Jedro

Čeprav tožeča stranka ni izrecno predlagala razveljavitve sklepov o izvršbi na podlagi verodostojne listine, pa ju je sodišče prve stopnje zaradi objektivne spremembe tožbe moralo razveljaviti. To sodišče prve stopnje stori tudi brez tožbenega predloga, v kolikor je to potrebno.

Oseba, ki se želi pravde udeleževati kot intervenient (tudi če gre za sosporniškega intervenienta), mora to predlagati, od predloga dalje pa se lahko udeležuje postopka in se njegova dejanja ne morejo izključiti, vse do pravnomočnosti sklepa, s katerim se zavrne intervencija. To pa pomeni, da je trenutek, ko je bila intervencija s strani tretjega predlagana, zelo pomemben za upoštevanje njegovih dejanj.

Izrek

I. Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe v delu, v katerem je ugotovljen obstoj terjatve tožene stranke v znesku 18.959,88 EUR, in zoper tretji odstavek III. točke izreka se zavrže. II. Pritožba zoper IV. točko izpodbijane sodbe se zavrne in se ta del izpodbijane sodbe potrdi.

III. V preostalem delu se pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke v znesku 533.048,81 EUR, (II.) ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke v znesku 18.959,88 EUR, terjatev tožene stranke v preostalem delu pa ne obstoji, (III.) terjatvi pravdnih strank pobotalo do zneska 18.959,88 EUR (prvi odstavek), toženi stranki naložilo plačilo V., d. o. o., 514.088,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2005 do plačila (drugi odstavek) ter zavrnilo zahtevek tožeče stranke v pobotanem delu za plačilo 18.959,88 EUR in kolikor je zahtevala več (tretji odstavek), (IV.) razveljavilo sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Radovljici, opr. št. In 05/82 z dne 3. 8. 2005 in In 2005/97 z dne 16. 9. 2005 (pri tem delu gre pravilno za sklep in ne za sodbo) ter (V.) toženi stranki naložilo plačati tožeči stranki stroške v znesku 15.777,00 EUR in enotnemu sosporniku (V., d. o. o.) v znesku 8.843,00 EUR, za primer zamude pa še zakonske zamudne obresti.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba delno ni dovoljena, v preostalem delu pa je delno utemeljena.

O delni nedovoljenosti pritožbe

5. Tožena stranka je v pritožbi izrecno navedla, da se pritožuje zoper celotno sodbo. V delu, v katerem je tožena stranka uspela, to pa je v delu, v katerem je bil ugotovljen obstoj njene terjatve (prvi del II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje), in v delu, v katerem je bil tožbeni zahtevek zavrnjen (tretji odstavek III. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje), nima pravnega interesa za pritožbo, saj je v postopku na prvi stopnji uspela. Zato je višje sodišče pritožbo v tem delu zavrglo (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 4. odstavkom 343. člena ZPP).

O delni neutemeljenosti pritožbe

6. V IV. točki izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje razveljavilo oba izdana sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Ta odločitev je po svoji vsebini sklep in ne sodba.

7. Čeprav tožeča stranka ni izrecno predlagala razveljavitve sklepov o izvršbi na podlagi verodostojne listine, pa ju je sodišče prve stopnje zaradi objektivne spremembe tožbe moralo razveljaviti. To sodišče prve stopnje stori tudi brez tožbenega predloga, v kolikor je to potrebno. Sprememba tožbenega zahtevka, ko se predlaga, naj se toženi stranki naloži, da je dolžna plačati namesto tožeči stranki, kot je bilo vsebovano v razveljavljenih sklepih o izvršbi, nekomu tretjemu – prevzemniku terjatve, predstavlja objektivno spremembo tožbe, ki narekuje tako razveljavitev, zato je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna. Višje sodišče je zato v tem delu pritožbo zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).

O delni utemeljenosti pritožbe

8. V zadevi je V., d. o. o., predlagal subjektivno spremembo tožbe. Višje sodišče v Ljubljani je v sklepu I Cpg 75/2013 z dne 7. 3. 2013 odločalo o sklepu sodišča prve stopnje, s katerim je to (med drugim) odločilo o tem, da ne dovoli subjektivne spremembe tožbe, ta sklep je potrdilo, ko je hkrati zavrnilo pritožbo zoper navedeni sklep in odločilo le še o stroških pritožbenega postopka. V obrazložitvi sklepa je višje sodišče navedlo, da poleg tega, da je za subjektivno spremembo tožbe potrebna privolitev tožene stranke, prav tako ni podlage za uporabo določil o sospornikih po 191. členu ZPP; nadalje pa je še navedlo, da je ta družba, ki je singularni pravni naslednik tožeče stranke in ji pripada aktivna stvarna legitimacija glede sporne terjatve, upravičena, da v pravdi nastopa kot sosporniški intervenient in ji gre s tem položaj enotnega sospornika po 196. členu ZPP (202. člen ZPP).

9. Tako tožeča stranka kot sodišče prve stopnje se motita, da bi višje sodišče s tem sklepom že tudi dopustilo intervencijo. V izreku sklepa namreč ni odločitve o dopustitvi intervencije, prav tako pa je iz spisa razvidno, da tudi sodišče prve stopnje takega sklepa nikoli ni sprejelo. Ob tem se o dopustitvi intervencije odloči na predlog osebe, ki želi biti intevenient (to izhaja iz 199. in 200. člena ZPP). Pred tem pa je seveda nujno opredeliti, kdaj je bil tak predlog sploh podan, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo. Na naroku z dne 19. 11. 2013 je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da naj bi tej družbi status podelilo že višje sodišče, ki česa takega ni storilo – v izreku sklepa tega ni, v obrazložitvi pa se česa takega tudi ne da odločiti, saj mora biti o tem izdan poseben sklep (primerjaj 3. odstavek 200. člena ZFPPIPP), čeprav zoper njega ni posebne pritožbe. Višje sodišče je v sklepu z dne 7. 3. 2013 zgolj nakazalo, kakšna je možnost sodelovanja te osebe v postopku, o tem pa ni tudi odločalo, razen da je presodilo pravilnost sklepa o nedopustitvi subjektivne spremembe tožbe (in o neprekinitvi postopka, kar pa v tej fazi postopka ni pomembno).

10. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem v obrazložitvi izpodbijane sodbe na 6. strani (1) navedlo, da je bila vtoževana terjatev odstopljena tej osebi kot prevzemniku in da je prevzemnik zato, ker je bil nad tožnikom 1. 3. 2012 začet stečaj, dobil status enotnega sospornika. V zvezi z ugovorom tožene stranke, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati vlog in opravljenih dejanj, ki jih je času od 18. 3. 2011 do 1. 10. 2013 ta oseba vložila oziroma opravila v postopku, je sodišče prve stopnje na 24. strani izpodbijane sodbe le navedlo, da to ne bi smela biti ovira, ker je dobila status enotnega sospornika, predvsem pa v zadnjem delu nadaljevanega postopka ni bilo z nobene strani predloženih nekih vsebinskih predlogov, ki bi vplivali na izid te pravde.

11. Taki zaključki pa ne držijo. Začetek stečajnega postopka nad tožečo stranko nima za posledico, da bi prevzemnik terjatve dobil status enotnega sospornika, saj kaj takega ni predpisano. Ravno nasprotno – oseba, ki se želi pravde udeleževati kot intervenient (tudi če gre za sosporniškega intervenienta), mora to predlagati, od predloga dalje pa se lahko udeležuje postopka in se njegova dejanja ne morejo izključiti, vse do pravnomočnosti sklepa, s katerim se zavrne intervencija (2. odstavek 200. člena ZPP). To pa pomeni, da je trenutek, ko je bila intervencija s strani tretjega predlagana, zelo pomemben za upoštevanje njegovih dejanj. Prav tako tudi ne drži, da v času od 18. 3. 2011 do 1. 10. 2013 ne bi bili vloženi neki vsebinski predlogi, ki bi vplivali na izid pravde. V tem času je bila med drugim izdelana tudi dopolnitev izvedeniškega mnenja, na kateri izpodbijana sodba tudi temelji, podane so bile pripombe na to mnenje. Ves čas, od kar je bila poskušena subjektivna sprememba tožbe, pa je tudi tožena stranka vsebinsko nasprotovala temu in udeležbi te osebe v pravdi.

12. O dopustitvi intervencije, ki ji je tožena stranka nasprotovala, tako v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni bilo odločeno, prav tako pa tudi ni bilo ugotovljeno, kaj je tista prva vloga, ki predstavlja predlog za intervencijo in od vložitve katere se zato lahko upoštevajo vloge te osebe v pravdi. Gre za pomembno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izdane sodbe in na katero je tožena stranka opozarjala že med postopkom, pa tudi v pritožbi (1. odstavek 339. člena ZPP). Hkrati pa gre za tako pomembna vprašanja, o katerih se sodišče prve stopnje sploh ni izjasnilo, razen z zaključki, ki pa nimajo podlage, pri čemer je le sodišče prve stopnje tisto, ki mora odločiti o predlagani intervenciji, višje sodišče pa tega ne more storiti, če ne odloča o pritožbi zoper sklep o dovolitvi ali nedovolitvi intervencije. Zato višje sodišče ugotavlja, da te kršitve samo ne more odpraviti, zato je utemeljeni pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo v delu, v katerem pritožbe ni ne zavrglo ne zavrnilo, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). Zaradi delne razveljavitve izpodbijane sodbe je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka.

13. Pri tem naj sodišče prve stopnje upošteva, da je prevzemnik terjatve šele v vlogo z dne 9. 5. 2013, torej po odločitvi višjega sodišča z dne 7. 3. 2013, jasno naznanil sodišču prve stopnje, da se želi pravde udeleževati kot (sosporniški) intervenient. 14. Zaradi pomembnosti in da ne bi prihajalo do še določenih kršitev v novem sojenju oziroma da bi se določena vprašanja razčistila že v tej fazi postopka, višje sodišče v nadaljevanju podaja svoja stališča tudi do nekaterih drugih uveljavljenih pritožbenih razlogov.

15. Stališče tožene stranke, da bi smel biti sodbeni izrek le enak, kot je v postavljenem zahtevku, ni pravilno. Na to kaže že dejstvo, da ne glede na tožbeni predlog tožeče stranke sodišče v izrek sodbe vključi tudi odločitve o obstoju ali neobstoju v pobot uveljavljene terjatve (3. odstavek 324. člena ZPP). Velja pa opozoriti (čeprav do tega v izpodbijani sodbi ni prišlo), da ni v skladu z ZPP izrek sodbe, ki odloči, da se pobotni ugovor zavrne ali pa da se mu ugodi, saj navedeni 3. odstavek 324. člena ZPP določa, da mora izrek vsebovati odločitev o obstoju ali neobstoju v pobot uveljavljene terjatve, kar pomeni, da mora vsebovati odločitev, da terjatev v določeni in v izreku navedeni višini obstoji ali pa ne obstoji.

16. Zaradi spremembe razpravljajočega sodnika se je glavna obravnava začela znova, sodišče pa je že podane izpovedi le prebralo. Napačna je pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje strank ni pozvalo na izjavo, kaj menijo o tem – iz zapisnika z naroka z dne 1. 10. 2013 je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje to storilo v soglasju s strankama, kar hkrati tudi pomeni, da je bilo dano tudi soglasje tožene stranke, saj bi sicer takemu zapisu takoj ugovarjala kot neresničnemu, pa tega ni storila. Res so v sodbi določene nedoslednosti glede navedbe imen oziroma firm družb, vendar pa to ne more biti posledica tega, da je sodišče prve stopnje le prebralo izpovedi zaslišanih. Se pa tudi višje sodišče strinja, da do takih napak v sodbi ne bi smelo priti.

17. Stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi neudeležbe tožeče stranke v pravdi v določenem obdobju izdati sklep o umiku tožbe, ni pravilno. Ob tem tudi ni nepomembno, da tako tožečo stranko kot prevzemnika terjatve zastopa isti odvetnik, ki je za tožečo stranko tudi podal izjavo, da teh kršitev ne bo uveljavljala, sodišče pa dalj časa ni odločilo o predlagani subjektivni spremembi tožbe, niti ni vsaj z dopisom seznanilo strank o svojem stališču, čeprav je tožena stranka to dvakrat zahtevala. Šele ko je spis prevzel nov sodnik, je te pomanjkljivosti odpravil. Iz spisa pa je povsem jasno, da ni bilo nobenega namena umika tožbe, temveč je bila neudeležba tožeče stranke (njen pooblaščeni odvetnik pa je bil navzoč na narokih in pri opravi pravdnih dejanj kot pooblaščenec prevzemnika terjatve) zgolj posledica sicer napačne ocene glede posledic odstopa terjatve, ki pa je sodišče prve stopnje (kljub pozivoma tožene stranke) ni preprečilo v primernem roku, temveč šele na naroku z dne 9. 11. 2012, ko je novi sodnik sprejel ustrezen sklep.

18. Ni tudi pravilna pritožbena navedba, da ne drži, da bi tožena stranka umaknila določene dokazne predloge za zaslišanje prič. Na koncu zapisnika naroka z dne 18. 4. 2012 je namreč jasno zapisano, da tožena stranka umika predlog za zaslišanje prič, navedenih v vlogi z dne 28. 1. 2011, razen predloga za zaslišanje H. K. Pravilne pa so pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje v primeru, da je ocenilo, da so določeni dokazni predlogi nesubstancirani, v okviru materialno procesnega vodstva moralo pravdno stranko pozvati, da te predloge dopolni (primerjaj 285. člen ZPP). Brez tega ni mogoča neizvedba dokaza zaradi nesubstanciranosti. Oseba, ki se želi pravde udeleževati kot intervenient (tudi če gre za sosporniškega intervenienta), mora to predlagati, od predloga dalje pa se lahko udeležuje postopka in se njegova dejanja ne morejo izključiti, vse do pravnomočnosti sklepa, s katerim se zavrne intervencija (2. odstavek 200. člena ZPP). To pa pomeni, da je trenutek, ko je bila intervencija s strani tretjega predlagana, zelo pomemben za upoštevanje njegovih dejanj.

19. Glede tega, ali je v pravdi potrebno tudi zaslišanje izvedenca, je treba poudariti, da v primeru, da izvedenec na zahtevo sodišča izdela pisno mnenje in pisne dopolnitve mnenja v zvezi s pripombami strank, mora zaslišanje izvedenca zahtevati stranka postopka in tudi obrazložiti, katere nedoslednosti oziroma pomanjkljivosti pisnega izvedenskega mnenja bi se odpravile z zaslišanjem. Če gre za pavšalen ali neutemeljen predlog (ko stranka na primer hoče razčiščevati vprašanja, ki sploh niso pomembna za odločitev), pa prav tako sodišče ni dolžno izvesti še zaslišanja izvedenca, čeprav je bilo to zahtevano oziroma predlagano.

20. V zvezi s trditvami tožene stranke, da o odstopu terjatve ni bila obveščena in da odstop niti ni veljaven, je treba poudariti, da je bila tožena stranka o odstopu terjatve obveščena vsaj z vlogo v tem postopku. Tudi če odstop ne bi bil veljaven, bi še vedno ostala dolžnost tožene stranke, da vtoževano terjatev v utemeljenem delu plača tožeči stranki, tako da se za njo glede višine obveznosti ne bi prav nič spremenilo. Morebitno izpodbojnost pravnega dejanja (bodočega) stečajnega dolžnika pa je treba tudi pravilno uveljavljati in ne zgolj pavšalno navreči z ugovorom (primerjaj 275. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju).

21. Po oceni višjega sodišča tudi ni mogoče trditi, da bi bila tožeča stranka prekludirana s predložitvijo originala gradbene knjige. Original je bil namreč predložen zaradi ugovora verodostojnosti predloženih fotokopij. Vsekakor pa je lahko prekludirana stranka, ki ni pravočasno predložila celotnih listin (glede očitkov, da gradbena knjiga ni celotna), vendar pa tudi tu obstaja dolžnost materialno procesnega vodstva iz 285. člena ZPP – sodišče mora stranko opozoriti na določene pomanjkljivosti, če na kaj takega ni opozorila že nasprotna stranka, in šele po tem je možno trditi, da je stranka s prepozno predložitvijo celotnih listin prekludirana.

22. Strinjati pa se je s pritožbo, da je sodišče prve stopnje opravilo napačen izračun terjatve tožeče stranke. Najprej je treba ugotoviti vrednost del tožeče stranke, pri čemer je treba odšteti vsa neopravljena dela po posameznih situacijah, nato je treba vrednost zmanjšati za vrednost napak opravljenega dela. Nato je treba ugotoviti, katere konkretne terjatve po posameznih situacijah so bile odstopljene tretjim (podizvajalcem) in ki jih je tožena stranka morda plačala tem osebam, pri čemer je treba upoštevati tudi, da se domneva, da so zapadle, pa neplačane, obresti odstopljene z glavno terjatvijo (3. odstavek 418. člena Obligacijskega zakonika). Zato v takem primeru ni podlage, da bi si tožeča stranka obračunala še obresti za ta morebiti prepozna plačila tretjim, ki so prevzeli določene terjatve do tožene stranke. Upoštevati je treba tudi te in ostale navedene odbitke pri situacijah, pri katerih jih je uveljavljala tožena stranka, ne pa odbitke upoštevati od celotnega zneska terjatve, prav tako je treba upoštevati tudi zapadlost in morebitno obrestovanje terjatev tožene stranke (seveda kadar ta to sploh zahteva). Šele nato se izračuna zamudne obresti od prepozno plačanih terjatev tožeče stranke, vse glede na zapadlost posameznih terjatev pravdnih strank, in nato se izvede pobot. Pri tem se sodišče prve stopnje tudi ni izjavilo o dopisu nadzornega S. z dne 11. 5. 2005, na kar opozarja tožena stranka tudi v pritožbi, in s tem v zvezi o zapadlosti 11. ter 12. in končne situacije.

23. Gradbeni spori so zapleteni in obsežni spori. Zato ni pričakovati obremenjevanja postopka še s tem, da bi tožeča stranka v vlogah navedla prav vsa dela, ki jih je opravila, skupaj s količinami, cenami in kvaliteto teh del. Vse te podrobnosti so navedene oziroma bi vsaj morale biti navedene že v samih situacijah, ki morajo biti predložene v spis, če so potrjene ali ne, tako da lahko tudi izvedenec preveri, ali so pravilne. Pri tem pa je potrebno kritično oceniti tudi sposobnost izvedenca za opravo izvedenskega dela oziroma morebitno potrebnost pritegnitve še drugih izvedencev (te lahko po pooblastilu sodišča pritegne tudi postavljeni izvedenec), da se lahko celovito oceni vrednost in manjvrednost opravljenih del. Sodba nato predstavlja tudi končni obračun, ki ga pogodbeni stranki očitno nista sposobni sami sestaviti. Pri tem pa tožena stranka nima prav, ko govori, da lahko izpodbija domnevo iz 117. posebne gradbene uzance. Da se te uzance ne bi upoštevalo, bi morala tožena stranka kaj takega uveljavljati že pred začetkom uporabe objekta, ki ga je gradila tožeča stranka, pa še v tem primeru bi se to lahko zgolj omejeno upoštevalo.

24. Sodišče prve stopnje pa bo pritožbene navedbe o dopustnosti upoštevanja vlog, ki jih v spis ni vložila tožeča stranka, in s tem o utemeljenih stroških postopka moralo upoštevati glede na odločitev, ali se dopusti intervencija prevzemnika terjatve in kdaj je bila sploh podana vloga za intervencijo, od katere se šele lahko upošteva vloge intervenienta.

O stroških pritožbenega postopka

25. V skladu s 3. in 4. odstavkom 165. člena ZPP je višje sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

(1) Podrobnejša navedba ni mogoča, saj sodišče prve stopnje ni oblikovalo odločbe v obliki, ki bi vsebovala tudi točke obrazložitve, kot je to bilo določeno dne 7.5.2011 s sklepom delovnih skupin pri Evidenčnem oddelku Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, s katerim so predloge potrjene kot tipska pisanja (na podlagi 101. člena Sodnega reda), s katerimi mora biti skladna oblika sodnih pisanj in je bil rok za pričetek uporabe teh predlog 1. 6. 2011.