Jedro

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost odločbe, s katero je bila zavrnjena revidentkina vloga za izdajo vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode. V tej odločbi pravica oziroma obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti.

Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča. S postavljenim(a) vprašanjem(a), glede na vsebino obravnavane zadeve, revidentka ni zadostila zahtevam iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki se nanaša na pomembno pravno vprašanje kot pogoj za dovoljenost revizije. Ker pomembno pravno vprašanje ni pravilno izpostavljeno, tudi ne more uspeti s sklicevanjem na neenotno sodno prakso prvostopenjskega sodišča oziroma na odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede tega (neizpostavljenega) vprašanja.

Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Revidentka s svojimi splošnimi navedbami, ki jih ni z ničemer izkazala, tudi ni izkazala izpolnjevanja tega pogoja za dovoljenost revizije.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z vsemi tremi točkami drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša tudi stroške postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za okolje, št. 35534-15/2012-26 z dne 20. 1. 2014, s katero je bila zavrnjena revidentkina vloga za izdajo vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za tam navedeno pristanišče, za posebne namene – športno pristanišče, na tam navedeni parc. št. X in k. o. A. Tožena stranka je pritožbo zoper navedeno prvostopenjsko odločbo zavrnila kot neutemeljeno z odločbo, št. 3555-19/2014/2 z dne 21. 7. 2014. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Vrhovno sodišče glede na značilnosti tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne razlaga.(1)

6. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR.

7. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost odločbe, s katero je bila zavrnjena revidentkina vloga za izdajo vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode. V tej odločbi pravica oziroma obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti. Za izraz denarne vrednosti gre namreč le pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek (enako Ustavno sodišče v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010). Zato pogoj za dovoljenost revizije po citirani določbi ZUS-1 ni izpolnjen. Tako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo tudi v svojih številnih odločbah, kot npr. X Ips 100/2008, X Ips 233/2008, X Ips 115/2009, X Ips 407/2009, X Ips 264/2009, X Ips 494/2009, X Ips 503/2010, X Ips 182/2011 in X Ips 301/2011. Glede na navedeno na drugačno odločitev ne more vplivati navedba ocenjene vrednosti zemljišča, na katero se nanaša podelitev vodne pravice.

8. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 152/2016 z dne 24. 5. 2016, X Ips 380/2014 z dne 12. 5. 2016, X Ips 356/2015 z dne 13. 4. 2016).

9. Revidentka zatrjuje, da gre v obravnavani zadevi za odločitev o pomembnih pravnih vprašanjih, ki se nanašajo na „reševanje problematike pravnih razmerij glede naravnega javnega dobra med lokalno samoupravno skupnostjo in državo kot dvema različnima lastnikoma nekega prostora mešane narave (vodnega in grajenega) ter športnim društvom kot civilno pravno osebo s splošno koristno dejavnostjo za mladostnike na drugi strani. To vprašanje se še posebej povezuje z vprašanjem, ali (sploh) lahko kdo od (različnih) lastnikov posameznih različnih delov formalno nedeljene parcele (v konkretnem primeru lokalna skupnost in država RS) še pred katastrsko (formalno oziroma v skladu z zakonom zgolj deklarativno) delitvijo taiste parcele na več parcel izključno upravlja s svojim delom parcele oziroma podeljuje izključno soglasje uporabniku tega določenega dela zemljišča oziroma parcele“.

10. S tako postavljenim(a) vprašanjem(a), glede na vsebino obravnavane zadeve, revidentka ni zadostila zahtevam iz zgoraj navedene ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki se nanaša na pomembno pravno vprašanje kot pogoj za dovoljenost revizije. Ker pomembno pravno vprašanje ni pravilno izpostavljeno, tudi ne more uspeti s sklicevanjem na neenotno sodno prakso prvostopenjskega sodišča oziroma na odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede tega (neizpostavljenega) vprašanja.

11. Prav tako revidentka ni izkazala, da je v tej zadevi izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1). Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati. Revidentka s svojimi splošnimi navedbami (da je njena dejavnost odvisna od dostopa in uporabe predmeta spora, da bo v primeru, če vodne pravice ne pridobi, športna dejavnost prenehala, saj v bližini nima urejenega alternativnega dostopa na vodno površino, da ta dostop uporablja že od svojega nastanka leta 1986/1987, da nikoli prej ni imela problemov, kot se kažejo sedaj, da obstaja realna grožnja, da bo A., d. o. o., s pridobitvijo izključne vodne pravice na celotnem akvatoriju marine izključila iz uporabe vodne površine vse športne klube, ki delujejo na tem območju), ki jih ni z ničemer izkazala, tudi ni izkazala izpolnjevanja tega pogoja za dovoljenost revizije.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

13. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizije (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Primerjaj sodbo VSRS X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015.