Jedro

Upnik, ki zatrjuje, da se je prijavil na javni razpis za oddajo del in da ima zato terjatev na sklenitev pogodbe, je izkazal verjeten obstoj terjatve, ki je eden od pogojev za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne v novo odločanje pred drugim senatom.

O stroških postopka s pritožbo bo sodišče odločilo v končni odločbi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ponovno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.

Zoper sklep se je pravočasno pritožil upnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena ZPP. Navaja, da sodišče ni prav odločilo o predlogu začasne odredbe, ko je zavzelo stališče, da upnik ni izkazal verjetnega obstoja terjatve. Po sodni praksi je verjetnost terjatve izkazana že s samo vložitvijo tožbe. Opozarja tudi na stališče pravne teorije, po katerem "se predlagane začasne odredbe izdajo tudi zato, da se obstoječe stanje 'konzervira' ter se s tem prepreči nastanek nenadomestljive škode (Sudsko izvršno pravo - Triva, Belajac in Dika, Informator, Zagreb 1984)". Glede na to, da je sodišče že drugič zavzelo enako stališče, predlaga, da se zadeva dodeli drugemu senatu.

Pritožba je bila vročena dolžniku.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje se ne strinja s stališčem, da upnik ni izkazal verjetnosti obstoja terjatve na sklenitev pogodbe, saj se je prav zaradi interesa skleniti pogodbo tudi prijavil na javni razpis.

Verjetnega obstoja terjatve v konkretnem primeru, ne bi mogel izkazati, če se razpisa sploh ne bi udeležil. Torej je navedeno terjatev vsekakor verjetno izkazal, drugo (in za odločanje v postopku za zavarovanje te terjatve popolnoma prenagljeno) pa je vprašanje ali ta terjatev zares obstoji, ali bo z njo v pravdi uspel. Ravno s tem vprašanjem pa se ukvarja sodišče prve stopnje, ko v razlogih omenja določila Odredbe o pogojih in načinu javnega razpisa.....ter Zakona o obligacijskih razmerjih.

Sodišče prve stopnje je predlog začasne odredbe zavrnilo zgolj zato, ker naj ne bi verjetno obstajala terjatev, medtem ko o drugem pogoju iz 267. člena ZIP še ni odločalo. Utemeljeni pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo na podlagi 3. točke 380. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP.