Jedro

Tožena stranka se je z razlogi za podajo redne odpovedi PZ iz poslovnega razloga seznanila najkasneje z izdaja obvestila o nameravani odpovedi. Ker v nadaljnjem 30-dnevnem prekluzivnem roku tožniku ni vročila redne odpovedi PZ iz poslovnega razloga, je odpoved podana prepozno. Pri tem ni odločilno, da naj bi se tožnik izmikal vročitvi odpovedi.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se sedaj v celoti glasi: "Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne

13.1.2004 nezakonita.

Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu izplačati plačo, kot če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, na neto zneske plačati vse prispevke in dajatve ter mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo, v 15. dneh, pod izvršbo.

V presežku se tožbeni zahtevek tožnika, ki se nanaša na izplačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih plač za obdobje od 1. dne v mesecu do 18. dne v mesecu za pretekli mesec, zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 188.496,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 4.2.2005 do plačila, v 15. dneh, pod izvršbo."

II. V preostalem se pritožba zoper sodbo zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbi zoper sklep se ugodi, izpodbijani sklep o zavrnitvi razširitve tožbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

IV. Pritožbeni stroški so nadaljni stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13.1.2004 nazakonita, zaradi česar je dolžna tožena stranka tožnika pozvati nazaj na delo, mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, izplačati plačo, kot bi jo prejel, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. dne v mesecu za pretekli mesec, na neto zneske pa plačati vse prispevke in dajatve ter v delovno knjižico vpisati delovno dobo.

Poleg tega je sklenilo, da se razširitev tožbe tožnika, s katero zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15.12.2003, zavrne.

Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil tožnik in predlagal spremembo izpodbijane sodbe in sklepa tako, da se njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podredno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje pred sodišče prve stopnje. V pritožbi je navedel, da je bila tožena stranka dolžna izdati odpoved pogodbe o zaposlitvi v prekluzivnem 30-dnevnem roku, na tek katerega ne vpliva obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem individualnem delovnem sporu sta bili izdani dve odpovedi pogodbe o zaposlitvi (z dne 15.12.2003 in z dne 13.1.2004), vendar obe po izteku zakonsko določenega roka od seznanitve s poslovnim razlogom.

Navedeni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bil dokazan, saj mu je tožena stranka šele po dne 30.10.2003, ko je zavrnil podpis sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, začela odvzemati delovne zadolžitve; sicer pa bi navedeni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko obstajal najkasneje do zaključene reorganizacije v prvem tromesečju leta 2003. Nadalje je bila tožena stranka dolžna upoštevati kriterije za določitev presežnih delavcev in na tej podlagi odločiti o tem, kateremu delavcu bo prenehalo delovno razmerje. S tem, ko je sodišče prve stopnje štelo, da se določilo o uporabi kriterijev za določitev presežnih delavcev, ne uporabi v primeru, ko pride do odpovedi pogodbe o zaposlitvi samo enemu zaposlenemu, postavlja delavce v neenakopraven položaj. Kriteriji so namreč določeni prav z namenom, da se prepreči samovoljna odločitev delodajalca, kateremu izmed večih zaposlenih na primerljivih delovnih mestih bo ob ugotovitvi poslovnega razloga odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Enako bi bilo potrebno šteti, da velja prednostna pravica pri zaposlitvi pri prejšnjem delodajalcu ne glede na dejstvo, ali gre za individualni ali kolektivni odpust. Na pritožbo zoper sodbo je tožena stranka odgovorila ter pri tem navedla, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo dejstvo, da je do prepozne vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi prišlo iz razlogov na strani tožnika, tekom postopka je tudi izkazala obstoj poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi; reorganizacija poslovanja je namreč potekala dalj časa, posledično pa se je zmanjšal obseg dela na delovnem mestu tožnika. Nadalje je še navedla, da pri izbiri delavca, kateremu bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ni bila dolžna upoštevati predpisanih kriterijev, saj delovno razmerje ni prenehalo večjemu številu zaposlenih.

Pritožba tožnika zoper sodbo je delno utemeljena, pritožba zoper sklep pa je utemeljena v celoti.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijana sodbo in sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/04 - UPB2; v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2.,

3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje sicer ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar je v zvezi z odločitvijo o tožnikovem tožbenem zahtevku na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožena stranka izdala obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga(priloga A6) po 3. odstavku 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02; v nadaljevanju ZDR) dne 30.10.2003 ter ga tožniku vročila na delovnem mestu dne 21.11.2003. Nato mu je redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 15.12.2003 (priloga B7) in jo poskušala vročiti po vročevalski službi G7. Ker je tožnik ni prevzel, mu je ponovno izdala odpoved pogodbe o zaposlitvi dne

13.1.2004 ter jo istega dne vročila na delovnem mestu. S tem je prekoračila prekluzivni 30-dnevni rok od seznanitve z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 5. odstavka 88. člena ZDR.

Iz tega razloga je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13.1.2004 nezakonita, saj se je tožena stranka seznanila z razlogom za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku najkasneje ob izdaji obvestila z dne 30.10.2003. Na tek zakonskega 30-dnevnega roka ne more vplivati niti vročitev obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti ravnanje tožnika, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje.

Na podlagi zaključka, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 13.1.2004 nezakonita, je pritožbeno sodišče odločilo, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo.

Poleg tega je ugodilo delu tožbenega zahtevka tožnika, ki se glasi na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, na vpis delovne dobe v delovno knjižico ter na plačilo plače, ki bi jo prejel, če bi delal, za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo. Zavrnilo je le del tožbenega zahtevka tožnika glede zakonskih zamudnih obresti, saj mu je te priznalo od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec ter pri tem upoštevalo določilo 2. odstavka 134. člena ZDR, ki kot plačilni dan določa najkasneje 18. dan v naslednjem mesecu. Tožnik namreč ni podal ustreznih navedb ali predlagal dokazov, na podlagi katerih bi bilo moč ugotoviti, da je upravičen do izplačila plače s prvim dnem v mesecu za pretekli mesec.

Pritožbeno sodišče je tako po 4. točki 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo ter v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika v obsegu, kot izhaja iz izreka predmetne sodbe. Nadaljnih pritožbenih navedb tožnika glede obstoja samega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi in o načinu določitve enega izmed več delavcev na primerljivih delovnih mestih, kateremu bo pogodba o zaposlitvi odpovedana, ni presojalo, ker so za odločitev v tem individualnem delovnem sporu brezpredmetne.

Ker je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožnika in v pretežnem delu ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku, je ponovno odločilo tudi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (2. odstavek 165. člena ZPP). Ob upoštevanju prijavljenih in potrebnih stroškov ter Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/03) je tožniku priznalo 300 odvetniških točk (v nadaljevanju OT) za sestavo tožbe, dvakrat po 225 OT za pripravljalni vlogi, 300 OT za pristop na prvi narok za glavno obravnavo, 150 za pristop na naslednji narok ter 200 OT za trajanje le-tega. Poleg tega mu je priznalo še 28 OT (2%) materialnih stroškov, ne pa prijavljenih stroškov za pregled listin oziroma posvet s stranko, saj so ti že zajeti v priznani nagradi za sestavo posamezne vloge. Skupaj predstavlja 1428 OT ob upoštevanju vrednosti OT v času odločanja pred sodiščem prve stopnje (110,00 SIT) in 20% DDV 188.496,00 SIT. Navedeni znesek mora tožena stranka tožniku, ki je v konkretnem individualnem delovnem sporu uspel skoraj s celotnim tožbenim zahtevkom, povrniti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 4.2.2005 dalje (3. odstavek 154. člena ZPP).

Glede sklepa, s katerim je zavrnjena razširitev tožbe tožnika, pa pritožbeno sodišče ne soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 15.12.2003 za tožnika nima nobenih pravnih posledic, ker mu ni bila vročena.

Nesporno je namreč, da je bil tožnik z navedeno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (priloga B7) seznanjen tekom sodnega postopka, zato je imel pravni interes, da pred sodiščem zahteva ugotovitev nezakonitosti tudi te redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (3. odstavek 204. člena ZDR). Glede na to bi moralo sodišče prve stopnje dovoliti spremembo tožbe, saj bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama, ter nato preizkusiti njeno pravočasnost in utemeljenost tožbenega zahtevka tožnika. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in po določilu 3. točke 365. člena ZPP zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. V ponovljenem postopku bo tako potrebno dopustiti predlagano spremembo tožbe, nato pa odločiti, ali je tožena stranka pri izdaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 15.12.2003 spoštovala predpisane zakonske pogoje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 3. odstavka

165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če pritožbeno sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.