Jedro

Na podlagi presoje, da je tožena stranka postopek kolektivnega odpusta delavcev izvedla skladno z določbami 98. do 103. člena ZDR-1 in da je za podajo izpodbijane odpovedi obstajal utemeljen poslovni razlog iz prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki zaradi prenehanja pogodb o zaposlitvi delavcem G.G., E.E. in F.F. ni odpadel, je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, za reparacijo in reintegracijo zavrnilo kot neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 11. 2019 in njeno razveljavitev ter ugotovitev trajanja delovnega razmerja, poziv nazaj na delo, prijavo v zavarovanje od vključno 10. 2. 2020 ter reparacijo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo (z izjemo odločitve, da toženka sama krije svoje stroške postopka) vlaga pritožbo tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo in ugoditev zahtevku oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Zatrjuje bistveno kršitev pravil postopka zaradi napačnega povzemanja trditev tožnice, zaradi česar obstaja nasprotje med argumentacijo sodbe in listinskimi dokazi. Sklicuje se na 10. točko obrazložitve, v kateri piše, da je med strankama sporno zgolj, ali je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po poteku 30-dnevnega roka in ali bi morala toženka v program razreševanja presežnih delavcev vključiti tudi delavce, ki jim pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana iz poslovnega razloga. Sklicuje se na trditve, da je pred odpovedjo tožnici (pred 21. 11. 2019) toženka vedela, da bo zmanjšanje števila zaposlenih v odseku A. s 23 na 20 delavcev doseženo brez reorganizacije, saj bo ciljno stanje 20 zaposlenih doseženo zaradi prenehanja delovnega razmerja trem drugim zaposlenim. Navaja, da ni trdila, da bi morala tožena stranka že pri pripravi programa razreševanja presežnih delavcev upoštevati tudi druga prenehanja delovnega razmerja, ampak da bo ciljno stanje zaposlenih v enoti dosegla na drug način. Sklicuje se na navedbe v odpovedi, da bo zaradi tehnološke spremembe prišlo do zmanjšanja obsega dela, zaradi katere bo delo mogoče namesto s 23 opraviti z 20 zaposlenimi, delo tožnice pa bo razporejeno med preostale zaposlene znotraj enote odseka A. v okviru njihovih rednih delovnih obveznosti. Meni, da je odpadel razlog za odpoved, še preden jo je prejela, saj bo delo opravljalo 20 zaposlenih, dela in naloge pa se ne bodo prenašala v drugo enoto. Sklicuje se na izpoved B.B. o presežkih ur 10-20 mesečno na zaposlenega, s čimer je zanikala izpoved C.C. in D.D., da v odseku A. ob uvedbi programa presežnih delavcev ni bilo ne nadurnega dela, ne študentskega dela ali novega zaposlovanja. Vztraja, da ima tožena stranka potrebo po delu več ljudi (tudi tožnice), kot poskuša prikazati. Vztraja, da je tožena stranka kljub programu zaposlovala nove ljudi, novačila študente ipd. Sklicuje se na 34. člen Kolektivne pogodbe dejavnosti in bančništva Slovenije, ki določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavcu iz poslovnega razloga, če ima v organizacijski enoti stalni presežek ur delovne obveznosti. Navaja, da je obstoj utemeljenega odpovednega razloga sporen, saj je razlog za odpoved odpadel. Sklicuje na trditve v zvezi z nepopolnostjo obvestila o sprejemu programa presežnih delavcev po 100. členu ZDR-1 ter da je zaradi spremembe programa z dne 20. 11. 2019 prišlo do kršitve 30-dnevnega roka, v katerem ji odpoved ne bi smela biti podana in je sprememba vplivala na njen delovnopravni položaj. Nasprotuje dokazni oceni, saj meni, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedi D.D. kljub drugačnim listinskim dokazom, priča pa je neverodostojna, saj je bila zadolžena za pripravo programa razreševanja presežnih delavcev, zato je težko pričakovati, da bo izpovedovala zoper sebe ali priznala napako. Vztraja, da odpovedi E.E. in F.F. nista bili podani zaradi razloga nesposobnosti, temveč zaradi poslovnega razloga. Nasprotuje ugotovitvi, da je toženka pri zmanjšanju števila zaposlenih v odseku A. upoštevala tožnico in dve delavki na seznamu presežnih delavcev in nato še E.E., F.F. in G.G., saj listinski dokazi tega ne potrjujejo, izpoved navedene priče pa ni prepričljiva. Dalje nasprotuje presoji, da sta izpovedi D.D. in G.G. skladni, ko potrjujeta trditev toženke, da bo do konca leta 2019 delo v odseku A. lahko opravljala s 5 zaposlenimi manj, saj bi v takem primeru bilo ciljno stanje po programu manjše od 20. Nasprotuje obrazložitvi v točki 25, da je v zvezi s predvidevanji končnega števila zaposlenih v odseku A. toženka vedela, da bo nekaterim delavcem delovno razmerje prenehalo na drug način in torej, koliko delavcev bo za delo sploh še potrebovala in jih mora uvrstiti na seznam presežnih delavcev. Ponavlja, da se ne glede na razlog prenehanja delovni proces v organizacijski enoti vodi še naprej, 20 zaposlenih pa je dosegla brez izvršitve programa razreševanja presežnih delavcev. Trdi, da je toženka že pred začetkom izvrševanja programa vedela, da bo to dosegla tudi brez njega. Nasprotuje ugotovitvi, da je bilo dodatno zmanjšanje števila zaposlenih v odseku A. za 3 delavce toženki znano že pred sprejemom programa, s tem se je seznanila po sprejemu programa, torej tega ni upoštevala. Dalje navaja, da D.D. ni sprejemala odločitev, pač pa je kot strokovna sodelavka sodelovala pri pripravi načrta programa razreševanja presežnih delavcev. Navaja, da prokurist pri toženi stranki C.C. in podpisani pod odpovedjo ni znal pojasniti, kako je toženka upoštevala dodatne odpovedi pogodb o zaposlitvi. Navaja, da Excel tabela, ki naj bi jo vodila priča D.D., v spis ni bila predložena. Opozarja na zmotno uporabo materialnega prava glede 30-dnevnega roka iz tretjega odstavka 100. člena ZDR-1, saj bi ta rok potekel, še preden bi zavod lahko zadržal izvajanje programa presežnih delavcev, ta pa bi nato vseboval nekaj, kar bi odstopalo od obvestila zavodu. Dalje zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z vprašanjem, ali je toženka dolžna po sprejemu plana razreševanja presežnih delavcev upoštevati, da bo s planom predvideno ciljno stanje zmanjšanja števila zaposlenih mogoče doseči tudi na drug način. Sklicuje se na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 20/2016. Meni, da je treba v primeru, če se delo lahko v opravlja z določenim številom zaposlenih, upoštevati vsa prenehanja delovnega razmerja, delodajalec pa ni dolžan izvršiti sprejetega programa, če se spremenijo okoliščine. Zmotno uporabo materialnega prava uveljavlja tudi glede odsotnosti presoje odpovedi z vidika 34. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti bančništva. Navaja, da je imela tožena stranka pri zaposlenih v organizacijski enoti odsek A. glede na izpoved priče B.B. presežke ur, kar pomeni, da odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni utemeljena že na podlagi te določbe. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja. Nasprotuje vsem pritožbenim navedbam ter pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev tožničine pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče se sklicuje na razloge iz sodbe sodišča prve stopnje in jih sprejema kot svoje.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. To bistveno kršitev pritožnica uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, kar pomeni pritožbeni razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, oziroma zaradi nestrinjanja z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, do obojega pa se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7. Z navedbo o nepravilnem povzemanju izpovedi tožnice se po vsebini zatrjuje kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni, saj je sodišče prve stopnje pravilno povzelo izpoved tožnice. Njeno nestrinjanje z dokazno oceno njene izpovedi pa pomeni pritožbeni razlog nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, do česar se pritožbeno sodišče opredeljuje v nadaljevanju.

8. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ugotavljalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (1. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1), ki jo je tožena stranka 22. 11. 2019 vročila tožnici.

9. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena v odseku A. na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2019 na delovnem mestu „višji referent (šifra ...)“ za nedoločen čas in s polnim delovnim časom. Tožena stranka ji je 22. 11. 2019 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki jo tožnica izpodbija v tem sporu. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje iz odpovedi izhaja, da je v odseku A. zaradi uvedbe novega informacijskega sistema I. 1. 9. 2019 prišlo do zmanjšanja potreb po delu treh delavcev, saj bodo njihovo delo opravljali ostali zaposleni v organizacijski enoti, tožnica pa je bila na podlagi kriterijev za izbiro presežnih delavcev med presežnimi delavci.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, katera odločilna dejstva so med strankama nesporna, glede spornih dejstev pa se je opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb tožnice, tudi tistih, ki jih izrecno izpostavlja v pritožbi (da je tožena stranka že pred vročitvijo izpodbijane odpovedi vedela, da bo delovno razmerje v odseku A. prenehalo delavcem E.E., F.F. in G.G.). Na podlagi presoje, da je tožena stranka postopek kolektivnega odpusta delavcev izvedla skladno z določbami 98. do 103. člena ZDR-1 in da je za podajo izpodbijane odpovedi obstajal utemeljen poslovni razlog iz prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki zaradi prenehanja pogodb o zaposlitvi delavcem G.G., E.E. in F.F. ni odpadel, je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, za reparacijo in reintegracijo zavrnilo kot neutemeljen.

11. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka 11. 11. 2019 sprejela program razreševanja presežnih delavcev, dne 20. 11. 2019 pa še njegovo dopolnitev. Na podlagi tega programa so bile pogodbe o zaposlitvi odpovedane 44 delavcem, od tega trem delavcem v organizacijski enoti, v kateri je bila zaposlena tožnica. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s pisnim obvestilom s prilogami (zapisnikom o posvetovanju s sindikati, seznamom števila in kategorij delavcev ter osnutkom programa za razreševanje presežnih delavcev) z dne 21. 10. 2019 izpolnila svojo obveznost obveščanja Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje o nameravanem kolektivnem odpustu iz prvega odstavka 100. člena ZDR-1. Izpodbijana odpoved z dne 21. 11. 2019 je bila zato pravilno podana po poteku 30‑dnevnega roka iz tretjega odstavka 100. člena ZDR-1. Zmotno je stališče pritožbe, da je ta rok pričel teči šele 20. 11. 2019, ko je tožena stranka zavod za zaposlovanje obvestila o zadnji spremembi programa razreševanja presežnih delavcev. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje so bili kriteriji za določitev presežnih delavcev določeni že v prvotnem besedilu programa, njegova sprememba pa se je nanašala le na določitev kasnejšega začetka teka odpovednega roka (12. 12. 2019, namesto 9. 12. 2019) in znižanje števila presežnih delavcev s 45 na 44 (zaradi obvestila ene od delavk, da uživa posebno varstvo pred odpovedjo)1, kar ni v ničemer vplivalo na pravni položaj tožnice. Tudi sicer je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da iz zakonske določbe ne izhaja obveznost delodajalca, da mora zavodu za zaposlovanje posredovati končno različico programa (prim. Pdp 128/2019 z dne 28. 3. 2019). Takšno stališče ni v nasprotju z namenom obveznosti obveščanja zavoda za zaposlovanje, ki je v tem, da se lahko zavod v skladu s 103. členom ZDR-1 in predpisi o urejanju trga dela z ukrepi aktivne politike zaposlovanja čim prej vključi v razreševanje problematike večjega števila načrtovanih brezposelnih in njihovo čimprejšnjo vključitev v ponovno zaposlitev. Ker je 30-dnevni rok namenjen razreševanju težav, ki izhajajo iz načrtovanih kolektivnih odpustov, kasnejša sprememba programa v smislu zmanjšanja števila presežnih delavcev in zamika začetka teka odpovednega roka ni posegla v namen te obveznosti, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba.

12. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka že pri pripravi programa presežnih delavcev upoštevala, da se bo delovni proces v odseku A. v bodoče nadaljeval (tudi) brez delavcev G.G., E.E. in F.F. Sodišče prve stopnje je to ugotovitev pravilno utemeljilo na izpovedi priče D.D., ki je sodelovala pri pripravi programa presežnih delavcev, saj druge priče in tožnica o konkretnem postopku sestave programa razreševanja presežnih delavcev in o delavcih, za katere se je vedelo, da jim bo delovno razmerje v odseku A. prenehalo na drugi podlagi, niso znali izpovedati. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva in ustrezno obrazložena, zato ji pritožba neutemeljeno nasprotuje. Okoliščina, da na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot tožnica, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno. Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče oziroma stranke mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi prič G.G., B.B. in D.D. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Zgolj dejstvo, da je D.D. sodelovala pri pripravi programa presežnih delavcev, ne pomeni, da ni izpovedovala verodostojno, drugih razlogov za neverodostojnost njene izpovedi pa tožnica ni zatrjevala ne izkazala, noben listinski dokaz pa tej izpovedi ni nasproten.

13. Tožnica v pritožbi s sklicevanjem na stališče sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 20/2016 z dne 22. 3. 2016 neutemeljeno vztraja, da je bilo predvideno znižanje števila delavcev v odseku A. s 23 na 20 (in s tem po njenem prepričanju cilj celotne reorganizacije) doseženo s prenehanjem pogodb o zaposlitvi delavcev G.G., E.E. in F.F. Ker delo G.G. kot vodje odseka A. in tožnici nadrejenega delavca ni bilo primerljivo delu tožnice na delovnem mestu višjega referenta, sklenitev sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi med tem delavcem in toženo stranko ni vplivalo na to, da je zaradi uvedbe nove aplikacije v oddelku A. postalo nepotrebno delo treh delavcev iz poslovnih razlogov. V zvezi s tožnici primerljivima delavkama F.F. in E.E., ki sta jima bili v oktobru in decembru 2019 odpovedani pogodbi o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se znižanje števila delavcev za tri (s 23 na 20) nanaša na znižanje števila delavcev iz naslova odpovedi iz poslovnih razlogov. Glede na ugotovitev, da je tožena stranka v času sprejemanja programa presežnih delavcev vedela, da bo postalo nepotrebno tudi delo navedenih dveh delavk (primerjaj izpoved G.G. o petih presežnih delavcih), pa je jasno, da je toženka računala tudi na znižanje iz naslova prenehanja pogodb o zaposlitvi navedenima. Tožnica nepravilno šteje, da je bil cilj celotne reorganizacije pri toženki doseči znižanje števila delavcev na 20 v oddelku A., pač pa iz same odpovedi in programa razreševanja presežnih delavcev ter glede na časovni potek odpovedi oziroma prenehanje delovnih razmerij delavkam na podlagi programa razreševanja presežnih delavcev in delavkama, ki sta prejeli odpovedi iz razloga nesposobnosti, potrjuje, da je toženka računala, da bo prenehalo delovno razmerje tudi navedenima, v nasprotnem primeru bi v okviru razreševanja presežnih delavcev odpovedala pogodbo o zaposlitvi več kot trem delavkam. Na navedeno kaže tudi dejstvo, da sedaj opravlja delo v tem oddelku z 10 delavci (primerjaj izpoved B.B.).

14. Do pritožbenih navedb v zvezi z domnevnim nadurnim delom, ki naj bi kazalo na nezakonitost predmetne odpovedi, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, ker gre za nedopustne pritožbene novote. Tožnica jih je namreč prvič podajala šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

15. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

16. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 V zvezi s tem pa tudi na znižanje predvidenega zneska iz naslova odpravnin.