Jedro

Revizijo tožnika je revizijsko sodišče zavrnilo, ker sta nižji sodišči pri odmeri odškodnine za negmotno škodo pravilno upoštevali vse okoliščine, ki jih je treba upoštevati, če naj bo odškodnina pravična. To so posebnosti škodnega primera in sodna praksa, ki se je oblikovala pri odmeri odškodnine za podobne škode.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in je razsodilo, da mu je toženec dolžan plačati odškodnino v višini 175.000,00 SIT s pripadajočimi stroški in zamudnimi obrestmi, višji zahtevek za plačilo 865.000,00 SIT pa je zavrnilo. Tožnikovo pritožbo, v kateri je zahteval, naj mu toženec plača celotno zahtevano odškodnino, je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje je vložil tožnik pravočasno revizijo zaradi prenizko omerjene odškodnine in predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi prve in druge stopnje v izpodbijanem delu tako spremeni, da poleg že prisojene odškodnine, prisodi tožniku še nadaljnjo odškodnino v znesku 585.000,00 SIT, z obrestmi in celotnimi stroški postopka.

Navajal je, da je bila odškodnina za telesne bolečine odmerjena v prenizkem znesku. Opozoril je na ugotovitve izvedenca glede telesnih bolečin in nevšečnosti, ki jih je moral pretrpeti tožnik kot posledico nesreče, za katero je odgovoren toženec, in na škodljivo delovanje rentgenskih žarkov na tožnikovo telo, ki jim je bil izpodstavljen pri zdravljenju. Tudi odškodnina za strah je odmerjena v prenizkem znesku, saj je tožnik fizični delavec in pri delu potrebuje obe zdravi roki. Ves čas zdravljenja ga je skrbelo, ali bo po končanem zdravljenju še lahko opravljal svoje delo tako, kot ga je opravljal pred škodnimi dogodkom. Odmerjena odškodnina ni pravična v smislu določil 200. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89). Odškodnina bi bila pravična, če bi bila odmerjena v celotnem zahtevanem znesku.

Revizija je bila v skladu z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencu, ki na revizijo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

ZPP v 386. členu določa, da preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče ugotavlja, da bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 354. člena ZPP ni bila podana, pa tudi materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno.

Prvi odstavek 200. člena ZDR določa, da prisodi sodišče za negmotno škodo v primerih, ki so v tem določilu našteti, pravično denarno odškodnino. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev škode je treba pri odmeri odškodnine, po drugem odstavku tega člena, gledati na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Obe nižji sodišči sta svoji odločitvi oprli na izvedeniško mnenje ter sta pri tem upoštevali vse okoliščine, ki so navedene v reviziji. Odškodnina za negmotno škodo je satisfakcija, zato jo je treba določiti po prosti presoji, ob upoštevanju posebnosti škodnega primera in sodne prakse, ki se je oblikovala pri odmeri odškodnine za podobne škode. Pri odmeri odškodnine za negmotno škodo upoštevajo sodišča težo poškodb, po kategorizaciji od zelo lahkih primerov do izredno hudih primerov. Odškodnine odmerjajo, ob upoštevanju višine povprečne čiste plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji, ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje. Po tej kategorizaciji je poškodba tožnika uvrščena med zelo lahke primere ter je prisojena odškodnina, ob upoštevanju, da sta bila poškodovana le dva prsta desne roke brez bistvenih posledic za tožnika, da je bil tožnik v času poškodbe star 33 let in da je utrpel telesne bolečine in strah, ki so opisani v izvedeniškem mnenju, primerna.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi zaradi katerih je bila revizija vložena, niti razlogi na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je revizijo na podlagi določil 393. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP in ZOR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).