Jedro

Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da se v skladu s četrtim odstavkom 142. člena ZPP šteje, da je bil sklep o zavarovanju terjatve z začasno odredbo toženki vročen 25. 11. 2014 (s fikcijo vročitve), pravilno uporabilo določbo četrtega odstavka 58. člena ZIZ, ko je ugovor toženke zoper navedeni sklep zavrglo kot prepozen. Ugovor je bil namreč vložen 4. 12. 2014, 8-dnevni rok za vložitev ugovora pa se je iztekel 3. 12. 2014.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo ugovor toženke (točka I izreka) in odločilo, da toženka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Toženka se zoper takšen sklep pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da nikoli ni prejela obvestila o prispeli pošiljki, ki naj bi ji bilo po navedbah izpodbijanega sklepa 10. 11. 2014 puščeno v hišnem predalčniku. Pošta je pri vročanju storila očitno napako. Toženka je vestna in skrbna oseba, ki vsak dan preverja svoj poštni nabiralnik. Toženka je poštni nabiralnik fizično izpraznila in pregledala tudi 10. 11. 2014, vendar takrat v njem zagotovo ni bilo nobenega obvestila o prispeli sodni pošiljki, zato tožnica ni mogla biti seznanjena z dejstvom, da je bila poskušana vročitev sklepa o zavarovanju, zato tudi nikoli ni mogla prevzeti navedenega pisanja na pošti. Toženka predlaga, da se opravi zaslišanje poštarja in nje. S tem, ker pisanje ni bilo puščeno v hišnem predalčniku, je bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi 26. 11. 2014 sodno pisanje tožnici ni bilo puščeno v hišnem predalčniku, kot določa 142. člen ZPP, ampak ji ga je poštar vročil neposredno v roke. Zaradi navedenega je v skladu s šestim odstavkom 139. člena ZPP ta dan potrebno šteti kot dan vročitve sklepa o zavarovanju. Rok za ugovor je tako začel teči s 27. 11. 2014 in se je iztekel 4. 12. 2014. Tudi glede navedenega toženka predlaga izvedbo dokaza z njenim zaslišanjem in zaslišanjem poštarja. Toženka je 20. 11. 2014, torej pred vročitvijo sodnega pisanja dne 26. 11. 2014, sodišče prve stopnje obvestila o tem, da jo bo v tem sporu zastopal odvetnik A.A.. V tem dopisu je sodišče obvestila, da je seznanjena z dejstvom, da je bil 7. 11. 2014 izdan sklep o zavarovanju z začasno odredbo, ki pa toženki še ni bil vročen. Pooblaščenec tožene stranke je zato z vlogo z dne 20. 11. 2014 sodišče prve stopnje pozval k vročitvi in sodišče opozoril, da naj se vsa sodna pisanja vročajo izključno na naslov odvetniške pisarne. Tudi to dejstvo kaže na okoliščino, da toženki 10. 11. 2014 ni bilo puščeno obvestilo o prejeti pošiljki, saj sicer ne bi bilo nobene potrebe po zahtevi za vročitev pisanja pooblaščencu. V kolikor je sodišče sodno pisanje namenjeno toženki odpremilo že pred 20. 11. 2014, bi bilo dolžno, če vročitve toženki ni imelo evidentirano, pisanje ponovno vročiti še pooblaščencu. Na ta način bi toženka lahko ugotovila napako vročevalca, ki je zaradi tega, ker je poštar pošiljko vročil v roke, torej na običajen način, enostavno ni mogla zaznati. V skladu z ustaljeno sodno prakso se za veljavno opravljeno vročitev ne šteje vročitev stranki neposredno, če ima stranka pooblaščenca. Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe toženke in predlagala, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Toženka pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka sicer ne uveljavlja tako, da bi te kršitve formalno opredelila v skladu z določbo 339. člena ZPP, vendar je iz pritožbenih navedb razvidno, da toženka šteje, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbe 142. člena ZPP o vročanju, ko je štelo, da je bil sklep z dne 7. 11. 2014 o zavarovanju z začasno odredbo toženki vročen 25. 11. 2014. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na določbe tretjega in četrtega odstavka 142. člena ZPP o fikciji vročitve. V skladu s tretjim odstavkom 140. člena ZPP se osebna vročitev fizični osebi takrat, kadar vročitev po 140. členu ZPP ni možna, opravi tako, da vročevalec pisanje vroči pošti v kraju naslovnikovega stanovanja, v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. V skladu s četrtim odstavkom 142. člena ZPP pa se vročitev po prejšnjem odstavku šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne, če pa tega ne stori v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pisanje pusti v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi listin v spisu pravilno ugotovilo, da sodnega pisanja, ki je vsebovalo sklep o izdaji začasne odredbe, tožbo in poziv toženki, da odgovori na tožbo, ni bilo možno osebno vročiti naslovniku in da je zato bilo dne 10. 11. 2014 v njegovem hišnem predalčniku puščeno obvestilo, v katerem je bilo navedeno kje je pisanje in rok 15-ih dni, v katerem ga mora dvigniti. Toženka tega ni storila, zato ji je bilo po preteku tega roka 26. 11. 2014 pisanje puščeno v hišnem predalčniku. Vse navedeno izhaja iz obrazca „obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi“, ki je pripeto k sklepu sodišča prve stopnje z dne 7. 11. 2014. Sodišče prve stopnje je pri pošti opravilo tudi poizvedbe o vročitvi navedenega pisanja in iz poizvednice (list. št. 28), prav tako izhaja, da je bilo pisanje puščeno v hišnem predalčniku dne 26. 11. 2014 in da je bilo obvestilo o prispelem pismu puščeno v hišnem predalčniku toženke dne 10. 11. 2014 z opozorilom, da naslovnica pismo lahko prevzame na pošti B. v 15 dneh od 11. 11. 2014. 8. Sodišče prve stopnje se pravilno sklicuje na uveljavljano sodno prakso, razvidno iz v obrazložitvi navedenih sklepov Vrhovnega sodišča RS, po kateri fikcija vročitve v takšnem primeru nastopi s pretekom zadnjega, tj. 15-tega dne, od kar je bilo stranki puščeno obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15-ih dni, v katerem ga mora dvigniti. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je 8-dnevni rok za vložitev ugovora začel teči že 26. 11. 2014, saj se je 15-dnevni rok v katerem bi tožnica lahko prišla po pošiljko na pošto iztekel 25. 11. 2014. 9. Ni možno slediti povsem neverjetnemu pritožbenemu konstruktu, da v hišnem predalčniku sploh ni bilo puščeno obvestilo o prispeli pošiljki in da je bila pošiljka s sklepom o zavarovanju z začasno odredbo toženki vročena neposredno v roke 26. 11. 2014, zaradi česar naj bi bilo potrebno šteti, da je rok za ugovor začel teči šele naslednjega dne, tj. 27. 11. 2014. Povsem neverjetno je, da bi toženka, ki glede na svoje delo pri tožeči stranki dobro pozna poslovanje s sodnimi pisanji, kar tako v roke sprejela sodno pošiljko s tožbo, ne da bi se ji zdelo nenavadno, zakaj ji ni potrebno podpisati potrdilo o prejemu. Edina možna razlaga je seveda zgolj ta, da celo v primeru, če bi poštar pošiljko res izročil tožnici v roke, bi jo ta sprejela izključno zaradi tega, ker je že pred tem prejela obvestilo o prispeli pošiljki. Očitno je, da je tožnica zgolj napačno izračunala kdaj poteče rok, v katerem mora vložiti ugovor in to napako sedaj skuša sanirati s povsem neverjetno zgodbo o nepravilnem vročanju.

10. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je bila vročitev nepravilno opravljena, ker bi sodišče tožbo in sklep o začasni odredbi moralo vročiti pooblaščencu toženke. V času, ko je sodišče sodno pisanje oddalo na pošto, tožnica še ni imela pooblaščenca, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je pisanje poslalo na njen naslov. Sodišče prve stopnje je bilo o tem, da je tožnica za zastopanje pooblastila odvetnika, obveščeno šele 21. 11. 2014, takrat pa je bil postopek vročanja že v teku, saj je bilo pisanje na pošto oddano 7. 11. 2014, 10. 11. 2014 pa je bilo obvestilo o poštni pošiljki puščeno v tožničinem hišnem predalčniku. V takšnih razmerah sodišče prve stopnje ni bilo dolžno pisanja še enkrat vročati na naslov pooblaščenca, ampak je moralo počakati na obvestilo o uspehu že pred tem začetega vročanja.

11. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da se v skladu s četrtim odstavkom 142. člena ZPP šteje, da je bil sklep o zavarovanju terjatve z začasno odredbo toženki vročen 25. 11. 2014, pravilno uporabilo določbo četrtega odstavka 58. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami), ko je ugovor toženke zoper navedeni sklep zavrglo kot prepozen. Ugovor je bil namreč vložen 4. 12. 2014, 8-dnevni rok za vložitev ugovora pa se je iztekel 3. 12. 2014. 12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

13. Toženka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

14. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožeča stranka, saj odgovora na pritožbo ni možno šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor, v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP. Ta določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.