Jedro

Voznik mora vsem cestnoprometnim okoliščinam in svojim vozniškim sposobnostim vožnjo vozila v cestnem prometu prilagoditi tako, da vozilo ves čas obvladuje in ga lahko ustavi pred oviro, ki jo, glede na okoliščine, lahko pričakuje. Takšne ovire pri vožnji vozila v cestnem prometu so lahko najrazličnejše, dolgoletna sodna praksa pa je pritrdila tudi stališču, da takšno oviro pri vožnji vozila v cestnem prometu, ki jo voznik lahko pričakuje in mora po potrebi vozilo pred njo ustaviti, pomeni tudi rob vozišča, to je meja, ki loči površino, ki je namenjena prometu vozil, to je vozišče, od površine, ki to ni, na primer od bankine, obcestnega jarka itd.

Izrek

Pritožba prekrškovnega organa Policijske postaje L. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo z dne 27. 9. 2018 postopek o prekršku proti storilcu B.R. v zvezi s sumom storitve prekrškov po desetem odstavku 45. člena in sedmem odstavku 110. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) ustavilo na podlagi 1. in 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), in sicer ker dejanje (kot je opisano v točki a. izreka odločbe o prekršku prekrškovnega organa z dne 15. 3. 2017) ni prekršek oziroma ker ni dokazano, da je prekršek (iz točke b. izreka navedene odločbe o prekršku prekrškovnega organa) storil obdolženec (točki I in II izreka izpodbijane sodbe), nadalje je razsodilo, da storilec sodne takse iz odločbe o prekršku prekrškovnega organa z dne 21. 4. 2017 v znesku 130,00 EUR ne plača (točka III izreka izpodbijane sodbe), slednjič pa je tudi razsodilo, da na podlagi četrtega odstavka 144. člena ZP-1 stroški postopka bremenijo proračun Republike Slovenije (točka IV izreka izpodbijane sodbe).

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožil prekrškovni organ Policijska postaja L. in je v pritožbi med drugim navedel, da so policisti pri ogledu in z zbiranjem obvestil ugotovili, da je neznani voznik osebnega avtomobila povzročil prometno nesrečo I. kategorije s tem, da je zaradi neprilagojene hitrosti zapeljal na desno bankino, nato izven vozišča, kjer je trčil v plastični obcestni količek, nadalje v leseni obcestni količek, ki ga je odlomil, po 17,2 m vožnje pa je s prednjim delom vozila trčil v leseno soho vinske trte, ki jo je poškodoval, nato pa poškodoval še približno 4 m vinske trte z lesenimi prečniki, žico in lesenimi sohami, last B.Š., zatem pa je vozilo drselo še 35,8 m in podiralo ciprese in manjše grmičevje, last R.K. in se ustavilo v cvetlični gredi. Da do tedaj neznani voznik ni prilagodil vožnje, se kaže v načinu vožnje, ko je z desnim delom vozila zapeljal na desno bankino, kjer je izgubil oblast nad vozilom. Da voznik svoje vožnje ni prilagodil stanju vozišča, kaže okoliščina, da je zapeljal na desno, da pa svoje vožnje ni prilagodil svojim zmožnostim, pa kaže okoliščina, da ko je zapeljal na bankino, ni uspel z vozilom zapeljati nazaj na vozišče, saj je vozilo podrlo obcestne količke, brajde in ciprese. Policiste je na kraj prometne nesreče poklical B.Š. in ob prijavi ni navedel, ali gre za znanega ali neznanega voznika, to pa ni storil tudi ob obravnavi prometne nesreče na kraju samem, enako tudi ne R.K.. Da je vozilo vozil prav kršitelj B.R., je policistoma ob prihodu na kraj prometne nesreče povedala šele uporabnica vozila N.K.. Iz fotografij kraja prometne nesreče in iz zapisnika o njegovem ogledu je razvidno, da je bila tedaj cesta suha, vreme jasno, promet redek in cesta normalno prevozna, zaradi česar prekrškovni organ ni upošteval kršiteljeve navedbe, da bi naj bila tedaj cesta poledenela. Po zaključenem ogledu kraja prometne nesreče sta odšla na naslov storilca, v hiši je bila tema, na zvonjenje oziroma pozive pa ni nihče odprl. Pritožnik meni, da je kršitev prekrška opisana konkretno, saj vzrok, zakaj je voznik zapeljal na desno bankino, ni znan, dejstvo pa je, da je na bankini izgubil oblast nad vozilom, saj je vozilo nenadzorovano vozilo po bankini, kjer je odlomilo obcestne plastične in lesene količke, podrlo leseno soho vinske trte, poškodovalo še 4 m konstrukcije brajd, zatem pa je vozilo drselo še 35,8 m in poškodovalo ciprese ter manjše grmičevje. V zvezi s prekrškom, navedenim v točki b. izreka odločbe o prekršku prekrškovnega organa, je le ta v pritožbi med drugim navedel, da je policija na kraj prometne nesreče I. kategorije prišla na poziv oškodovanca kot udeleženca prometne nesreče in nihče od oškodovancev policistom ni povedal, da bi se naj s storilcem karkoli pogovarjal o povračilu škode. Storilčeve podatke je policistom povedala šele N.K., ki je prišla na kraj prometne nesreče in poskrbela za vozilo in osebne stvari storilca. Pritožnik v zaključku pritožbe predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da storilca spozna za odgovornega storitve obeh prekrškov.

3. Na pritožbo prekrškovnega organa sta odgovor nanjo vložila storilčeva zagovornika in v njej pritožbene navedbe zavrnila ter podrobno pojasnila, zakaj vztrajata, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in zakonito, ko je ustavilo postopek o prekršku iz točke a. izreka odločbe o prekršku prekrškovnega organa, saj opis dejanja, ki se je storilcu očital, ni prekršek, prav tako pa tudi, da je utemeljena ustavitev postopka o prekršku tudi za prekršek, naveden v točki b. izreka odločbe o prekršku prekrškovnega organa, saj storilcu storitev le tega ni bila dokazana in se sodišče prve stopnje utemeljeno zaradi pred tem navedenih neskladij v njunih pričevanjih ni moglo zanesti na izpovedbi v dokaznem postopku zaslišanih policistov. V zaključku odgovora na pritožbo sta predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo pritožnika zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prekršek iz točke a. izreka odločbe o prekršku prekrškovnega organa z dne 15. 3. 2017 po desetem odstavku 45. člena ZPrCP stori s kršitvijo materialne določbe prvega odstavka istega člena tisti voznik, ki hitrosti in načina vožnje ne prilagodi poteku, tehničnim in drugim lastnostim ceste, stanju vozišča, preglednosti, vidljivosti, prometnim in vremenskim razmeram, stanju vozila in tovora ter svojim vozniškim sposobnostim tako, da ves čas vožnje obvladuje vozilo oziroma, da ga lahko ustavi pred oviro, ki jo, glede na okoliščine, lahko pričakuje. Bistvo te določbe je, da mora voznik vsem naštetim cestnoprometnim okoliščinam in svojim vozniškim sposobnostim vožnjo vozila v cestnem prometu prilagoditi tako, da vozilo ves čas obvladuje in ga lahko ustavi pred oviro, ki jo, glede na okoliščine, lahko pričakuje. Takšne ovire pri vožnji vozila v cestnem prometu so lahko najrazličnejše, dolgoletna sodna praksa pa je pritrdila tudi stališču, da takšno oviro pri vožnji vozila v cestnem prometu, ki jo voznik lahko pričakuje in mora po potrebi vozilo pred njo ustaviti, pomeni tudi rob vozišča, to je meja, ki loči površino, ki je namenjena prometu vozil, to je vozišče, od površine, ki to ni, na primer od bankine, obcestnega jarka itd. Določba 3. točke prvega odstavka 2. člena Zakona o cestah označuje bankino kot utrjen ali neutrjen vzdolžni del cestišča ob zunanjem robu vozišča, ki zagotavlja bočno stabilnost vozišča in brežine ter omogoča namestitev prometne signalizacije in opreme. To pomeni, da je bankina sicer del cestišča, ne pa tudi vozišča in torej vožnji ter prometu vozil po njej ni namenjena, kar pomeni, da mora voznik vozilo v cestnem prometu voziti po prometnih predpisih v okviru vozišča kot sestavnega dela cestišča, zaradi česar rob vozišča oziroma začetek bankine (med drugim) pomeni cestnoprometno oviro iz že navedene materialne določbe prvega odstavka 45. člena ZPrCP. Pritožbeno sodišče to posebej pojasnjuje zaradi tega, ker je prekrškovni organ v točki a. izreka svoje odločbe o prekršku z dne 15. 3. 2017 med drugim navedel, da je storilec izgubil oblast nad vozilom potem, ko je zapeljal na bankino ("...saj je v bližini omenjenega naslova z desnim delom vozišča zapeljal na bankino, kjer je izgubil oblast nad vozilom..."), kar pa ne pomeni zakonitega znaka tega storilcu očitanega prekrška, saj bi moralo iti pri storilcu za okoliščine, pri katerih bi oblast nad vozilom izgubil na vozišču (na primer zaradi prevelike hitrosti glede na vožnjo v oster ovinek) in bi zaradi te izgube oblasti nad vozilom na vozišču posledično zapeljal čez oviro iz materialne določbe prvega odstavka 45. člena ZPrCP na bankino oziroma pred njo ne bi uspel vozila ustaviti ali ga kakorkoli drugače obvladati, ne pa da naj bi do izgube oblasti nad vozilom prišlo šele na bankini, torej izven samega vozišča in po že prevoženi prej navedeni oviri. Že zaradi takšnega opisa dejanskega stanja tega storilcu očitanega prekrška v točki a. izreka odločbe o prekršku prekrškovnega organa le ta ne vsebuje vseh zakonitih znakov storilcu očitanega prekrška in je že zgolj zaradi tega utemeljena ustavitev postopka o prekršku za ta prekršek na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1, ob tem pa ima sodišče prve stopnje tudi prav, ko je v izpodbijani sodbi utemeljevalo, da navedeni del izreka odločbe o prekršku prekrškovnega organa nima konkretiziranih tistih okoliščin iz materialne določbe prvega odstavka 45. člena ZPrCP, katerim storilec naj ne bi prilagodil načina in hitrosti svoje vožnje (potek, tehnične in druge lastnosti ceste, stanje vozišča, preglednosti, storilčevim vozniškim sposobnostim itd.) in se pritožbeno sodišče pridružuje takšni oceni sodišča prve stopnje iz točke 5. obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožnik v točki 10. obrazložitve svoje pritožbe prav tako navaja, da bi naj storilec oblast nad vozilom izgubil (šele) na bankini, ta trditev pa pomeni negacijo dejanskega stanja prekrška iz točke a. izreka njegove odločbe o prekršku z dne 15. 3. 2017. 6. Postopek o prekršku, navedenem v točki b. izreka odločbe o prekršku prekrškovnega organa, je sodišče prve stopnje ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1, ker je ocenilo, da ni dokazano, da je storilec storil ta prekršek. Nobenega dvoma ni, da so policisti utemeljeno izvedli postopek v zvezi z obravnavano prometno nesrečo I. kategorije, saj jih je na kraj prometne nesreče pozval oškodovanec kot njen udeleženec (drugi odstavek 111. člena ZPrCP), vendar pa to ni okoliščina, ki bi jo sodišče prve stopnje problematiziralo oziroma v zvezi z njo sprejelo odločitev o ustavitvi postopka o prekršku iz točke b. izreka odločbe o prekršku prekrškovnega organa. V izogib storitvi tega prekrška mora skladno z materialno določbo tretjega odstavka 110. člena ZPrCP neposredni udeleženec prometne nesreče, ki je zapustil mesto le te, nemudoma obvestiti upravičenca do podatkov iz prejšnjega odstavka ali policijo, da je bil udeležen v prometni nesreči in posredovati v nadaljevanju navedene podatke. Gre torej za alternativno obveznost neposrednega udeleženca prometne nesreče, da o njej obvesti in posreduje podatke ali upravičencem do le teh ali pa policiji in v obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje štelo, da je storilec te podatke oškodovanima R.K. in B.Š. dal ter jih o prometni nesreči obvestil oziroma so njene posledice sami neposredno videli. Sodišče prve stopnje je takšno svojo odločitev oprlo na storilčev zagovor in navedbe oškodovancev, in sicer kljub nasprotnemu zatrjevanju zaslišanih policistov ter je v dvomu glede tega prekrška odločilo v korist storilca, kakor je to pojasnilo v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožnik v svoji pritožbi glede tega prekrška, to je iz točke b. izreka njegove odločbe o prekršku, uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ZP-1 ne omogoča in je njegova pritožba v tem delu nedovoljena. Določba tretjega odstavka 66. člena ZP-1 namreč predpisuje, da lahko prekrškovni organ, ki je izdal odločbo v hitrem postopku, v (med drugim) primeru, če je sodišče spremenilo odločbo prekrškovnega organa in ustavilo postopek o prekršku, vloži pritožbo zoper odločbo sodišča iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena tega zakona, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku, zaradi kršitve materialnih določb tega zakona ali predpisa, ki določa prekršek in zaradi odločbe o sankcijah, odvzemu premoženjske koristi, o stroških postopka o prekršku ter o premoženjskopravnem zahtevku, ne pa tudi po 3. točki 154. člena ZP-1, to je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Zaradi navedenega, in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo takšnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1, je skladno z določbo tretjega odstavka 163. člena istega zakona razsodilo, kot je navedeno v izreku te sodbe in je pritožbo pritožnika zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.