Jedro

V pritožbi zatrjevano subjektivno ravnanje tožene stranke, ki je privedlo do odpovedi kreditne pogodbe, je trditveno povezano z ravnanjem, zaradi katerega zahteva pravno varstvo v okviru tožbenega zahtevka, ne predstavlja pa ravnanja, ki ga za izkaz subjektivne nevarnosti pri uveljavljanju terjatve zahtevajo določbe ZIZ o zavarovanju denarne terjatve. Nenazadnje tožeča stranka sama z navedbo, da izvršilni postopki zoper dolžnika, nepošteno poslovanje in prodaja premoženja, ki bo za seboj potegnila neposredne zahtevke novih kupcev zoper dolžnika, številni kazenski postopki, slabo finančno stanje tožene stranke, blokirani transakcijski račune, deboklade računov, ki so samo začasne - na podlagi odlogov izvršbe,16 predstavlja subjektivno ravnanje dolžnika, zaradi katerega je možnost poplačila tožnikov slabša, sama priznava, da gre ravno za slednje – to je slabšo možnost poplačila in ne za onemogočeno ali precej oteženo uveljavitev njune terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa mora v roku 8 dni od vročitve tega sklepa povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.485,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, dalje.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka kot kupec s tožbo zoper toženo stranko kot prodajalca zaradi napak pri gradnji uveljavlja denarni zahtevek iz naslova vračila kupnine in povrnitve škode v skupni višini 303.177,13 EUR vsled zatrjevanega odstopa od med njima dne 22. 10. 2021 sklenjene prodajne pogodbe za nakup nepremičnine parc. št. 188 k.o. ..., ki v naravi predstavlja stavbišče, na kateri je tožena stranka gradila stanovanjsko hišo, ki je bila dokončana do IV. gradbene faze, pri čemer se je tožena stranka nato še pogodbeno zavezala, da bo objekt dokončala po sistemu ključ v roke. Hkrati s tožbo je predlagala izdajo začasne odredbe.

2. S pritožbeno izpodbijano odločitvijo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo izdajo začasne odredbe, s katero je bilo predlagano, da se za zavarovanje terjatve tožeče stranke v višini 313.550,00 EUR s pripadki: - prepove organizaciji za plačilni promet, toženi stranki ali komu drugemu po nalogu tožene stranke izplačati z njenega računa denarni znesek, za katerega je sodišče odredilo začasno odredbo (točka I/1 izreka); - prepove toženi stranki odsvojiti in obremeniti nepremičnine parc. št. 187/9 in 187/10 k.o ..., do celote, z vpisom prepovedi v zemljiško knjigo(točka I/2 izreka); - prepove toženi stranki razpolagati z njenim premičnim premoženjem – trinajstimi določno navedenimi vozili, z vpisom prepovedi v register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin, in imenovanjem izvršitelja (točka I/3 izreka).

Prav tako je predlog zavrnilo v preostalem delu, kjer je bil v točki I/4 za primer kršitve iz 2. ali 4. točke1 predlagan izrek denarne kazni v višini 15.000,00 EUR za vsako posamezno kršitev, v točki I/V in I/6 glede trajanja začasne odredbe in glede njene nesuspenzivnosti. V točki II je odločilo o stroških postopka zavarovanja, in sicer, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka za izdajo začasne odredbe.

3. Tožeča stranka s pravočasno pritožbo, vloženo po pooblaščencu, v celoti izpodbija sklep sodišča prve stopnje, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ).2 Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni, tako da predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi, oz. podredno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

Ne strinja se z zaključkom, da tožeča stranka kot upnik ni izkazala konkretne nevarnosti oziroma ravnanja tožene stranke - dolžnika, ki bi imela za posledico otežitev ali preprečitev možnosti, da bi upnik dejansko prišel do poplačila terjatve. Pri tem izpostavlja višino terjatve, ki jo ima pritožnik do tožene stranke (s terjatvijo iz P 122/2022, kjer je bila ta prav tako izkazana za verjetno, skupaj 616.727,13 EUR), v čemer vidi povečano nevarnost za tožečo stranko, ker premoženje tožene stranke niti približno ne zadostuje za poplačilo terjatve. Glede na določbo 255. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) ne soglaša s stališčem, da tudi obsodba poslovodne osebe na zaporno kazen sama po sebi še ne pomeni, da podjetja ni mogoče voditi. Kot nepravilen, glede na priloženi zemljiškoknjižni izpisek, šteje zaključek, da pritožnik ni izkazal toženčevega lastništva objekta ..., ležečega na sosednjem zemljišču, kjer se prodajajo stanovanja, kot tudi nadaljnji, da gre za hipotetične navedbe, upoštevaje izvedeni inšpekcijski nadzor in ugotovljene nepravilnosti pri gradnji podpornih zidov, zaradi česar prodaja nepremičnine brez ustreznih dovoljenj ustvarja pravno podlago za odškodninske zahtevke morebitnih oškodovancev. S tem v zvezi uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker se obrazložitev sodne odločbe ne ujema s predloženimi dokazi. Opozarja tudi na nejasnost zapisa o neopravljenih poizvedbah pri Inšpektoratu RS za okolje. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja tudi iz razloga, ker sodišče ni izvedlo niti enega predlaganega dokaza za presojo konkretnih okoliščin.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam tožeče stranke, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje presoja pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi predlagane začasne odredbe z vidika razlogov, ki jih tožeča stranka uveljavlja v pritožbi, in iz razlogov, na obstoj katerih pri pritožbenem preizkusu izpodbijane odločitve pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 239. in 15. členom ZIZ).

7. Sodišče prve stopnje je po tožeči stranki predlagano začasno odredbo zaradi zavarovanja njene denarne terjatve zavrnilo, ker je po presoji njenih trditev v predlogu in po presoji izvedenih dokazov3 za zatrjevana pravno pomembna dejstva zaključilo, da je tožeča stranka izkazala le pogoj iz prvega odstavka 270. člena ZIZ (verjeten obstoj denarne terjatve), ni pa izkazala zatrjevanega pogoja iz drugega odstavka istega člena (subjektivna nevarnost), pri čemer morata biti za izdajo začasne odredbe oba pogoja izpolnjena kumulativno.4 Sodišče prve stopnje je pri presoji pogojev za izdajo začasne odredbe izhajalo iz pravilne pravne podlage, ki je v določilu 270. člena ZIZ, in ki ga je sodišče v izpodbijanem sklepu tudi pravilno povzelo.5 ZIZ v citiranem določilu za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve namreč zahteva, da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (1. odstavek), kot tudi, da mora za verjetno izkazati nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (2. odstavek). Pravilno je tudi izpostavilo in upoštevalo odločanje na podlagi nižjega dokaznega standarda, to je stopnje verjetnosti, ki predstavlja dokazno breme tožeče stranke.6

8. Predlog za izdajo začasne odredbe v obravnavani zadevi je bil vložen zaradi zavarovanja terjatve, v zvezi s katero tožeča stranka uveljavlja pravno varstvo v konkretno obravnavani zadevi, zato je pravilno stališče prvostopnega sodišča, ki je upoštevalo le vrednost terjatve v postopku P 76/2023.7 Tudi ob drugačnem tolmačenju in čeprav pritožba z navedbami, da premoženje tožene stranke niti približno ne zadostuje za poplačilo njene terjatve, sedaj dopolnjuje in širi svoje na prvi stopnji ponujene trditve o tem, da zaradi likvidnostnih težav tožene stranke nima jamstva, da bo poplačana, bi morala tožeča stranka izkazati tudi nadaljnji pogoj subjektivne nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. Tega ji, kljub drugačnemu pritožbenemu stališču, ni uspelo, kot to prvostopno sodišče pravilno obrazlaga v točkah 8 do 12 izpodbijanega sklepa. Tudi s sklicevanjem na člen 255 ZGD-1 tožeča stranka ne more uspešno omajati sicer pravilnega zaključka prvostopnega sodišča, da šele tek kazenskih postopkov, četudi zatrjevano številnih, s pravnimi posledicami v primeru obsodbe, ki je hipotetična, ne zadošča za izkaz verjetnosti obstoja subjektivne nevarnosti pri uveljavljanju terjatve v smislu aktivnega ravnanja tožene stranke, kot to zahteva člen 270/2 ZIZ. V zvezi s tem je prvostopno sodišče pravilno obrazložilo razloge za neizvedbo predlaganega dokaza s poizvedbami pri Okrožnem državnem tožilstvu v Celju,8 tudi sicer pa je pojasniti, da sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih stranki predlagata.9

9. Tudi izrecno uveljavljana bistvena kršitev določb postopka (ki bi glede na vsebino očitka ustrezala 15. točki drugega odstavka 339. čl. ZPP) ni podana. Z zatrjevanjem nasprotja med obrazložitvijo sklepa in vsebino dokazov – zemljiškoknjižnimi izpiski za tožnikoma sosednje nepremičnine – stanovanjskega objekta, imenovanega „...“, v zvezi s katerimi tožeča stranka sicer pravilno navaja, da izpiski dokazujejo lastništvo tožene stranke na nepremičninah,10 pritožnik v obravnavanem primeru namreč ne more uspešno uveljavljati tega pritožbenega razloga. Slednji glede na zakonsko dikcijo temelji na nasprotovanju odločilnih dejstev iz razlogov sklepa z vsebino samih listin, medtem ko prvostopno sodišče svojih ugotovitev, kot to izhaja iz vsebine sklepa, ni temeljilo na zaključku, da tožena stranka ni lastnik citiranih nepremičnin. Če je pritožbeno grajo razumeti kot izpodbijanje dejanskih in na njihovi podlagi nato temelječih pravnih zaključkov prvostopnega sodišča o neobstoju subjektivne nevarnosti kljub takšni prodaji nepremičnin, tudi ti očitki prvostopnemu sodišču niso utemeljeni. Omenjene trditve bi sicer po oceni pritožbenega sodišča kot edine takšne izmed trditev tožeče stranke lahko predstavljale navedbe o konkretiziranih subjektivnih ravnanjih tožene stranke, in bi lahko zapolnile pravni standard subjektivne nevarnosti. Vendar prodaja nepremičnin ne pomeni zmanjšanja premoženja samega po sebi, ampak le njegovo preoblikovanje, še toliko manj ob v pritožbi lastnih navedbah pritožnika, da gre za prodajo stanovanj v objektu s komercialno oznako „...“, kar pomeni prodajo v okviru dejavnosti, s katero se ukvarja tožena stranka.11 Pritožba tako ne uspe izpodbiti zaključka prvostopnega sodišča12 o neobstoječi verjetnostni subjektivni nevarnosti, saj takšno ravnanje v smeri tržnega ponujanja nepremičnin ne predstavlja odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem s strani tožene stranke, zaradi katerega bi bila uveljavitev terjatve tožeče stranke onemogočena ali precej otežena. Zato takšna graja, kljub navedbam o pomanjkljivostih omenjene gradnje v povezavi z res hipotetičnimi navedbami o nastalih bodočih denarnih zahtevkih potencialnih kupcev, ne uspe izpodbiti zaključka prvostopnega sodišča o neobstoječi subjektivni nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. Glede razloga neizvedbe predlaganega dokaza s poizvedbami pri Inšpektoratu RS za okolje, o čemer se je tudi izreklo,13 ob tem, ko je pravilno, v okviru pooblastil,14 presodilo nepotrebnost slednjega, je pravilno (in dovolj jasno) prvostopno sodišče poudarilo, da poizvedbe, četudi bi potrdile navedbe tožeče stranke o napakah tudi pri ostalih gradnjah, ne morejo izkazati aktivnosti tožene stranke v smeri zmanjševanja premoženja na način, ki ga zahteva drugi odstavek 270. člena ZIZ. Pritožbena navedba, da ravnanje tožene stranke predstavlja zavestno kršitev predpisov,15 je sicer, upoštevaje prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 239. in 15. členom ZIZ, nedovoljena pritožbena novota, katere pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj presoja zgolj utemeljenost pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predlagane začasne odredbe, ki se nanaša na čas in dejansko stanje ob izdaji izpodbijanega sklepa.

10. V pritožbi zatrjevana ničelna tržna vrednost ne izniči pritožbene navedbe, s katero pritožnik priznava seznanjenost s hipoteko v korist hipotekarnega upnika BKS banke na nepremičnini parc. št. 188 k. o ... že ob podpisu prodajne pogodbe (dne 20. 10. 2021; A3). Zato posledični izvršilni postopki ne predstavljajo ravnanja, ki bi ustrezalo zahtevanemu ravnanju iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, o čemer se je prvostopno sodišče prav tako izreklo (glej točko 10 izpodbijanega sklepa). V pritožbi zatrjevano subjektivno ravnanje tožene stranke, ki je privedlo do odpovedi kreditne pogodbe, je trditveno povezano z ravnanjem, zaradi katerega zahteva pravno varstvo v okviru tožbenega zahtevka, ne predstavlja pa ravnanja, ki ga za izkaz subjektivne nevarnosti pri uveljavljanju terjatve zahtevajo določbe ZIZ o zavarovanju denarne terjatve. Nenazadnje tožeča stranka sama z navedbo, da izvršilni postopki zoper dolžnika, nepošteno poslovanje in prodaja premoženja, ki bo za seboj potegnila neposredne zahtevke novih kupcev zoper dolžnika, številni kazenski postopki, slabo finančno stanje tožene stranke, blokirani transakcijski račune, deboklade računov, ki so samo začasne - na podlagi odlogov izvršbe,16 predstavlja subjektivno ravnanje dolžnika, zaradi katerega je možnost poplačila tožnikov slabša, sama priznava, da gre ravno za slednje – to je slabšo možnost poplačila in ne za onemogočeno ali precej oteženo uveljavitev njune terjatve. Pritrditi je sicer pritožbi, da ni odločilen namen dolžnikovega ravnanja, ker zadostuje že dolžnikovo delovanje, ki ima negativen vpliv na uveljavitev terjatve v smeri zmanjševanja premoženja, vendar mora tožeča stranka še vedno zatrjevati in dokazati konkretno in subjektivno ravnanje tožene stranke v smeri onemogočanja oz. oteževanja uveljavitve terjatve, ki pripelje do stanja, ko je oz. bo ogrožena sama izterjava (subjektivna nevarnost), česar pa ji ni uspelo. Sklicevanje na nezadostno premoženje dolžnika za poplačilo obveznosti upnikov, ne zadošča. 11. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da ni izkazana verjetnost, da je začasna odredbe potrebna, ker bi obstajala nevarnost, da bo zaradi odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem s strani tožene stranke uveljavitev terjatve tožeče stranke onemogočena ali precej otežena. Zato je predlog za izdajo začasne odredbe pravilno zavrnilo.

12. Ker je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, je skladno s prvim odstavkom 154. člena v zvezi s členoma 239 in 15 ZIZ odločilo, da tožeča stranka sama trpi stroške postopka zavarovanja, česar slednja obrazloženo niti ne izpodbija.

13. Ob obrazloženem je sodišče druge stopnje v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep v celoti, ker je ugotovilo, da niso podani pritožbeno uveljavljeni razlogi, niti ni zasledilo tistih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ.

14. Kadar sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ). Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Obenem je dolžna v roku osem dni povrniti toženi stranki, ki je odgovorila na pritožbo, njene potrebne stroške odgovora na pritožbo (peti odstavek 38. člena ZIZ). Ti stroški predstavljajo znesek 1.485,96 EUR, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), ob upoštevanju vrednosti točke v višini 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT), in sicer: 2000 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 31/7 OT v zvezi s tar. št. 19 OT) in 30 točk za pavšalni znesek materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT), oboje zvišano za 22 % DDV (drugi odstavek 2. člena in drugi odstavek 12. člena OT). Tako odmerjene stroške mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev.

1 Prav 3. točke. 2 Prvi in drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, 15. členom ZIZ in 239. členom ZIZ. 3 Glej točke 7, 9, 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa; zato tudi ne drži sicer posplošena pritožbena graja o bistveni kršitvi določb postopka zaradi zatrjevane neizvedbe niti enega predlaganega dokaza (po prvem odstavku 339. člena ZPP, če gre pritožbeno nestrinjanje z zaključki sodišča o hipotetičnih navedbah zaradi neizvedbe dokazov razumeti kot vpliv na nepravilnost odločitve). 4 Tožeča stranka se na pogoj iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ (neznatna škoda) ni sklicevala. 5 Primerjaj 3. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa (do uporabljene materialne podlage glede presoje verjetnosti obstoja terjatve, ki pritožbeno ni več sporna, se pritožbeno sodišče zato ne opredeljuje). 6 Glej točko 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa. 7 Ki je sicer 303.177,13 EUR, čeprav je bila začasna odredba predlagana zaradi zavarovanja 313.177,13 EUR, kar je sicer prvostopno sodišče v izpodbijani odločitvi povzelo, vendar pa se izkaže za nebistveno, glede na naravo odločitve. 8 V izpodbijanem sklepu očitno napačno navedeno „sodišče“. 9 Glede na ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča je sodišče dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev, in v takšnem obsegu, da ne pride do nepotrebnega podaljševanja postopka, kar še posebej prihaja do izraza v postopku zavarovanja; med drugim ga lahko zavrne, če je dokaz neprimeren za ugotovitev določenega spornega dejstva (tako VS RS v II Ips 698/2007 z dne 28. 10. 2010). 10 Pri čemer pa zmotnost te ugotovitve ne vpliva na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o neizkazani nevarnosti, da bo uveljavitev denarne terjatve tožeče stranke onemogočena ali precej otežena. 11 Slednje izhaja tudi iz celotnega konteksta navedb tožeče stranke o poslovnem sodelovanju s toženo stranko in načinu slednjega (glej tožbo, na katero se kot na dokaz sklicuje tožeča stranka sama v predlogu za izdajo začasne odredbe), prav tako pa na slednje opozori tožena stranka v odgovoru na pritožbo. 12 O tem prvostopno sodišče obširno v točki 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa. 13 Prav tako točka 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa. 14 Člen 213 ZPP. 15 S čimer zatrjevano ustvarja pravno podlago za uspešne bodoče postopke zoper sebe in izpolnjuje element subjektivnega ravnanja. 16 Pri čemer zadnje tri trditve celo utemeljuje le objektivno nevarnost za uveljavitev terjatve, ne pa subjektivne; o tem izpodbijani sklep v točki 10 obrazložitve.