Jedro

Da je toženkin poseg v lastninsko pravico tožnika protipraven, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, nato pa zavzelo materialnopravno zmotno stališče, da je tožnikov odškodninski zahtevek preuranjen. Razlastitveni postopek lahko začne le tožena stranka. Ne drži, da bo tožniku škoda nastala šele z izdajo pravnomočne razlastitvene odločbe o odvzemu zemljišča. Tožniku škoda že nastaja, saj kljub formalnemu lastništvu tožnik s svojim zemljiščem zaradi kategorizacije zemljišča kot javne ceste ne more razpolagati in mu ostaja le gola lastninska pravica.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi (II. III. in IV. točka izreka) in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe. Primarni zahtevek na plačilo odškodnine 45.000,00 EUR oz. zneska določenega z izvedenskim mnenjem je zavrnilo. Podrejeni zahtevek tožnika, s katerim je od tožene stranke zahteval izročitev nepremičnin, ki v naravi predstavljajo asfaltirano cesto, ki poteka po njegovih parc. št. 684, 677, 686, 676, 675, 673/1, 673/2, 667/2, 667/1, 669, 654, 695/2 in 695/1, vse k. o. X (rei vindicatio) ter zahtevek na prepoved vznemirjanja (negatorna tožba) je zavrnilo. Delno pa je ugodilo podrejenemu zahtevku na plačilo uporabnine tako, da je z vmesno sodbo razsodilo, da je podrejeni tožbeni zahtevek na plačilo uporabnine po temelju utemeljen.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnitev primarnega zahtevka na plačilo odškodnine iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da primarnemu zahtevku na plačilo odškodnine po temelju ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnikov odškodninski zahtevek preuranjen, in sicer da bo tožnik do odškodnine upravičen šele in ko bo toženka sprožila razlastitveni postopek. Toženka je v tožnikovo lastnino posegla tako, da je tožnikovo zasebno cesto kategorizirala kot javno cesto, kar je storila brez predhodne razlastitve in pravičnega odškodovanja. Njegovo nepremičnino je namenila javni rabi, s tem pa je njegovo lastninsko pravico povsem izvotlila in jo naredila za „nuda proprietas“. Tožniku je ostal le še goli naslov lastnika in javna bremena. Tožnik s svojo lastnino dejansko ne more več razpolagati, je imeti v svoji posesti, niti je na kakršenkoli način uživati. Takšen poseg toženke pomeni de facto razlastitev. Lastniku v takem primeru pripada odškodnina v vrednosti nezakonito odvzete stvari (33. člen URS in P1–1 EKČP, 26. člen URS). Tožnik s tem, ko je bil de facto razlaščen, škodo že trpi, škoda ne bo nastala šele takrat, ko bo tožena stranka morebiti začela in izpeljala upravni razlastitveni postopek, ki bo pomenil le formalno ureditev pravnega stanja.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper delno ugoditev podrednemu zahtevku, in sicer zoper vmesno sodbo o utemeljenosti tožnikovega zahtevka na plačilo uporabnine (IV. točka izreka) iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obravnavani zadevi ni prišlo do neupravičene obogatitve, saj ni prišlo do nikakršnega premika premoženja iz sfere tožeče stranke v sfero tožene stranke. Kategorizacija spornega zemljišča z občinskim odlokom ne posega v lastninsko pravico tožeče stranke. Tožeča stranka je v izgradnjo poti po svojem zemljišču privolila. Obravnavano pot uporablja tožnik in preostali lastniki hiš na navedenem območju, kakor tudi vsak obiskovalec P.G. iz smeri P., zato je napačen zaključek sodišča, da pot uporablja toženka. Poleg tega tožnik ni dokazal, da je sporna zemljišča uporabljala – bodisi kosila bodisi počela karkoli drugega, kar bi ji prinašalo korist, niti kakršnekoli obogatitve na strani toženke. Toženka pa je dokazala, da je tožnik v izgradnjo ceste privolil, jo celo sam financiral in pri izgradnji pomagal z lastnim delom. Poleg tega je tožnik soglašal s kategorizacijo ceste kot javne poti leta 2002, kot tudi kasneje leta 2007, saj zoper odlok o kategorizaciji, ki je bil javno objavljen, ni vložil za to predvidenih sredstev. Poleg tega je do spremembe trase poti leta 1990 prišlo na željo krajanov, saj je bil dostop po prejšnji trasi znatno otežen za osebna vozila. Zmoten je tudi zaključek, da tožnik s spornimi nepremičninami ne more razpolagati, saj je zemljiškoknjižni lastnik. Poleg tega ne drži, da tožnik spornega zemljišča ne more uporabljati, saj cesto uporablja za svoje potrebe za dostop do lastne hiše. 5. Tožeča stranka je na pritožbo toženke odgovorila in predlaga zavrnitev njene pritožbe. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnika predlaga zavrnitev njegove pritožbe.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je tožnik lastnik nepremičnin, ki jih je toženka kategorizirala kot javno cesto, ne da bi s tožnikom sklenila pravni posel za pridobitev spornega zemljišča oziroma izvedla postopek razlastitve. Toženka je v skladu z določilom 19. člena sprememb in dopolnitev ZJC–B kot razlastitvena upravičenka dolžna izvesti razlastitveni postopek, s katerim bi pridobila v last tožnikovo zemljišče, česar pa ni storila. Tožnik s kategorizacijo poti kot občinske javne ceste brez plačila odmene ni soglašal. Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi de facto razlastitve zavrnilo, ker je ugotovilo, da je tožnik še vedno formalni lastnik navedenih nepremičnin, zaradi česar je štelo, da je tožnikov zahtevek preuranjen. Po mnenju sodišča prve stopnje bi tožnik v primeru ugoditve odškodninskemu zahtevku za isto zemljišče dobil odškodnino dvakrat. Kot pravilno opozarja tožnik v pritožbi, je takšno stališče sodišča prve stopnje materialnopravno zmotno.

8. Toženka, kot edina upravičena sprožiti postopek razlastitve, razlastitvenega postopka ni sprožila. Tožnik razlastitvenega postopka ne more sprožiti. Tako ravnanje toženke, ki onemogoča izpolnitev procesnih predpostavk, da bi tožnik prišel do odškodnine zaradi razlastitve v nepravdnem postopku, pa predstavlja protipravno ravnanje toženke, ki utemeljuje odgovornost toženke po določbah o splošni odškodninske odgovornosti po ZOR oz. OZ (tako sodba VS RS III Ips 59/2010(1) z dne 7. 9. 2010). Da je toženkin poseg v lastninsko pravico tožnika protipraven, je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo v 51. točki obrazložitve, nato pa zavzelo materialnopravno zmotno stališče, da je tožnikov odškodninski zahtevek preuranjen. Kot pravilno opozarja tožnik, ne drži, da bo tožniku škoda nastala šele z izdajo pravnomočne razlastitvene odločbe o odvzemu zemljišča. Tožniku škoda že nastaja, saj kljub formalnemu lastništvu tožnik s svojim zemljiščem zaradi kategorizacije zemljišča kot javne ceste ne more razpolagati (61. člen ZJC v zvezi s 19. členom ZJC–B) in mu ostaja le gola lastninska pravica. Tožnik namreč ne more zemljišča prosto posedovati, z njim razpolagati ali ga uporabljati. Odlok o kategorizaciji za tožnika tako pomeni dejansko razlastitev, kar pa je v nasprotju z določilom 69. člena URS, ki razlastitev dopušča le proti nadomestilu v naravi ali proti plačilu odškodnine in pomeni poseg v tožnikovo ustavno pravico do zasebne lastnine.

9. Zaradi zmotnega materialno pravnega stališča sodišča prve stopnje, da je tožnikov zahtevek preuranjen, ker mu škoda še ni nastala (saj je še vedno lastnik), je dejansko stanje v zvezi s preostalimi predpostavkami odškodninske odgovornosti ostalo neugotovljeno (131. člen OZ). Pritožbeno sodišče je zato v skladu z določilom 355. člena ZPP pritožbi tožnika ugodilo in odločbo sodišča prve stopnje v II. točki razveljavilo. Ker primarni in podrejeni tožbeni zahtevek, ki je postavljen le za primer, če bo primarni zahtevek zavrnjen, predstavljata celoto (tretji odstavek 182. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zaradi razveljavitve odločitve o primarnem tožbenem zahtevku ugodilo tudi pritožbi toženke in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo tudi glede odločitve o podrednem zahtevku v III. in IV. točki izreka.

10. Glede na povedano posebni napotki sodišču prve stopnje niso potrebni. V ponovljenem postopku naj sodišče ponovno odloči o utemeljenosti tožnikovega primarnega odškodninskega zahtevka (131. člen OZ).

11. Na ostale pritožbene navedbe, ki za odločitev niso bile odločilnega pomena, pritožbeno sodišče ni posebej odgovarjalo (360. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).