Pri zahtevku, kot ga uveljavlja tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik), gre za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Dokler traja razmerje, ki naj bi imelo vse značilnosti delovnega razmerja, lahko delavec od delodajalca zahteva priznanje obstoja delovnega razmerja (prvi in drugi odstavek 200. člena ZDR-1). Če delodajalec tega v osmih dnevih ne stori oziroma ne odpravi kršitve, lahko delavec v 30 dneh zahteva sodno varstvo pred sodiščem. Ta prekluzivni rok je toženec zamudil, ker je obravnavano tožbo vložil šele dne 5. 3. 2019. Če razmerje, ki je imelo vse značilnosti delovnega razmerja, ne traja več, mora delavec po tretjem odstavku 200. člena ZDR-1 uveljavljati sodno varstvo v 30 dneh od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice. Tožniku je mandat direktorja prenehal z dnem 1. 10. 2018, kot to izhaja iz 2. točke zapisnika 3. seje skupščine družbe A. d. o. o., s prenehanjem mandata pa je tožniku prenehalo tudi delovno razmerje. Tožnik je bil v delovnem razmerju pri tožencu do 1. 10. 2018, zato je bil dne 30. 9. 2018 odjavljen iz vseh zavarovanj. Tožniku je delovno razmerje absolutno prenehalo dne 1. 10. 2018, saj po tem datumu ni več prihajal na delovno mesto, toženec pa mu ni dajal delovnih nalog in mu ni izplačeval plače. Tožnik je za prenehanje delovnega razmerja izvedel takoj po sprejetju skupščinskega sklepa z dne 3. 10. 2018, ki je bil tudi javno objavljen, tožnik pa se nanj ni pritožil. Sodišče prve stopnje bi moralo tožbo skladno z določbo 274. člena ZPP zavreči, saj je bila le-ta vložena prepozno, ker pa tega ni storilo je zmotno uporabilo določbo tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo zatrjuje, da pritožba ni utemeljena. Ugovor prepozno vložene tožbe se nanaša na del tožbe, v katerem je tožnik izpodbijal nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi in s tem delovnega razmerja pri toženi stranki, ta del tožbe pa je tožnik umaknil. Tako je ostal samo denarni zahtevek, o katerem je sodišče prve stopnje tudi odločilo s sodbo. O delnem umiku tožbe je sodišče prve stopnje odločilo s sklepom, zato se ni bilo dolžno opredeljevati do ugovora zastaranje tožbe. Denarni zahtevki delavcev zastarajo v splošnem 5-letnem zastaralnem roku. Funkcija direktorja je drugo kot pogodba o zaposlitvi. Tožnik ni imel pogodbe o zaposlitvi sklenjene za čas opravljanje funkcije direktorja, torej za določen čas, temveč za nedoločen čas. Toženec je bil dolžan tožniku ponuditi zaposlitev na drugem delovnem mestu po pogodbi o zaposlitvi, vendar tega ni storil. Pritožbene navedbe nasprotujejo javnim evidencam, saj je sodišče prve stopnje po vpogledu v le-te ugotovilo, da je bil tožnik prijavljen v zavarovanje za obdobje od 10. 1. 2017 do 15. 4. 2019. Razrešitev s funkcije direktorja družbe z dne 3. 10. 2018 na pravice iz delovne zakonodaje nima vpliva, zato so nepotrebne pritožbene navedbe, da bi si tožnik plačo lahko izplačal. Uveljavlja stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in tudi ne bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Prav tako je prvostopenjsko sodišče popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo določbe materialnega prava.

6. Pritožba neutemeljeno izpostavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba očita, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo glede ugovora prepozno vložene tožbe, ki ga je toženec podal v odgovoru na tožbo. Po vpogledu v spis pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik predmetno tožbo vložil dne 1. 3. 2019, nato pa z vlogo z dne 18. 3. 2019 umaknil del tožbe (I. in II. točka tožbenega zahtevka), ki se nanaša na nezakonito prenehanje delovnega razmerja. Vlogo za umik tožbe je sodišče prve stopnje vročilo tožencu. Toženec je nadalje odgovor na tožbo vložil dne 10. 4. 2019. Delni umik tožbe je sodišče ugotovilo v sklepu z dne 4. 9. 2019 in v tem delu tudi ustavilo pravdni postopek. Prvostopenjsko sodišče je v navedenem sklepu obrazložilo, da za navedeni delni umik tožbe privolitev toženca ni bila potrebna in je zato dopustilo delni umik tožbe. Toženec se zoper omenjeni sklep ni pritožil. V nadaljevanju postopka so bili tako obravnavani samo denarni zahtevki iz delovnega razmerja, o katerih je prvostopenjsko sodišče tudi odločilo s sodbo. Predmet glavne stvari ob zaključku prvostopenjskega postopka tako niso bili zahtevki, ki se nanašajo na nezakonito prenehanje delovnega razmerja, zato je bilo opredeljevanje sodišča prve stopnje do ugovora, ki se nanaša na omenjeni zahtevek, nepotrebno. Skladno z navedenim je obravnavani pritožbeni očitek bistvene kršitve postopka neutemeljen.

7. Pritožba nadalje uveljavlja očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Toženec v pritožbi ugovarja, da če bi bilo izplačilo plač za meseca avgust in september 2018 utemeljeno, bi si jih tožnik (takrat v funkciji direktorja toženca) lahko izplačal sam. Delodajalec je dolžan delavcu izplačati plačo za dejansko opravljeno delo pri delodajalcu, tožena stranka pa v postopku ni dokazala, da bi tožniku izplačala plače ter tudi v pravdi ni ugovarjala navedbam, da ni izplačala plače in tudi ni prerekala zatrjevane višine plače. Sodišče prve stopnje je zato ta dejstva pravilno štela za priznana (8. točka izpodbijane sodbe). Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da je prvostopenjsko sodišče zaradi nespornosti dejanskega stanja in po pridobljenem soglasju obeh pravdnih strank skladno s 24. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) lahko odločilo o glavni stvari brez glavne obravnave. Pritožnik se je torej v prvostopenjskem postopku strinjal z ugotovljenim dejanskim stanjem - kar je bil tudi pogoj za odločanje prvostopenjskega sodišča brez glavne obravnave - zato je pritožbeni očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v očitnem nasprotju s predhodnim ravnanjem toženca (načelo venire contra factum proprium) ter tudi zato neupošteven.

8. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek nepravilne uporabe materialnega prava, ker da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, ki določa 30-dnevni rok za vložitev tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče po delnem umiku tožbe (7. točka izpodbijane sodbe) odločalo samo še o denarnih zahtevkih iz delovnega razmerja. Za zastaranje terjatev iz delovnega razmerja pa ZDR-1 določa 5-letni zastaralni rok (202. člen ZDR-1), katerega je sodišče prve stopnje povsem pravilno upoštevalo in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

9. Pritožbeno sodišče je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije pritožbene stroške, tožnik pa z odgovorom na pritožbo po presoji sodišča ni bistveno pripomogel k razrešitvi spora, zato sam nosi stroške odgovora na pritožbo (154., 155. in 165. člen ZPP).