Jedro

Odločanje o nesoglasju preiskovalnega sodnika z zagovornikovim predlogom za izvedbo dokazov ni razlog za izločitev sodnika po 4. točki 39. člena ZKP.

Izrek

Zahteva obsojenega M.K. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 2.000 EUR.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 12.6.2007 obsojenega M.K. spoznalo za krivega nadaljevanih kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po drugem odstavku 183. člena in posilstva po prvem odstavku 180. člena KZ ter mu določilo posamezni kazni pet let in štiri mesece zapora ter štiri leta in šest mesecev zapora, nato pa mu po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen devet let zapora. Po prvem odstavku 49. člena KZ mu je v to kazen vštelo čas, ki ga je od 4.1.2007 od 10.00 ure dalje prebil v priporu. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan plačati 500 EUR povprečnine, med tem ko ga je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 15.11.2007 zavrnilo pritožbe obsojenca, njegove žene in matere ter zagovornika kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati 1.000 EUR povprečnine.

Zagovornik in obsojenec sta zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložila zahtevi za varstvo zakonitosti, zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena v zvezi z 2. in 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, obsojenec pa zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 2. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve drugih določb Zakona o kazenskem postopku.

Obsojenec je 11.3.2008 vložil dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti s priloženimi izjavami B.M., F.B. in B.Č. ter dopis lokalne televizije M.TV z dne 26.2.2008. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obsojenec predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi njegovi zahtevi in prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da po 1. točki 358. člena ZKP izda oprostilno sodbo, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodb obeh nižjih sodišč in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje pred spremenjenim senatom ali pa obravnava vse uveljavljane kršitve in na podlagi 2. odstavka 41. člena KZ zmanjša kazen v svoji pristojnosti in da obsojenca oprosti povrnitve stroškov kazenskega postopka ter plačila povprečnine.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V., v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Ocenjuje, da sta obe sodbi pravilni in zakoniti. Ugotovitve sodišča temeljijo na prepričljivi izpovedbi oškodovanke, ki je potrjena s pričevanjem povsem verodostojnih prič in na strokovnih mnenjih. Zavrnitev dokazov je sodišče obrazložilo, obseg izvedbe dokaznega postopka je zadoščal za utemeljene zaključke sodišča in ni bila potrebna izvedba nadaljnjih dokazov. Utemeljen tudi ni ugovor glede stroškov kazenskega postopka, saj višje sodišče samostojno odloča o stroških pritožbenega postopka.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče RS vročilo zagovorniku in obsojencu. V izjavi obsojenec navaja, da je odgovor vrhovnega državnega tožilca neutemeljen, saj le pavšalno navaja, da so bili postopki pravilni. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zadevo obravnava po načelu pravičnosti, zakonitosti in zagovornikovi zahtevi ugodi.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Po navedbah vložnikov zahtev so v obravnavani zadevi storjene:

1. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka - iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je na glavni obravnavi sodelovala kot predsednica senata sodnica D.D.Š., ki je sodelovala kot predsednica izvenobravnavnega senata pri odločanju o ugovoru zoper dokazni predlog obsojenčevega zagovornika v preiskovalnem postopku; - iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek sodbe nerazumljiv (zahteva obsojenca) in ker so razlogi v sodbi sami s seboj v nasprotju, sodba sploh nima razlogov, podano je tudi nasprotje med tem, kar sodišče navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi zapisniki, pri čemer sodišče ni uporabilo obligatornih določb ZKP, kar ima za posledico, da je sodba sodišča prve stopnje nezakonita (zahteva zagovornika); - iz prvega in tretjega odstavka 16. člena, 248. člena, prvega odstavka 331. člena in 342. člena ZKP, ker je bilo zaslišanje „poglavitnih“ prič in drugega izvedenca ter ostalih predlaganih dokazov zavrnjeno, obsojencu ni bil zagotovljen položaj enakopravnih strank in v zvezi s to kršitvijo ni mogel dati pripomb na izpovedbe prič ter jim postavljati vprašanj; - iz prvega odstavka 355. člena ZKP, ker je obsojencu bila onemogočena pravica do učinkovite obrambe z nakazovanjem, da vsa dejstva in dokazi niso bili pretreseni oziroma izvedeni na glavni obravnavi in - iz drugega odstavka 18. člena ZKP, ker je predsednica senata neutemeljeno zavrnila postavitev drugega izvedenca medicinske stroke.

2. Kršitvi kazenskega zakona - iz 1. točke 372. člena ZKP, ker kaznivi dejanji po drugem odstavku 183. člena in prvem odstavku 180. člena KZ nimata vseh zakonskih znakov teh kaznivih dejanj ter - iz drugega odstavka 41. člena KZ, ker sodišče ni pravilno odmerilo kazni glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša. Obsojenec v zahtevi očita pravnomočni sodbi tudi kršitve 22. člena, 23. člena in 29. člena Ustave Republike Slovenije, zagovornik pa tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je konkretno ne opredeli, storjena pa naj bi bila s tem, ko je sodišče kot dokaz uporabilo izpovedbe prič, ki so dajale izjave v oddaji televizijske postaje P.TV.

Bistvene kršitve določb kazenskega postopka Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana le, če je v zadevi sodil sodnik, ki bi moral biti izločen iz izločitvenih razlogov, navedenih v 1. do 5. točki 39. člena ZKP. Glede na navedbe obsojenčeve zahteve in glede na podatke kazenskega spisa ne gre za položaj iz 4. točke 39. člena ZKP. Predsednica senata sodišča prve stopnje namreč v isti kazenski zadevi ni opravljala preiskovalnih dejanj, prav tako ni sodelovala pri ostalih odločanjih, ki so navedena v tej določbi. Odločanje o nesoglasju preiskovalnega sodnika z zagovornikovim predlogom za izvedbo dokazov ni razlog za sodničino izločitev. Obsojenec si v zahtevi tudi napačno razlaga „okuženost z dokazi“. V 4.a točki 39. člena ZKP gre za sodnikovo seznanitev z dokazi, ki bi morali biti izločeni po določbah tega zakona iz spisov (83. člen ZKP). Nobene podlage ni za sklepanje, da se je sodnica seznanila s takimi dokazi.

Prav tako niso podane nadaljnje bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Opis kaznivih dejanj, ki ga vsebuje izrek izpodbijane pravnomočne sodbe, ni nerazumljiv. Iz njega povsem jasno izhaja, za katera kazniva dejanja gre, prav tako so v njem navedena vsa odločilna dejstva, ki so zakonski znaki obsojencu očitanih kaznivih dejanj, vključno z navedbo kraja in časa njihove izvršitve. Sicer pa obsojenčeva zahteva ne vsebuje navedbe o konkretnih pomanjkljivostih, ki zadevajo navedena odločilna dejstva. Ko v nadaljevanju navaja razloge, zaradi katerih naj bi bila obtožba en sam konstrukt tožilstva, oškodovanke in policije ter v šestih točkah ponuja lastno presojo ugotovljenih dejstev in izvedenih dokazov z navajanjem oškodovankinega motiva za njegovo obremenitev in grajo mnenja izvedenke klinične psihologije, uveljavlja v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Vse nadaljnje že navedene kršitve določb kazenskega postopka obsojenec povezuje z odločitvijo, s katero je sodišče zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov in s trditvijo, da mu ni bil zagotovljen položaj enakopravnih strank. Tej graji se pridružuje tudi zagovornik, ki meni, da bi bilo treba zaslišati priče S.K., M.F., A.R., S.H., D.Š. in E.K. Navedbo utemeljuje s tem, da je sodišče nejasno in dvomljivo gradilo zaključke o tem, ko je kot obremenilne dokaze povzelo tako izpovedbe prič, ki so pričale v breme obsojenca, kot izvedensko mnenje izvedenke klinične psihologije ter strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave.

Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi izvedbo predlaganih dokazov zavrnilo s kratko utemeljitvijo. V obrazložitvi sodbe je navedlo predlagane dokaze in tudi obširne razloge, zaradi katerih jih je zavrnilo. Glede vsakega predlaganega dokaza je podalo vsebinsko presojo. Na podlagi takšne utemeljitve je v bistvu sklepalo, da izvedba predlaganih dokazov ne bi vplivala na dejanske zaključke in na sprejeto oceno izvedenih dokazov. Sodišče druge stopnje je presodilo navedbe, s katerimi sta pritožbi obsojenca in zagovornika izpodbijali odločitev sodišča prve stopnje. Navedlo je kriterije, ki sta jih osvojili ustavna in sodna praksa ter v celoti soglašalo z razlogi prvostopenjske sodbe in sklepalo, da z zavrnitvijo predlaganih dokazov niso bile prekršene pravice obrambe.

Sodišče je navedlo, na katere dokaze je oprlo ugotovitve glede obstoja oziroma neobstoja odločilnih dejstev in to utemeljilo. Prav tako je presodilo predlagane dokaze z vidika njihove vsebine in narave ter verjetnosti, ali bi njihova izvedba lahko bistveno vplivala na stanje stvari. V zahtevi za varstvo zakonitosti mora njen vložnik ne le izkazati obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza, temveč ga tudi utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in s tem izkazati, da je z zavrnitvijo dokaznega predloga bila prekršena pravica obrambe, ki je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe. V tem pogledu ne zadostuje trditev zagovornikove zahteve, da bi predlagane priče pripomogle k temu, da bi se odpravila nejasnost razlogov o odločilnih dejstvih in tudi ne ostale posplošene navedbe. Enako velja za utemeljitev obsojenčeve zahteve, ki sicer navaja pri navedenih posameznih pričah, o katerih okoliščinah naj bi izpovedale in nakazuje, da bi z njihovim zaslišanjem bila izpodbita oziroma ovržena oškodovankina izpovedba in izpovedba D.Z. Glede na dokaze, ki jih je izvedlo sodišče in glede katerih je sprejelo dokazno oceno, tudi oceno oškodovankine izpovedbe ter obsojenčevega zagovora, predlagani dokazi ob upoštevanju razlogov zagovornikove zahteve in njihove vsebine, prikazane v obsojenčevi zahtevi, nimajo zadostne dokazne vrednosti in zaradi tega ne ustvarjajo dvoma, ki bi narekoval njihovo izvedbo. Po presoji Vrhovnega sodišča z zavrnitvijo predlaganih dokazov sodišče ni kršilo obsojenčeve pravice obrambe, ki bi vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP) in ni postopalo v nasprotju z 29. členom Ustave Republike Slovenije, kršilo tudi ni ostalih v obsojenčevi zahtevi navedenih postopkovnih določb (prvi in tretji odstavek 16. člena, 248. člen in drugi odstavek 18. člena ZKP).

Določbo prvega odstavka 355. člena ZKP je mogoče razlagati le tako, da sodišče lahko opre sodbo na tista dejstva, ki so bila pretresena na glavni obravnavi in to na podlagi dokazov, ki so izvedeni na glavni obravnavi. Nobene osnove ni za sklepanje, da je sodišče postopalo v nasprotju s to določbo in oprlo sodbo na dejstva, ki na glavni obravnavi niso bila pretresena na podlagi dokazov, ki naj ne bi bili na njej izvedeni. Navedbe obsojenčeve zahteve, s katerimi uveljavlja to kršitev, je mogoče glede na njihovo vsebino opredeliti bodisi kot očitek sodišču, da ni izvedlo ali ni neposredno izvedlo vseh dokazov na glavni obravnavi bodisi kot trditev, da je sodišče zmotno presodilo oškodovankino izpovedbo glede na izpovedbe v zahtevi navedenih prič in okoliščin, katerim daje drugačen pomen, kot je to storilo sodišče. Pri tem tudi ni utemeljen smiseln očitek obsojenca, da sodišče ni postopalo po določbi drugega odstavka 355. člena ZKP. Zahteva razen splošnih navedb tudi ne obrazloži, katera konkretna dejstva v izpodbijani pravnomočni sodbi niso obrazložena na jasen in razumljiv način in katere dokaze sodišče ni pretehtalo v povezavi z drugimi dokazi. Vrhovno sodišče kršitev zakona, ki naj bi bile storjene s pravnomočno sodbo, ne preizkuša po uradni dolžnosti. Ni dovolj, da se vložnik zahteve le sklicuje na kršitve zakona, temveč jih mora tudi ustrezno obrazložiti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Obsojenec v zahtevi navaja, da je sodišče kršilo tudi 22. člen, 23. člen in 29. člen Ustave Republike Slovenije, pri čemer povzema le besedilo teh določb. Glede na presojo postopkovnih kršitev, ki jih uveljavlja zahteva, tudi sicer ni mogoče sklepati, da je sodišče kršilo navedene ustavne določbe.

Prav tako ni pritrditi zagovornikovi zahtevi, da so razlogi napadene sodbe sami s seboj v nasprotju, da sodba nima razlogov in da je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi zapisniki. Gre za očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki v nadaljevanju obrazložitve zahteve ni konkretiziran. Glede na že ustaljeno razlago določbe 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, se nasprotje v razlogih sodbe, ki mora biti precejšnje, nanaša na odločilna dejstva, o protispisnosti pa je mogoče razpravljati le v primeru, če sodišče v razlogih sodbe vsebino dokazov (listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku) povzema v nasprotju z njihovo dejansko vsebino in nato na tem gradi dokazno oceno. V tem pogledu zagovornikova zahteva ni konkretizirana, navedbe, ki jih vsebuje, prav tako ne kažejo na očitane pomanjkljivosti. Izpodbijana pravnomočna sodba ima namreč glede vseh odločilnih dejstev razloge, slednji tudi niso v precejšnji meri s seboj v nasprotju, prav tako pa vsebina izvedenih dokazov v sodbi ni povzeta v nasprotju z njihovo dejansko. Kljub izrecni navedbi v obrazložitvi zagovornikove zahteve, da ne graja dejanskega stanja, je v pretežnem delu mogoče njena izvajanja razlagati prav v tem smislu. Gre za opozarjanje na nasprotja v izpovedbah prič, na zastavljanje vprašanja, zakaj sodišče ni podvomilo v njihove izpovedbe, na nekritično in zmotno povzemanje oškodovankine izpovedbe ter na zmotnost določenih dejanskih zaključkov, ki so v nasprotju z listinami v spisu. Enako velja tudi za grajo mnenja izvedenke klinične psihologije, pri čemer je sodišče presodilo okoliščino, povezano z dogodki iz oškodovankinega ranega otroštva. Izrecno (sodba sodišča prve stopnje, prvi odstavek na 16. strani) se je oprlo na izvedenkino mnenje, ki je takšno možnost izključila. Zato sodba tudi glede tega dejstva vsebuje razloge.

Zagovornik ne konkretizira bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, ko je zaslišalo priče, ki so dale izjave na televizijski postaji P.TV. Procesne določbe ne vsebujejo prepovedi zaslišanja takšnih prič, katerih izpovedbe sodišče prosto presoja. Zato že iz tega razloga ni podlage za sklepanje o tem, da je sodišče ravnalo v nasprotju z določbami ZKP.

Vprašanje dovoljenosti uporabe strokovnega mnenja Centra za forenzične preiskave je presodilo že sodišče druge stopnje. Utemeljeno je sklepalo, da v primeru strokovnega mnenja ne gre za izvid in mnenje izvedenca, ki bi ga sodišče postavilo z odredbo. Strokovno mnenje je dokaz, ki ga sodišče sme izvesti in ga nato oceniti kot vsak drug izvedeni dokaz. Takšno stališče je v skladu z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, na katero se sklicuje vložnik zahteve in tudi v skladu z ustaljeno sodno prakso. Zato ni sprejemljiva trditev zahteve, da je strokovno mnenje lahko zgolj podlaga – dokaz za potrebe presoje utemeljenega suma in da za večjo stopnjo verjetnosti nima uporabne dokazne vrednosti.

Zagovornik ima sicer prav, ko se sklicuje na določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP, ki predpisuje vsebino obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, ne pa tudi, ko trdi, da sodba ne izpolnjuje teh zahtev. Nasprotno, obrazložitev prvostopenjske sodbe ima vse v tej določbi navedene sestavine, o vseh odločilnih dejstvih vsebuje razumne razloge in tudi dokazno oceno ter obrazložitev odločitve, ki zadeva zavrnitev dokaznih predlogov.

Kršitve kazenskega zakona Trditev, da očitani kaznivi dejanji nimata vseh zakonskih znakov, obsojenčeva zahteva obrazloži z navedbo, da obstajajo samo indici na podlagi izjave oškodovanke, ki ne tvorijo mozaika, ki bi potrdil, da sta bili storjeni. Navaja lastno oceno oškodovankine izpovedbe ter meni, da obstaja dvom glede storitve kaznivih dejanj s strani obsojenca. S temi navedbami zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar pa glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ne more storiti. Pri tem je treba poudariti, da kaznivi dejanji, kot sta opisani v izreku pravnomočne sodbe, vsebujeta vse njune zakonske znake, na podlagi izvedenega dokaznega postopka pa je sodišče tudi utemeljeno presodilo, da ju je obsojenec storil. Z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati odločbe o kazni zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se nanaša na okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni (prvi in drugi odstavek 41. člena KZ), pač pa le v primeru, če sodišče z odločbo o kazni prekorači pravice, ki jih ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). Glede na to, da je obsojencu bila kazen odmerjena v predpisanih mejah in tudi ob upoštevanju okoliščin, ki vplivajo na njeno višino, zahteva tega vložnika neutemeljeno uveljavlja navedeno kršitev zakona.

Obsojenec je dopolnil zahtevo za varstvo zakonitosti z vlogo z dne 10.3.2008, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo z navadno pošto 11.3.2008. Kot je razvidno iz spisu priložene vročilnice, je obsojencu bila vročena sodba višjega sodišča 5.12.2007 in trimesečni rok za vložitev zahteve je potekel v sredo 5.3.2008. Ker je dopolnitev zahteve bila vložena po preteku tega roka, je ni bilo mogoče upoštevati.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujeta vložnika zahtev. Zato je zahtevi obsojenca in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (tretji odstavek 92. člena ZKP).