Jedro

Od uvedbe eura (od 1. 1. 2007) morajo biti vsi zneski, še posebej v izreku sodbe, navedeni v eurih (in sicer ne glede na to, ali je tožbenemu zahtevku ugodeno ali ne), sodišča pa so dolžna tako kot drugi državni organi, organi lokalne skupnosti ter druge organizacije z javnimi pooblastili, preračun opraviti po uradni dolžnosti.

Tožena stranka bi lahko po kriteriju delovne uspešnosti zakonito znižala osnovno plačo tožnice, ki je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi, v primeru, če bi delovno uspešnost ocenjevala za posameznika ali skupinsko in ob predpostavki, da bi merila za ugotavljanje delovne uspešnosti razdelala bodisi v podjetniški kolektivni pogodbi bodisi v splošnem aktu, sprejetem s soglasjem sindikata.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici obračunati razliko v plači oziroma nadomestilo plače za obdobje od 1. 8. 2000 do 31. 5. 2005 v skupnem znesku 10.312,33 EUR (prej 2.471.248,00 SIT) za obdobje od avgusta 2000 do maja 2005 v vtoževanih zneskih, pri čemer se upoštevajo ustrezni zneski v EUR, preračunani iz prisojenih zneskov v SIT. Od navedenih zneskov je dolžna tožena stranka plačati davke in prispevke in tožnici izplačati neto razliko v plači oziroma nadomestilo plače v skupnem znesku 6.922,70 EUR (prej 1.658.957,10 SIT), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prisojenih neto zneskov, ki se iz SIT preračunajo v EUR, za obdobje od avgusta 2000 do maja 2005, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dospelosti posamičnega prisojenega neto zneska v plačilo do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. V 2. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici izplačati razliko v odpravnini v znesku 1.949,07 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2005 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. V 3. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 895,96 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva odločitve sodišča prve stopnje do plačila ter stroške sodnih taks v znesku 177,44 EUR v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo (razen glede plačila zneska 9.146,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. novembra 2003 do plačila) se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi, zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožnici pa naloži, da toženi stranki povrne vse priglašene stroške prvostopnega postopka ter stroške te pritožbe. V pritožbi navaja, da je dopustnost znižanja višine plače tožnice v celotnem vtoževanem obdobju predvidevala določba 3. odstavka 6. člena pogodbe o zaposlitvi tožnice, v kateri je določeno, da se osnovna plača delavca lahko poveča ali zmanjša v odvisnosti od doseganja ali nedoseganja predvidene stimulacije, stroškovnega mesta in učinkovitosti delavca. Višina dopustnega znižanja plače je bila opredeljena v 2. odstavku istega člena pogodbe, kjer je določeno, da osnovni dohodek oziroma plača delavca ne sme biti nižja od izhodiščne plače za tarifni razred, v katerega je razvrščeno delovno mesto delavca po kolektivni pogodbi. Ureditev dopustnosti znižanja osnovne plače do nivoja izhodiščne plače tarifnega razreda delavca je po prepričanju tožene stranke skladna z določbo 3. odstavka 43. člena SKP za gospodarske dejavnosti. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je SKP za gospodarske dejavnosti zniževanje osnovne plače do izhodiščne plače dopuščala le v primeru individualnega nedoseganja normalnega rezultata posameznega delavca, ne pa tudi v primeru skupinskega nedoseganja rezultatov dela na nivoju delovne skupine ali podjetja kot celote. Skupinsko nedoseganje normalne delovne učinkovitosti je prav tako nedoseganje normalne delovne učinkovitosti rezultatov dela s strani posameznega delavca. Tožena stranka je zato prepričana, da je rešitev, vsebovana v pogodbi o zaposlitvi, ki so jo sprejeli tudi zaposleni v podjetniški kolektivni pogodbi, dopustna, saj upošteva dopustnost zniževanja osnovne plače skladno z določbo 3. odstavka 43. člena SKP za gospodarske dejavnosti. Ker so obresti iz posameznih postavk glede glavnice presegle višino glavnice, je obrestni del v nasprotju z razlago ZOR oziroma Obligacijskega zakonika, vsebovano v odločbi Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-300/04. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenega pritožbenega razloga, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice za izplačilo vtoževanih razlik v plači oziroma nadomestila plače za obdobje od 1. 8. 2000 do 31. 5. 2005 in v posledici tega tudi tožbenemu zahtevku za izplačilo razlike v odpravnini (do katere je bila tožnica upravičena na podlagi določbe 109. člena Zakona o delovnih razmerjih; (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.), ker je ugotovilo, da je tožnica v spornem obdobju prejemala nižjo osnovno plačo, kot pa je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi. Do izplačila te nižje plače je prišlo zaradi ocene skupinske delovne uspešnosti, vendar pa po stališču prvostopenjskega sodišča skupinska delovna uspešnost ni mogla biti razlog za znižanje tožničine osnovne plače. Poleg tega je ugotovilo tudi, da sta individualna delovna uspešnost in skupinska delovna uspešnost vključeni v osnovno plačo, pri čemer je bila najnižja osnovna plača določena kot izhodiščna plača za tarifni razred po kolektivni pogodbi dejavnosti (114. člen Podjetniške kolektivne pogodbe – B3).

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe ni dosledno upoštevalo Zakona o uvedbi eura (ZUE, Ur. l. RS, št. 114/2006 z dne 9. 11. 2006). V izreku sodbe, ki je bila izdana 25. 9. 2007, so namreč posamični vtoževani zneski navedeni v tolarjih, kar je nepravilno. Vsi zneski v sodbi, izdani po dnevu uvedbe eura, to je po 1. 1. 2007 (2. člen ZUE), še posebej pa zneski, navedeni v izreku sodbe, morajo biti navedeni v eurih (in sicer ne glede na to, če je tožbenemu zahtevku ugodeno oziroma če je tožbeni zahtevek zavrnjen). Po 1. in 4. odstavku 13. člena ZUE se namreč z dnem uvedbe eura šteje, da se tolarski zneski, navedeni v predpisih, sodnih in upravnih aktih, vrednostnih papirjih... glasijo na euro, preračunano po tečaju zamenjave. Sodišča in drugi državni organi, organi lokalne skupnosti ter druge organizacije z javnimi pooblastili morajo po uradni dolžnosti preračunati zneske, ki se glasijo na tolar, v zneske, ki se glasijo na euro, v postopkih, ki jih vodijo.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z odločitvijo o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka zmotno uporabilo materialno pravo. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnica v tem individualnem delovnem sporu vtoževala razliko v plači, posledično pa tudi razliko v odpravnini (saj je tožena stranka tožnici odpravnino po 109. členu ZDR obračunala ob upoštevanju znižane plače). Tožena stranka je tožnici osnovno plačo, dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi (B2, A2), znižala zaradi negativno ocenjene skupinske delovne uspešnosti. 3. odstavek 43. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97 in nadalj.), ki je bila v veljavi v spornem obdobju, je določal, da osnovna plača delavca za poln delovni čas, vnaprej določene delovne rezultate in normalne delovne pogoje, s katerimi je bil delavec seznanjen pred sklenitvijo delovnega razmerja oziroma pred razporeditvijo, ne more biti nižja od izhodiščne plače, določene v tarifni prilogi te pogodbe. Po 4. odstavku 43. člena SKPgd se štejejo za vnaprej določene (predvidene 100%) delovne rezultate tisti delovni rezultati, ki so merjeni po vnaprej določenih kriterijih, individualno ali skupinsko. Norma ali drugo podobno merilo za merjenje delovnih rezultatov je ustrezna, če jo dosega vsaj 90 % delavcev, ki delajo po teh kriterijih. Enaki določbi je vseboval tudi 44. člen Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenija (panožna kolektivna pogodba, Ur. l. RS, št. 10/98 in nadalj.), ki je določal tudi, da se v primeru, če delodajalec nima sprejetih kriterijev za ugotavljanje delovne uspešnosti oziroma kriteriji niso vnaprej znani delavcem, obračun plače opravi na osnovi opravljenih ur in veljavne osnovne plače. Dodatno je panožna kolektivna pogodba plače na podlagi delovne uspešnosti opredeljevala v 46. členu, kjer je med drugim določeno, da se delovna uspešnost meri oziroma ocenjuje za posameznika ali skupinsko, po vnaprej določenih merilih, ki so delavcem znana pred začetkom opravljanja dela. Navedeni člen med drugim tudi določa, da se merila za ugotavljanje delovne uspešnosti (pri določanju katerih se mora upoštevati načelo, da delavec z ustrezno delovno usposobljenostjo in normalnim delovnim naprezanjem dosega osnovno plačo, določeno s pogodbo o zaposlitvi), razdelajo v podjetniški kolektivni pogodbi ali splošnem aktu podjetja, sprejem s soglasjem sindikata. Če delodajalec nima razdelanih meril in kriterijev za ugotavljanje delovne uspešnosti, se ta ne more ugotavljati.

Ob upoštevanju tega je potrebno zaključiti, da lahko delodajalec poseže v osnovno plačo delavca, dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi, tudi na podlagi delovne uspešnosti, ki se lahko ocenjuje tako za posameznika kot tudi skupinsko, seveda ob pogojih, določenih v SKPgd, panožni KP in ob predpostavki, da ima delodajalec merila za ugotavljanje delovne uspešnosti razdelana bodisi v podjetniški kolektivni pogodbi bodisi v splošnem aktu podjetja, sprejetem s soglasjem sindikata. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v podobnih primerih (sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 40/2007 z dne 17. 6. 2008 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1298/2005 z dne 11. 10. 2006, sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 77/2007 z dne 8. 4. 2008 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 17/2006 z dne 11.10.2006). Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožena stranka v svoji kolektivni pogodbi (B3) določila Merila in kriterije za ugotavljanje delovne uspešnosti, kjer so bili določeni tudi osnovni kriteriji in merila za ugotavljanje doseganja skupinske delovne uspešnosti. Pri določanju teh meril pa se je moralo upoštevati načelo, da delavec z ustrezno usposobljenostjo in normalnim delovnim naprezanjem doseže osnovno plačo, ki je določena s pogodbo o zaposlitvi in da plača delavca, ki ob izpolnjevanju teh pogojev doseže pričakovani rezultat dela, ne more biti nižja od osnovne plače iz njegove pogodbe o zaposlitvi. Po 120. členu podjetniške kolektivne pogodbe se je delovna uspešnost ugotavljala na podlagi konkretnega doseganja rezultatov po vnaprej opredeljenih merilih in kriterijih. Delovna uspešnost se je ugotavljala oziroma ocenjevala individualno za vsakega posameznega delavca in skupinsko za posamezno stroškovno mesto. Ugotavljala in obračunavala se je mesečno. 121. člen podjetniške kolektivne pogodbe je izrecno določal, da se pri obračunu plače na podlagi delovne uspešnosti upošteva tako individualna kot skupinska delovna uspešnost, v členih od 122. do 126. te kolektivne pogodbe je bil opredeljen način in postopek ugotavljanja in obračunavanja skupinske delovne uspešnosti, medtem ko so bila merila in kriteriji za ugotavljanje skupinske (in tudi individualne) delovne uspešnosti določena v Prilogi 1 podjetniške kolektivne pogodbe.

Z ozirom na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je delavcu osnovno plačo možno znižati v primeru, če ne dosega vnaprej določenih delovnih rezultatov, ki so merjeni po vnaprej določenih kriterijih, individualno ali skupinsko. Zato so neutemeljeni zaključki sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožnici na podlagi negativne ocene skupinske delovne uspešnosti osnovne plače ni smela znižati. Ker zaradi zmotne uporabe določb 43. člena SKPgd, 44. in 46. člena panožne kolektivne pogodbe ter določb podjetniške kolektivne pogodbe sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, če so bili podani pogoji za znižanje osnovne plače iz naslova skupinske delovne uspešnosti, kot jih opredeljujejo zgoraj navedeni akti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovnem postopku bo moralo sodišče ob upoštevanju dokaznih predlogov strank natančneje ugotoviti način zniževanja osnovnih plač delavcev oziroma tožnice na podlagi skupinske delovne uspešnosti in preveriti pravilnost sistema oziroma normativne ureditve možnega znižanja osnovnih plač zaradi negativne skupinske uspešnosti (preveriti bo moralo, če so bila sprejeta merila ustrezna glede na določbo 4. odstavka 43. člena SKPgd oziroma 4. odstavka 44. člena panožne kolektivne pogodbe). Tako bo moralo ugotoviti, če so bili podani utemeljeni razlogi za znižanje tožničine osnovne plače v spornem obdobju in če je bilo to znižanje v skladu z navedenimi merili (ob predpostavki, da so bila ta merila ustrezna). Ko bo izvedlo postopek v nakazani smeri bo moralo ponovno odločiti v tem individualnem delovnem sporu.

Pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da bo moralo sodišče prve stopnje, kolikor bo zaključilo, da je tožničin tožbeni zahtevek utemeljen, pri odločitvi o teku zakonskih zamudnih obresti od posameznih neto razlik v plači upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 (Ur. l. RS, št. 28/06) iz katere izhaja, da je potrebno pri terjatvah, ki so dospele v plačilo do 17. 3. 2002, upoštevati pravilo, da zakonske zamudne obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico (376. člen Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj.). 376. člen OZ je prenehal veljati šele z novelo Obligacijskega zakonika (OZ-A, Ur. l. RS, št. 40/07) z dnem 22. 5. 2007, zato je potrebno pri terjatvah, pri katerih so zakonske zamudne obresti dosegle glavnico do 22. 5. 2007, upoštevati zgoraj navedeno pravilo o prenehanju teka zakonskih zamudnih obresti z dosegom glavnice. To pa so bile terjatve, ki so zapadle v plačilo do 17. 3. 2002. Pritožbeno sodišče opozarja tudi na to, da bo moralo sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju o pravdnih stroških strank tega individualnega delovnega spora v zvezi z tekom zakonskih zamudnih obresti upoštevati načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006 o tem, da tečejo zakonske zamudne obresti od prisojenih pravdnih stroškov od prvega dne po preteku roka za izpolnitev.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

Pritožbeno sodišče se je kljub določbi 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) odločilo za razveljavitev izpodbijanega dela sodbe, saj izvedbe dokazov o odločilnih dejstvih, na podlagi katerih se ugotavlja utemeljenost tožničinega tožbenega zahtevka (preveritev ustreznosti meril, obstoj razlogov za znižanje tožničine plače, dopustnost načina znižanja plače glede na merila...) ni mogoče v celoti prepustiti sodišču druge stopnje. Za popravo nepravilnosti po 1. odstavku 30. člena ZDSS-1 je po stališču pritožbenega sodišča mogoče šteti le dopolnitev oziroma preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje oziroma popravo določenih procesnih napak, vse v skladu z načelom pospešitve postopka. Prelaganje sojenja od sodišča prve stopnje na sodišče druge stopnje pa po stališču pritožbenega sodišča ni bil namen zakonodajalca pri oblikovanju določb 30. člena ZDSS-1, saj bi bila v takšnem primeru strankam odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno v postopku pred drugostopenjskim sodiščem.