Jedro

Izraz "tuje stanovanje", ki je zakonski znak kaznivega dejanja po 1. odstavku 152. člena KZ, ne pomeni "tuj" v lastninskopravnem smislu, ampak zakonito pravico določene osebe, da stanovanje dejansko uporablja.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene M.L.P. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojena M.L.P. je dolžna plačati 150.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila M.L.P. zaradi kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odstavku 152. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo treh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta, plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa je bila oproščena.

Zagovornik je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena ZKP, utemeljuje pa kršitve kazenskega zakona in kršitve postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da dejanje obsojenke nima vseh znakov kaznivega dejanja po 1. odstavku 152. člena KZ, ker je nasilno vstopila v svoje, ne pa v tuje stanovanje. Obsojenka je bila namreč lastnica spornega stanovanja in je bila tudi v njegovi posesti, saj je na tem naslovu sprejemala poštne pošiljke in uporabljala garažo, ki pripada stanovanju. Razen tega je bila obsojenka prepričana, da njeno dejanje ni protipravno. Sodbi naj ne bi imeli razlogov o odločilnih dejstvih, namreč o tem, da je bila obsojenka lastnica in posestnica stanovanja, da zato ni mogla storiti kaznivega dejanja proti oškodovanki, ki sploh ni imela pravnega naslova za "koriščenje zadevne nepremičnine". Sodišče naj bi kršilo postopek tudi s tem, da je za utemeljitev naklepa obsojenke uporabljalo ugotovitve sodišča v pravdnem postopku. Predlaga, da se obsojenko oprosti ali pa se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec je mnenja, da zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Za storilca kaznivega dejanja po 152. členu KZ je tuje stanovanje tisto, ki ga sam ne uporablja, pa čeprav je njegova lastnina. Zavest obsojenke o protipravnosti njenega dejanja je vprašanje dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Zatrjevana kršitev postopka ni vplivala na zakonitost sodbe, ker ni dvoma, da je bila oškodovanka v posesti stanovanja, saj je v njem stanovala. Predlaga, da se zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva zagovornika obsojene M. L. P. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodbi sodišča prve stopnje v prvem odstavku na 4. strani in sodišča druge stopnje v tretjem odstavku na 2. strani pravno pravilno razlagata, da izraz "tuje stanovanje", ki je zakonski znak kaznivega dejanja po 1. odstavku 152. člena KZ, ne pomeni "tuj" v lastninskopravnem smislu, kot je to stališče zahteve, ampak kot zakonito pravico določene osebe, da stanovanje dejansko uporablja. Vrhovno sodišče pritrjuje temu stališču, ker se z inkriminacijo v 152. členu KZ kazenskopravno varuje ustavno določena človekova pravica iz 36. člena Ustave do nedotakljivosti stanovanja, ki ga oseba uporablja. Ta pravica je del širše pravice do zasebnosti in poseg vanjo je dovoljen le pod pogoji in v primerih, ki so navedeni v 36. členu Ustave. Pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave ne vključuje pravice do kršitve nedotakljivosti stanovanja, zato je tudi lastnik stanovanja, ki ga uporablja druga oseba, omejen z določbami 36. člena Ustave. Izpodbijani sodbi torej nista kršili kazenskega zakona, kot to uveljavlja zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti.

Trditev te zahteve, da je obsojenka storila dejanje v zmoti o protipravnosti, izpodbija ugotovitev sodb, da takšna zmota ni obstajala, uveljavlja torej zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

Tudi trditev, da je bila obsojenka v posesti spornega stanovanja, uveljavlja kot zmotno ugotovitev izpodbijanih sodb, da obsojenka stanovanja ni uporabljala in ga ni imela v posesti.

Trditev v zahtevi, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka, ker da je dejansko stanje ugotavljalo na podlagi sodbe v pravdnem postopku, ni utemeljena. Sodišče je dejstvo, da je bil v času storitve dejanja v teku tudi postopek za ugotovitev veljavnosti kupne pogodbe za stanovanje, uporabilo obstoj pravde kot eno od okoliščin, ki je dokazovala védenje obsojenke, da ravna protipravno (prvi odstavek na 6. strani sodbe). Obstoj pravde ni dokazno sredstvo, ki bi bilo sprejeto v pravdnem postopku, nasprotno, to okoliščino je sodišče prve stopnje v kazenskem postopku ugotovilo zgolj s tem, da je pogledalo v ustrezni pravdni spis.

Tudi trditev, da sodbi nimata razlogov o odločilnem dejstvu, namreč, da je bila obsojenka lastnica in posestnica stanovanja, ni utemeljena. Sodba sodišča prve stopnje je na 3. in 4. strani, sodba sodišča druge stopnje pa na 2. strani obrazložila stališče, da lastninska pravica storilca kaznivega dejanja po 152. členu KZ ne vpliva na obstoj kaznivega dejanja, trditev, da je bila obsojenka tudi v posesti stanovanja, pa je bila postavljena šele v zahtevi za varstvo zakonitosti. O tej, očitno neutemeljeni trditvi zato sodbi nimata posebnih razlogov. Ker pa ta okoliščina prej ni bila zatrjevana, ne gre za kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Ker zahteva zagovornika obsojenke za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alineje 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. V rednem postopku je bila obsojenka oproščena plačila stroškov postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP in povprečnine na drugi stopnji, ker so osebni prejemki obsojenke nizki, ne dosegajo niti ravni preživetja in bi bilo s plačilom stroškov ogroženo preživljanje obsojenke in njenih dveh sinov. Iz podatkov v spisu pa je razvidno, da je bila obsojenka lastnica atrijskega stanovanja z garažo, za katero je plačala 120.000 DEM (zagovor na list. št. 56), sinova, ki sta navedena v osebnih podatkih na prvi strani sodbe sodišča prve stopnje, sta odrasla, za pravno pomoč je pooblastila zagovornika, zaradi česar Vrhovno sodišče ocenjuje, da s plačilom določene povprečnine ne bo ogroženo preživljanje obsojenke in oseb, ki jih je dolžna vzdrževati. Pri višini povprečnine je sodišče upoštevalo tudi ne posebno veliko zapletenost zahteve za varstvo zakonitosti.