Jedro

V prehodni in končni določbi ZPIZ-2 je zagotovljeno varstvo pričakovanih pravic po ZPIZ-1 za tiste osebe, ki imajo enega od taksativno določenih statusov. Gre za izjemo, izjeme pa se vedno obravnavajo restriktivno in strožje. Izjema, določena v 394. členu ZPIZ-2, med drugim velja za brezposelno osebo, ki je na dan 31. 12. 2012 uživalec denarnega nadomestila po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti oziroma po predpisih o urejanju trga dela. To pomeni, da mora poleg brezposelnosti pri osebi biti izpolnjen ta pogoj oziroma morebiti glede nadomestila podan ostanek, kot je določeno v določbi 394. člena ZPIZ-2. Tožnik je bil na dan 31. 12. 2012 brezposelna oseba, prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, ni pa bil uživalec nadomestila za primer brezposelnosti. Niti pri njem ni bil ugotovljen drugi pogoj, določen v prvem odstavku 394. člena ZPIZ-2. Zato ne sodi med taksativno določene osebe, določene v 394. členu ZPIZ-2, da bi se lahko upokojil po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, čeprav bi pogoje izpolnil po uveljavitvi ZPIZ-2.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na odpravo odločb št. ... z dne 21. 5. 2014 in št. ... z dne 18. 12. 2013 ter na priznanje pravic tožniku do starostne pokojnine v znesku 794,61 EUR na mesec od 11. 12. 2013 dalje.

Prvostopenjsko sodišče je štelo, da za tožnika ne pride v poštev določba petega odstavka 394. člena ZPIZ-2, ki določa, da pravica do starostne pokojnine po starih predpisih gre tudi zavarovancu, ki mu je do 31. 12. 2012 po predpisih o delovnih razmerjih odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali razloga nesposobnosti in mu je po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti zagotovljeno denarno nadomestilo do izpolnitve minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do ureditve tega zakona. Tožnik namreč ni bil več prejemnik denarnega nadomestila, do minimalnih pogojev za starostno pokojnino po ZPIZ-1 pa mu je manjkalo še 21 mesecev.

2. Pritožuje se tožnik. Vztraja, da zanj velja peti odstavek 394. člena ZPIZ-2. Po prepričanju tožnika zakonodajalec ni imel utemeljenih razlogov zato, da se prehodna določba 394. člena ZPIZ-2 ne bi nanašala tudi na tožnikov pravni položaj. Njegov položaj je namreč v bistvenem identičen pravnem položaju oseb, ki jih kot izjemo izrecno določa peti odstavek 394. člena ZPIZ-2. Razlika med kategorijo oseb iz navedene določbe in tožnikovim pravnim položajem je samo v tem, da se omenjena določba nanaša na brezposelne, ki so prejemniki denarnega nadomestila, tožnik pa ob uveljavitvi ZPIZ-2 ni bil več prejemnik denarnega nadomestila za brezposelnost. Meni, da so mu v konkretni zadevi bile kršene določbe 14. in 22. člena Ustave RS. V kolikor sodišče ne more razlagati omenjene zakonske določbe na način kot jo pritožnik, naj sodišče prekine postopek in začne postopek za oceno ustavnosti določb 394. člena ZPIZ-2. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 21. 5. 2014, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote A. z dne 18. 12. 2013. S slednjo je bilo odločeno, da ima tožnik pravico do predčasne pokojnine v znesku 663,61 EUR na mesec od 11. 12. 2013 dalje.

6. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožnik do dneva uveljavitve pravice do predčasne pokojnine dopolnil 58 let in 11 mesecev starosti in 40 let in 1 dan pokojninske dobe, od tega 37 let, 6 mesecev in 14 dni pokojninske dobe brez dokupa in izpolnjuje pogoje po 29. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami) za priznanje pravice do predčasne pokojnine. Predčasna pokojnina mu je bila odmerjena v višini 57,25 % pokojninske osnove ter v skladu z 38. členom ZPIZ-2 trajno zmanjšana za 16,5 %. Tožnik je namreč pravico do predčasne pokojnine uveljavil ob dopolnitvi starosti 58 let in 11 mesecev, upokojitvena starost za starostno pokojnino po tretjem odstavku 27. člena ZPIZ-2 v letu 2014 znaša 63 let in 6 mesecev tako, da zmanjšanje pokojnine v tožnikovem primeru znaša za 4 leta in 7 mesecev, to je 55 mesecev po 0,3 % oziroma skupno 16,5 %.

7. Tožnik je do 31. 12. 2012 dopolnil starost 57 let, 11 mesecev in 28 dni ter 39 let in 21 dni pokojninske dobe, z dodano dobo pa tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po 36. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), veljavnega do 31. 12. 2012. 8. Po določbi 394. člena ZPIZ-2 zavarovanec, ki je na dan 31. 12. 2012 uživalec denarnega nadomestila po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti oziroma predpisih o urejanju trga dela in je to pravico užival vse do izteka obdobja za katerega mu je bila dodeljena ali mu je ta pravica po teh predpisih mirovala, ker je bil vključen v javna dela in je v tem času dopolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, skladno s predpisi veljavnimi do uveljavitve tega zakona, se lahko upokoji po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona.

9. V citirani prehodni in končni določbi ZPIZ-2 je zagotovljeno varstvo pričakovanih pravic po ZPIZ-1 za tiste osebe, ki imajo enega od taksativno določenih statusov. Gre za izjemo, izjeme pa se vedno obravnavajo restriktivno in strožje. Izjema določena v 394. členu ZPIZ-2 med drugim velja za brezposelno osebo, ki je na dan 31. 12. 2012 uživalec denarnega nadomestila po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti oziroma po predpisih o urejanju trga dela. To pomeni, da mora poleg brezposelnosti pri osebi biti izpolnjen ta pogoj oziroma morebiti glede nadomestila podan ostanek kot je določeno v določbi 394. člena ZPIZ-2. 10. Kot izhaja iz ugotovitve sodišča prve stopnje je tožnik na dan 31. 12. 2012 bil brezposelna oseba prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, ni pa bil uživalec nadomestila za primer brezposelnosti. Niti pri njem ni bil ugotovljen drugi pogoj določen v prvem odstavku 394. člena ZPIZ-2. Tako tožnik ne sodi med taksativno določene osebe določene v 394. členu ZPIZ-2, da bi se lahko upokojil po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, čeprav bi pogoje izpolnil po uveljavitvi ZPIZ-2. 11. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo razlike med v zakonu določeno izjemo in statusom tožnika in ga poučilo, da v kolikor meni, da je določba petega odstavka 394. člena ZPIZ-2 v nasprotju z določbami Ustave RS, ima sam pravico vložiti pobudo za začetek ustreznega postopka pred Ustavnim sodiščem RS po določilih Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS, Ur. l. RS, št. 15/1994 s spremembami).

12. Pritožbeno sodišče se takšnim stališčem prvostopenjskega sodišča pridružuje in smatra, da izven taksativno določenih primerih ni mogoče širiti in zagotavljati varstvo pričakovanih pravic po ZPIZ-1 na tiste osebe, ki nimajo enega od taksativno določenih statusov. Po mnenju pritožbenega stališča je prejemanje denarnega nadomestila razumen razlog za razlikovanja pravnega položaja oseb in tako ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 14. in 22. člena Ustave RS. Tožniku so v danem primeru te pravice bile zagotovljene, vendar v položaju tožnika ne gre za enakost s položajem oseb, ki prejemajo denarno nadomestilo. V tožnikovem primeru bi šlo za širjenje varstva pričakovanih pravic in za kršitev določenih izjem iz 394. člena ZPIZ-2, v kolikor bi sodišče zahtevku ugodilo.

13. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.