Jedro

Okoliščina, da je sodišče prve stopnje očitek iz obtožnega predloga, da je obdolženec trikrat do štirikrat na teden grozil oškodovancem, spremenilo v očitek, da je to počel večkrat v očitanem obdobju tudi ne predstavlja spremembe v njegovo škodo, ampak v njegovo korist, zato tudi ni vprašljiva identiteta med obtožbo in sodbo.

Pritožnik nima prav, ko trdi, da izpodbijana sodba nima razlogov o resnosti grožnje, saj ima izpodbijana sodba o tem razloge v 8. točki, ti pa so prepričljivi in jim ni kaj dodati. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je glede na okoliščine v katerih so bile grožnje izrečene in druge okoliščine obravnavane zadeve nedvomno, da so jih oškodovanci jemali kot resne, pa tudi sicer objektivno je grožnja z bombo resna grožnja.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdolženega L. P. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1B ter mu je na podlagi 57., 58. in 63. člena KZ-1B izreklo pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, v kateri mu je po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1B določilo kazen tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi 65. člena KZ-1 je obdolžencu odredilo navodilo, da v času preizkusne dobe obiskuje psihološko delavnico in delavnico za nenasilno komunikacijo. Varstveno nadzorstvo opravlja svetovalec CSD, ki ga določi sodišče. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, po četrtem odstavku 95. člena ZKP pa ga je oprostilo plačila sodne takse.

2. Proti taki sodbi je vložil pritožbo obdolženčev zagovornik, ki navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona iz 1. in 2. točke 372. člena ZKP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločbe o kazenskih sankcijah in odločbo o premoženjskopravnem zahtevku, kršitve enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, pravice kršitve do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in kršitve pravice do poštenega sojenja po prvem odstavku 6. člena EKČP v zvezi z 8. členom Ustave ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom posameznikom. Za vse primere predlaga, da pritožbeno sodišče odloči, da stroški celotnega kazenskega postopka obremenjujejo proračun Republike Slovenije. Pritožnik je tudi podal predlog, da ga pritožbeno sodišče obvesti o seji pritožbenega senata.

3. Pritožbeno sodišče stranke ni obvestilo o seji senata, ker predsednik senata ali senat ni spoznal, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari, pritožnik pa pri podaji predloga ni navedel nobenih razlogov (445. člen ZKP).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik trdi, da glede časovnega okvira ni podana objektivna identiteta med obtožbo in sodbo, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta trditev ni utemeljena. Kot sam pritožnik navaja, je obtožni predlog obdolžencu očital, da je storil obravnavano kaznivo dejanje v časovnem okviru od „konca meseca avgusta do konca meseca novembra 2015“, sodišče pa je v izpodbijano sodbo v njen izrek vneslo časovni okvir „od konca meseca avgusta 2015 do meseca novembra 2015“. Glede na navedeno se pokaže, da je glede na časovni okvir očitno podana objektivna identiteta med obtožbo in sodbo.

6. Bistvo pritožbenih navedb je, da izvedeni dokazi niso potrdili, da so bile grožnje citirane v izreku izpodbijane sodbe izrečene v časovnem okviru od konca meseca avgusta 2015 do meseca novembra 2015, ker da nobena od zaslišanih prič – oškodovancev tega ni potrdila. Pri tem izpostavlja posamezne odgovore oškodovancev, ko so bili zaslišani na glavni obravnavi ter ocenjuje, da ti niso potrdili, da je obdolženec izrekel grožnje v navedenem obdobju. Pritožnik nadalje trdi, da je sodišče prve stopnje tudi napačno povzelo obdolženčev zagovor glede okoliščine kolikokrat je prišel domov v obdobju, ko je delal v L., trdi tudi, da izpodbijana sodba nima razlogov o resnosti grožnje, sodišče prve stopnje pa se potrditvah pritožnika tudi ni opredelilo do vseh ključnih dejstev. Pri tem navaja, da je bilo potrebno v obravnavani zadevi upoštevati širšo sliko, predvsem družinske razmere.

7. Po preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, ki je skladna z 18. členom in drugim odstavkom 355. člena ZKP, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, to je sklop tistih dejstev in okoliščin, ki so za obravnavano kaznivo dejanje po objektivni in subjektivni strani pravno pomembna. Na tej podlagi je, ob pravilni uporabi kazenskega zakona, sprejelo pravilno odločitev, ki jo je v razlogih izpodbijane sodbe izrazilo skladno s 6., 7. in 8. odstavkom 364. člena ZKP tako, da jo je mogoče sprejeti brez pomislekov. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo v pritožbi zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona, ravno tako ni pokazal nepravilnosti preizkus, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP.

8. Pritožnik izpostavlja le posamične izpovedbe zaslišanih prič, spregleda pa, da je sodišče prve stopnje te izpovedbe ocenilo v celoti v njihovi medsebojni povezavi ter v povezavi z zagovorom obdolženca ter z vsebino zapisnikov o podaji predloga za pregon, ki so jih podali oškodovanci N. P. ter A., M. in B. P.. Res je, da se zaslišani na glavni obravnavi niso natančno spominjali podrobnosti, ki se nanašajo na časovni okvir obravnavanega kaznivega dejanja, vendar je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je njihove izjave presojalo tudi v povezavi s tem, kar so naznanili policiji, poleg tega je oškodovanec A. P. kot priča izrecno potrdil izjavo, ki jo je podal na policiji ob ovadbi dne 12.11.2015. Časovni okvir obravnavanega kaznivega dejanja oziroma, da je obdolženec grožnje opisane v izreku izpodbijane sodbe izrekel večkrat ravno v očitanem obdobju, potrjujejo tudi okoliščine, ki so jih izpostavile priče – oškodovanci, to je, da je obdolženec izgubil vozniško dovoljenje po sodbi z dne 2.6.2015 ter da so se grožnje nadaljevale tudi po tem datumu oziroma še posebej po tem datumu, kot tudi po tem, ko se je vrnil iz L. 4.10.2015. Res je, da je obdolženec povedal, da je v času, ko je bil v L., prišel domov enkrat ali dvakrat na mesec za 24 ur, kot izpostavlja pritožnik, vendar to dejstvo ni tako, da bi izpodbilo zaključke sodišča prve stopnje. Okoliščina, da je sodišče prve stopnje očitek iz obtožnega predloga, da je obdolženec trikrat do štirikrat na teden grozil oškodovancem, spremenilo v očitek, da je to počel večkrat v očitanem obdobju tudi ne predstavlja spremembe v njegovo škodo, ampak v njegovo korist, zato tudi ni vprašljiva identiteta med obtožbo in sodbo kot to zmotno trdi pritožnik. Pritožnik nadalje nima prav, ko trdi, da izpodbijana sodba nima razlogov o resnosti grožnje, saj ima izpodbijana sodba o tem razloge v 8. točki, ti pa so prepričljivi in jim ni kaj dodati. Po oceni pritožnika ni podana obdolženčeva krivda, vendar se pritožbeno sodišče s to oceno ne strinja, saj je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, da je obdolženec dobro vedel kaj govori in to tudi hotel storiti, torej, da je dejanje storil naklepno (9. točka izpodbijane sodbe). Nadaljnji očitek pritožnika je, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh ključnih dejstev, to je do družinskih razmer obdolženca in oškodovancev, iz česar izpelje zaključek, da razlog za prijavo niso bile grožnje v očitanem obdobju, ampak prepir s sinom in nasploh skrhani odnosi. Pritožnik nima prav, saj je sodišče prve stopnje na podlagi celotnega izvedenega dokaznega postopka zanesljivo ugotovilo in prepričljivo obrazložilo, da so se oškodovanci odločili za prijavo zaradi groženj obdolženca, ki jih je izrekal pretežno po vplivom alkohola, ki je očitno bistveno pripomogel k temu, da so se odnosi med njimi skrhali. Okoliščina, da so oškodovanci zoper obdolženca gojili zamere tudi iz drugih razlogov in obratno, da je obdolženec gojil zamere zaradi drugih okoliščin, ki jih izpostavlja pritožnik v pritožbi, niso take, da bi omajale odločilnih zaključkov sodišča prve stopnje. Pritožnik trdi, da grožnje niso bile mišljene resno, vendar se pritožbeno sodišče s tem ne strinja in pritrjuje sodišču prve stopnje, da je glede na okoliščine v katerih so bile grožnje izrečene in druge okoliščine obravnavane zadeve nedvomno, da so jih oškodovanci jemali kot resne, pa tudi sicer objektivno je grožnja z bombo resna grožnja. Pritožbeno sodišče tako ne dvomi v prepričanje sodišča prve stopnje o obdolženčevi krivdi (drugi odstavek 3. člena ZKP).

9. Pritožnik izpodbija tudi odločbo o kazenski sankciji, vendar po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeno. Pritožnik ima prav, da je za obravnavano kaznivo dejanje predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta, vendar nima prav, da bi moralo sodišče prve stopnje obdolžencu izreči enako kazensko sankcijo kot je to storilo v sodbi, s katerim je izdalo kaznovalni nalog, ki pa je bila na podlagi ugovora obdolženca razveljavljena. Sodišče prve stopnje je odločbo o kazenski sankciji obrazložilo v 10. točki izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ustrezno ovrednotilo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, ravnalo je pravilno, ko je obdolžencu določilo zaporno kazen treh mesecev ter preizkusno dobo dveh let, ravno tako je ravnalo pravilno, ko je odredilo navodilo, da v času preizkusne dobe obiskuje psihološko delavnico in delavnico za nenasilno komunikacijo. Sodišče prve stopnje ni kot obteževalne okoliščine upoštevalo, da obdolženec živi na istem naslovu kot oškodovanci, kot zmotno trdi pritožnik. Ravno tako ni za odmero kazenske sankcije pravno pomembna okoliščina, da je obdolženec podal predlog za razdelitev solastnine. Sam pritožnik trdi, da obdolženec že sedaj obiskuje tečaj nenasilne komunikacije, zato ni jasno zakaj pritožnika moti navodilo, ki ga je sodišče prve stopnje izreklo na podlagi 65. člena KZ-1 kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

10. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

11. Ker obdolženec s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, je v skladu z 98. členom, v zvezi s 95. členom ZKP, dolžan plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso za pritožbo, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje. Pritožnik sicer navaja, da vlaga pritožbo tudi zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka in predlaga, da sodišče obdolženca oprosti plačila stroškov, vendar tega ne obrazloži, zato pritožbeno sodišče tega pritožbenega razloga ni moglo preizkusiti.