Jedro

Tožeča stranka (voznik avtobusa) ni ustavila na postajališču, kot je bila to dolžna storiti skladno z voznim redom in to kljub temu, da je videla kontrolorje, s čimer je preprečila tudi izvedbo kontrole. Potnikom, ki so vstopili na avtobus in plačali voznino, pa ni izdala vozovnic, ampak jih je izdala šele kasneje na drugem postajališču, ko je videla kontrolorje. Tožeča stranka je s tem naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana tožeči stranki dne 12. 4. 2011, za ugotovitev, da tožeči stranki 14. 4. 2011 delovno razmerje ni prenehalo, za poziv nazaj na delo, za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 14. 4. 2011 dalje, za izplačilo bruto plač (nadomestil plače), ki bi jih tožeča stranka prejela, če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska do plačila, za obračun in plačilo davkov in prispevkov ter za vpis delovne dobe v delovno knjižico (točka I izreka). Odločilo je, da krije vsaka stranka sama svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilni del navedene sodbe in zoper odločitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, oz. da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo izpovedbe tožeče stranke, da na postajališču A ni ustavila, ker ni videla nobenega potnika ali kontrolorja. Izpovedala je tudi, da na tej postaji še nikoli niso vstopili potniki. Priča A. A. pa je izpovedala, da se postajališče iz smeri P. slabo vidi, potrdila je tudi izpovedbo, da na tem postajališču navadno ni potnikov, ker v bližini živi le ena gospa, ki se vozi z avtom. Glede na takšni izpovedbi bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da tožeča stranka kontrolorjev ni videla, zaradi česar utemeljeno ni ustavila avtobusa. Priča A. A. je še izpovedala, da se običajno na postajališču, na katerem ni potnikov, ne ustavi. Poleg tega je priča izpovedala, da je tožečo stranko spornega dne srečala v P., kjer je videla, da na sprednjih sedežih avtobusa tožeče stranke ni potnikov. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da so na avtobus vstopili potniki v K., ni pravilna. Pri tem ni mogoče upoštevati izpovedbe kontrolorjev, da so v avtobusu videli silhuete. Sodišče prve stopnje je nepravilno razumelo izpovedbo priče A. B., da je vstopila na postajališču Pl. in da ne ve, ali je bil še kakšen potnik v avtobusu. Glede na odmaknjenost dogodka sodišče prve stopnje ne bi smelo pokloniti vere pričama A. C. in A. D.. Sodišče prve stopnje je nadalje zmotno uporabilo materialno pravo glede zaključka, da ugotovljene kršitve predstavljajo takšne kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. S tem v zvezi je Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII Ips 286/2005 z dne 22. 11. 2005 obrazložilo, da so pri presoji pomembne vse okoliščine, predvsem pa, kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje strank. Očitane kršitve v konkretnem primeru nimajo takšne teže, da bi tožena stranka popolnoma izgubila zaupanje v delo tožeče stranke. Glede predhodnih opozoril pa je tožeča stranka že pred sodiščem prve stopnje pojasnila, da 14. 4. 2010 ni izdala vozovnice potniku, ker je vstopil pri zadnjih vratih in ga ni opazila, 30. 6. 2010 pa je avtobus ustavila za tri potnike v krožnem križišču pri P., kjer jim ni mogla izdati vozovnic. Vozovnice jim je nameravala izdati na postajališču v P..

V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in da potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, in da je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Pri ugotavljanju dejstev, ki so pomembna za odločitev, je ravnalo skladno z napotki iz 8. člena ZPP, ki določa, da o tem, katera dejstva so dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prve stopnje je v zvezi s kršitvami, ki so očitane v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, upoštevalo listine v spisu (e-sporočilo A. D. in A. C. z dne 31. 3. 2011 - priloga B5, službeno poročilo o opravljeni kontroli z dne 24. 3. 2011 - priloga B3), predvsem pa izpovedbe prič A. E. (kontrolorja), A. C. in A. D. (potnikov) ter A. A. (šoferja drugega avtobusa). Pričam je utemeljeno verjelo, saj so bile njihove izpovedbe skladne, priče pa so bile pred zaslišanjem tudi opomnjene, da so dolžne govoriti resnico in da ne smejo ničesar zamolčati, ter opozorjene na posledice krive izpovedbe, kot določa drugi odstavek 238. člena ZPP. Ugotovilo je, da tožeča stranka spornega dne ni ustavila na postajališču A, na katerem sta stala kontrolorja. Kot je izpovedala priča A. E., sta kontrolorja mahala tožeči stranki. Ocenjuje, da ju je tožeča stranka videla, pa kljub temu ni ustavila avtobusa. Pritožbene navedbe, da tožeča stranka avtobusa ni ustavila, ker ni videla nikogar na postaji, niso prepričljive. Kot je na podlagi ocene izvedenih dokazov pojasnilo že sodišče prve stopnje, je tožeča stranka očitno peljala mimo postajališča A, da bi se izognila kontroli. Pri tem ni bistveno, kot izhaja iz izpovedbe priče A. A., da se na postajališču, na katerem ni nikogar, ne ustavi, ker so na postajališču, na katerem tožeča stranka ni ustavila avtobusa, bili kontrolorji, njim pa je bila dolžna ustaviti. Priča je tudi izpovedala, da so njo na postajališču A že ustavili kontrolorji in da so ti dobro vidni, ker mahajo z rokami. Glede na to so neutemeljene navedbe tožeče stranke, da je postajališče iz smeri P. slabo vidno. Glede tega, kje so vstopili potniki, ki so kontrolorjema pokazali vozovnice iz Pl., je sodišče prve stopnje upoštevalo izpovedbe A. E., A. C. in A. D., da so štirje potniki vstopili v K. (in ne v Pl.). Pravilnosti te ugotovitve ne omaja izpovedba A. A., na katero se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, da na postajališču v P. v avtobusu tožeče stranke ni bilo videti potnikov, ki bi sedeli na sprednjih sedežih (s tem ni izključena možnost, da so bili potniki na srednjih ali zadnjih sedežih). Tožeča stranka je kot dokaz za dejstvo, da so vsi potniki vstopili šele na postajališču Pl., predložila pisno izjavo A. B. (priloga A3). Sodišče prve stopnje tej izjavi ni pripisalo prevelikega pomena, ker je A. B., ko je bil zaslišan kot priča, izpovedal, da izjave ni napisal sam, da je na avtobus vstopil na postajališču Pl. in da ne ve, ali so bili tedaj na avtobusi drugi potniki.

Sodišče prve stopnje je na podlagi vsega navedenega zaključilo, da tožeča stranka 23. 3. 2011 avtobusa ni ustavila na postajališču A, kot je bila dolžna skladno z voznim redom in kljub temu, da je videla kontrolorje, s tem pa je preprečila izvedbo kontrole. Poleg tega istega dne potnikom, ki so vstopili v K. in plačali voznino, ni izdala vozovnic, ampak jih je izdala šele kasneje na postajališču Pl., ko je videla kontrolorje.

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 4. 2011 (priloga A2) je podana iz razloga po 2. alinei prvega odstavka 111. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), to je zaradi naklepoma ali iz hude malomarnosti zagrešene hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V odpovedi se tožeči stranki očita, da je kršila obveznosti iz delovnega razmerja, ker 23. 3. 2011 ni ustavila na postajališču A in ker štirim potnikom ni izdala vozovnic (jim je izdala nepravilne vozovnice). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da očitki držijo. Prav tako pravilno je presodilo, da gre za hujši naklepoma storjeni kršitvi pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

Tožeča stranka je s kršitvama, ki se ji očitata v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ravnala v nasprotju s 3. členom pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 4. 2007 (priloga A1), kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Citirani člen pogodbe o zaposlitvi delavcu nalaga, da vozi po voznem redu, kar vključuje ustavljanje na predvidenih postajališčih, da izdaja vozovnice in pobira voznino. Ravnala je tudi v nasprotju s 4. členom pogodbe o zaposlitvi, ki od delavca zahteva, da delo opravlja v interesu delodajalca in skladno z ZDR. ZDR v 31. členu določa, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanje pri delodajalcu. Po 32. členu ZDR mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih obveznosti. Po 35. členu ZDR pa se mora delavec vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja, škodujejo ali bi lahko škodovala delodajalcu. Tožeča stranka s tem, ko ni ustavila na postajališču A in ko potnikom ni izdala vozovnic, opisanih dolžnosti iz delovnega razmerja ni spoštovala. Toženi stranki zaradi neizdanih vozovnic nastaja škoda, ravnanje neizdaja vozovnic in dejstvo, da voznik ne ustavi avtobusa kontrolorjem, pa škoduje njenemu ugledu pri potnikih ter lahko v skrajni posledici privede do prekinitve koncesijske pogodbe za opravljanje javne službe, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pri tem je upoštevalo tudi izpovedbo priče A. F., vodje poslovne enote Ljubljana. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je pravilno zaključilo, da sta kršitvi obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih je storila tožeča stranka, hujši in da sta bili storjeni naklepno.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo, da je podan odpovedni razlog po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR ter z ugotovitvijo, da je izpolnjen dodatni pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Tožena stranka je dokazala, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja s tožečo stranko do izteka odpovednega roka. V odpovedi je navedla, da sistem pravilnega pobiranja voznin in izdaje vozovnic predstavlja osnovo za funkcioniranje družbe. V postopku pred sodiščem prve stopnje je glede tega priča A. F. pojasnila, da je pravilno pobiranje voznine temeljni pogoj, da lahko tožena stranka kot delodajalec delavcu zaupa, delavce je kot vodja poslovne enote na to tudi pogosto opozarjala. Resničnost te izpovedbe potrjuje dopis z dne 15. 2. 2011 (priloga B14), ki ga je tožeča stranka prejela. V tem individualnem delovnem sporu, v katerem se presoja zakonitost odpovedi, ki je bila podana tožeči stranki, gre za podobno kršitev in za podobne okoliščine kršitve, kot je šlo v odločbah Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 286/2005 z dne 22. 11. 2005 in opr. št. VIII Ips 101/2007 z dne 29. 5. 2007. V obeh zadevah je šlo za voznika avtobusa z dodatno zadolžitvijo za pobiranje voznin. Pri tem opravilu so vozniki samostojni in brez neposrednega nadzora, podvrženi so le občasnim kontrolam, tako da njihovo delo v veliki meri temelji na zaupanju. Ugotovljeno je bilo, da sta voznika s strani potnikov sprejela denar brez izdaje ustreznih vozovnic in evidentiranja prejetega zneska na blagajniškem strojčku. Na tak način sta si v blagajni ustvarila neevidentiran višek. Tako prejemanje denarja mimo blagajne oz. brez izdaje vozovnic že samo na sebi predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti, zaradi katere je porušeno zaupanje med delavcem in delodajalcem, ki je nujno potrebno pri poslovanju z denarjem, razen če niso sočasno ugotovljene posebne okoliščine, na podlagi katerih delavec tako zaupanje vendarle ohranja. Posebne okoliščine pri tožeči stranki niso bile ugotovljene. Z vidika primerljivosti narave in teže v tem sporu obravnavane kršitve ter okoliščin kršitev v obeh omenjenih zadevah je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da delovnega razmerja s tožečo stranko ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka in da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 4. 2011, pri kateri so izpolnjeni vsi formalni pogoji, kot so pravočasnost odpovedi, zagovor ipd., zakonita.

V zadevi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 286/2005, na katero se sklicuje pritožba, je šlo za drugačno dejansko stanje kot v presojani zadevi, poleg tega pa je bila v tej zadevi odločitev sodišč prve in druge stopnje razveljavljena, zadeva je bila vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je bila podana, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, pa v zvezi s tem ni izvedlo dokazov. Pri tem je Vrhovno sodišče RS navedlo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita le, če je dokazano, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Pri tem so bistvene "vse okoliščine" (primera/zadeve) in "interesi obeh pogodbenih strank". Prvi pogoj je stvarnega značaja in ga je ugotavljati in presojati predvsem glede na naravo, težo in posledice kršitve pogodbe. Drugi pogoj ima osebni značaj. Zanj je predvsem pomembno, kako je kršitev pogodbenih in drugih obveznosti vplivala na medsebojna razmerja strank, medsebojno zaupanje, možnosti nadaljnjega sodelovanja in podobno. Takšno interpretacijo prvega odstavka 110. člena ZDR je sodišče prve stopnje pri izpodbijani odločitvi upoštevalo.

Predhodni kršitvi, na kateri se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, za odločitev o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 4.2011, ki je predmet presoje v tem individualnem delovnem sporu, nista bistveni. Zato se pritožbeno sodišče do navedb, ki so z njima povezane, ne opredeljuje po prvem odstavku 360. člena ZPP.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po 353. členu ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa sama krije svoje pritožbene stroške, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča.