Jedro

Čeprav izvedenec ni razpolagal s knjigo obračunskih izmer in čeprav so bila dela, ki jih je opravila tožnica, zakrita z montažnimi stenami, pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je bilo na podlagi pregleda razpoložljive dokumentacije, izvedenskega mnenja, izdelanega na podlagi ogleda na kraju samem ter analize podatkov, mnenj stroke in izkušenj mogoče ugotoviti, katera dela in koliko teh je tožeča stranka opravila. Izvedensko mnenje je jasno, popolno, skladno z raziskanimi okoliščinami in strokovno prepričljivo. Zato mu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanih I., II. in III. točki izreka, ki predstavljajo sodbo, potrdi.

II. Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke proti toženi stranki v višini 27.922,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 24.653,67 EUR od dne 18. 8. 2017 dalje do plačila ter od zneska 3.268,46 EUR od dne 13. 8. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka). Ugotovilo je, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke v višini 30.969,64 EUR ne obstoji (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 27.922,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 24.653,67 EUR od dne 18. 8. 2017 dalje do plačila ter od zneska 3.268,46 EUR od dne 13. 8. 2017 dalje do plačila (III. točka izreka). Za razliko, to je glede plačila zneska 43.056,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.106,39 EUR od dne 15. 5. 2017 dalje do plačila, od zneska 35.086,33 EUR od dne 18. 8. 2017 dalje do plačila, od zneska 3.367,00 EUR od dne 5. 8. 2017 dalje do plačila ter od zneska 496,52 EUR od dne 13. 8. 2017 dalje do plačila je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (IV. točka izreka). V ostalem delu je zaradi umika tožbe postopek ustavilo (V. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki stroške v višini 35,11 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2. Tožena stranka se je zoper I., II. in III. točko izreka izpodbijane odločbe (ki predstavljajo sodbo) pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da v primeru delno ali v celoti utemeljenega tožbenega zahtevka ugotovi obstoj v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke do tožeče stranke v skupni višini 19.745,41 EUR oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in mu zadevo v tem delu vrne v novo sojenje, v vsakem primeru pa tožeči stranki naloži plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

_Glede ugotovljenega dejanskega stanja_

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da sta tožena stranka kot naročnik in tožeča stranka kot izvajalec dne 28. 1. 2017 sklenili Pogodbo „Poslovni objekt – finalizacija pisarn ... – izvedba gradbeno obrtniških del“ št: 01-01/2017 (v nadaljevanju pogodba); - da je bil na objektu A. glavni naročnik del ameriško podjetje, družba B., tožena stranka pa je bila glavni izvajalec del za tega naročnika, tožnica pa njen podizvajalec; - da sta se pravdni stranki v 1. členu pogodbe med drugim dogovorili, da je predmet pogodbe „izvedba gradbeno obrtniških del na poslovnem objektu A. – finalizacija pisarn“ v skladu z določili te pogodbe in njenih prilog; - da je bila sestavni del pogodbe ponudba izvajalca št. 17/2 z dne 28. 1. 2017; - da je bila s pogodbo dogovorjena cena za dela po ponudbi št. 17/2 v višini 109.362,06 EUR; - da sta se stranki dogovorili za ceno po izvedenih količinah, kar pomeni, da so cene na enoto znane, niso pa vnaprej znane količine, ker so te odvisne od dejanske izvedbe; - da knjiga obračunskih izmer ni bila priložena spisu; - da je izvajalec poleg pogodbenih del iz ponudbe št. 17/2 z dne 28. 1. 2017 lahko po naročilu naročnika opravil tudi dodatna dela, kot je bilo tudi predvideno v 2. členu pogodbe, za katera pa je moral pridobiti soglasje naročnika, pri čemer potrjeni gradbeni dnevnik velja za potrditev soglasja naročnika za spremenjena in dodatna dela glede na predstavljeno situacijo in dokumentacijo; - da je bilo v okviru projekta predvidenih 2.000 delovnih ur na gradbišču in 800 ur v delavnici, ter da se končni obračun naredi ob zaključku projekta kot razlika med planiranim in dejansko izvedenim delom (urami iz gradbenega dnevnika) zaradi slabo definiranih podrobnosti same izvedbe projekta; - da primopredajni zapisnik med pravdnima strankama ni bil izdelan, da je bilo porabljeni oziroma obračunani čas možno le delno preverjati z vpisi v gradbeni dnevnik ter da je iz listov gradbenega dnevnika razvidna samo prisotnost delavcev v določenem obdobju; - da je med pravdnima strankama sporna količina opravljenih del in število opravljenih ur, kot tudi, ali je tožeča stranka za morebitna dodatna dela pridobila soglasje toženke.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov zaključilo, da je tožnica pridobila soglasje toženke za vsako dodatno delo ter da je bilo na podlagi pregleda razpoložljive dokumentacije, ogleda na kraju samem in izjav udeležencev ogleda z izvedencem ter analize podatkov, mnenj, stroke in izkušenj mogoče ugotoviti, da je tožnica opravila vsa dela, ki jih je toženki zaračunala v skladu z njunim dogovorom (pogodbo), pri čemer se ni bilo mogoče opredeliti le do del po računu št. 17/208, ker v spis ni bil predložen obračun št. 617-2017 oziroma tudi njegova kasnejša predložitev drugačnega zaključka naj ne bi omogočala. Vrednost opravljenih del je po oceni izvedenca znašala 162.676,74 EUR (brez DDV), upoštevaje že realizirana plačila pa naj bi toženka dolgovala tožnici še 39.538,38 EUR (brez DDV). Ker glede nepredvidenih del ni bilo ustreznih trditev in dokumentacije, sodišče prve stopnje teh tožnici ni priznalo, v preostalem delu pa je mnenju izvedenca sledilo. Toženka naj bi tožnici tako dolgovala še 27.922,13 EUR z obrestmi.

7. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno tožbenemu zahtevku tožnice za plačilo zneska 27.922,13 EUR z obrestmi ugodilo, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo namreč tudi je, da v pobot uveljavljana terjatev toženke za plačilo pogodbene kazni v višini 10.936,20 EUR z obrestmi in stroškov požarne straže v skupni višini 20.033,44 EUR ne obstoji.

_Navedbe pritožnice_

8. Pritožnica očita sodišču prve stopnje, da je pri pravni podlagi, ki jo je navedlo kot pomembno za rešitev spora, spregledalo in izpustilo Pravilnik o gradbiščih (Uradni list RS, št. 55/08, 61/17, 199/21), ki naj bi predstavljal specialni predpis, ki se uporabi pred uzancami in poslovnimi običaji. Navaja, da ta v 9. členu določa, da dnevnik o izvajanju del sestavljata: 1. gradbeni dnevnik in 2. knjiga obračunskih izmer. V drugem odstavku 10. člena pa določa, da je v primeru, če so cene v gradbeni pogodbi določene za mersko enoto posameznih del, treba poleg gradbenega dnevnika voditi knjigo obračunskih izmer. Navaja, da je že v svoji drugi in tretji pripravljalni vloge ter pripombah na izvedeniško poročilo vztrajala pri trditvi, da je za pregled izvedenih količin nujno potrebno, da tožnica predloži knjigo obračunskih izmer, saj so se dodatna dela izvajala po ceni za mersko enoto glede na posamezno delo. Sodišče prve stopnje naj bi prišlo do napačnega zaključka, da je tožnica dokazala, da je za vsako dodatno delo dejansko pridobila soglasje toženke, ker naj bi jo obveščala po elektronski pošti in ker naj bi se v okviru izvajanja del vodili skupni sestanki na gradbišču. Trdi, da na skupnih sestankih na gradbišču ni potrdila nikakršnih dodatnih del niti ni potrjevala dodatnih ur dela ali dajala kakršnihkoli drugih odobritev.

Nadalje navaja, da je že v svoji pripravljalni vlogi v 9. točki jasno opozorila na zavajajočo in popolno zmotno razlago 2. točke pogodbe, ki jo tožeča stranka navaja v 3. točki svoje pripravljalne vloge. Tako naj bi bilo v 2. točki pogodbe jasno in nedvoumno navedeno, da pogodbena vrednost del znaša 109.362,06 EUR, da je cena določena po ponudbi št. 17/02 z dne 28. 1. 2017, ki je sestavni del pogodbe, da je pogodbena cena določena po izvedenih količinah, cena po enoti mere in ne po urni postavki ter da je v istem členu pogodbe določeno, da se bodo morebitna dodatna dela zaračunala posebej, pri čemer mora izvajalec za vsako takšno delo pridobiti izrecno predhodno soglasje naročnika, ne zgolj obvestilo preko e-maila o porabljenih urah v okviru glavne pogodbe in ponudbe. Iz ponudbe št. 17/02 z dne 28. 1. 2017 pa naj bi jasno in nedvoumno izhajalo, da so v postavkah od B 1.1 do B 1.27 v celoti zaračunane celotne dobave materialov, količine ter izdelava in izvedba predvidenih in pogodbenih del. Prav tako naj bi bilo v 1. točki pogodbe po točkah jasno in nedvoumno navedeno, da so v pogodbeni ceni upoštevana tudi vsa potrebna pripravljalna in pomožna dela, izdelave vseh elementov v delavnici, montaža in drugo, vse navedeno pa naj bi neposredno izhajalo tudi iz ponudbe št. 17/02. _Glede pogodbene cene_

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta se pravdni stranki res dogovorili, da je pogodbena cena določena po izvedenih količinah in po enoti mere, kot izhaja iz ponudbe št. 17/2 z dne 28. 1. 2017 (2. člen pogodbe). Dogovorili pa sta se tudi, da se bodo morebitna dodatna dela zaračunala posebej, da se v okviru projekta predvideva 2.000 delovnih ur na gradbišču in 800 ur v delavnici, da je urna postavka dela 22,00 EUR/h na gradbišču in 20,00 EUR/h v delavnici ter da se končni obračun naredi ob zaključku projekta, kot razlika med planiranim in dejansko izvedenim delom (urami iz gradbenega dnevnika), zaradi slabo definiranih podrobnosti same izvedbe projekta.

10. V 1. točki pogodbe, ki jo izpostavlja pritožnica, je navedeno, katere storitve in dela so upoštevana v pogodbeni ceni, vendar pa je izvedenec ugotovil, da je tožnica opravila tudi dodatna dela, toženka pa ni konkretizirano ugovarjala, katera od teh del, katerih plačilo tožnica zahteva v tej pravdi, naj bi bila v pogodbeni ceni že upoštevana.

11. Izvedenec je pri izdelavi svojega mnenja pri izračunu vrednosti dejansko izvedenih del po ponudbi izvajalca št. 17/2 upošteval cene na enoto iz navedene ponudbe, pri izračunu vrednosti izvedenih del po ponudbah št. 119/4 in 163 pa cene na enoto iz teh ponudb (stran 12 in 13 izvedenskega mnenja). Glede obračuna izvajalca št. 19/7 2017 pa je ugotovil, da ta predstavlja obračun večje porabe delovnih ur, tako v delavnici kot na objektu, do katere je prišlo predvsem zaradi onemogočene uporabe že predhodno postavljene platforme z notranjim manipulacijskim prostorom na vzhodni fasadi. Navedel je, da je tožnica pri izdelavi ponudbe upravičeno (po zagotovilu naročnika) predpostavila in upoštevala uporabo platforme. Ker te ni bilo možno uporabljati, je bilo treba izvesti nadomestno odprtino na južni fasadi. Izvedenec je glede na navedeno podal mnenje, da je tožnica po obračunu št. 19/7 2017 upravičena do obračunanih dodatnih ur v vrednosti 34.000,12 EUR (in ne 59.740,00 EUR, kot to izhaja iz njenega obračuna - priloge A93 in A94 v zvezi s prilogo A80 - račun 17/0220 z dne 19. 7. 2017). Izvedenec je pri izračunu vrednosti del tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno upošteval urno postavko, saj je to v skladu z dogovorom pravdnih strank o obračunavanju dodatnih del, kot je zapisan v 2. členu pogodbe.

_Glede soglasja toženke za dodatna dela_

12. Sodišče prve stopnje je glede na to, da so na gradbišču potekali dnevni sestanki, ki so se jih udeleževali predstavniki pravdnih strank, naročnika (B.), nadzornika in drugi, da je tožnica na teh sestankih predajala posamezna dela, saj se je njeno delo dnevno zakrivalo z montažnimi stenami in je bila sprotna predaja tako neizbežna, da je tožnica med izvajanjem del toženko večkrat pisno opozorila, da je predvideno število ur že doseženo oziroma preseženo ter ji poslala obračun del s pojasnilom, zakaj je prišlo do presežka ur dela, toženka pa se na dopise ni odzvala ter ob upoštevanju določbe drugega odstavka 2. člena pogodbe, v katerem je bilo določeno, da potrjeni gradbeni dnevnik velja za potrditev soglasja naročnika za spremenjena in dodatna dela glede na predstavljeno situacijo in dokumentacijo, pravilno zaključilo, da navedeno izkazuje, da je toženka podala soglasje za dodatna dela. V dnevnih listih gradbenega dnevnika res ni natančnega opisa obsega del, ki so se izvajala, je pa za vsak dan posebej podan kratek opis del, delavci, ki so ta dela izvajali ter za vsakega delavca posebej, koliko ur je dela izvajal. Toženka je s podpisi v gradbenem dnevniku potrdila, da z zapisanimi dejstvi soglaša. 13. Sodišče prve stopnje torej ni le na podlagi obvestil preko e-maila o porabljenih urah v okviru glavne pogodbe in ponudbe zaključilo, da je tožnica imela soglasje toženke za dodatna dela, temveč je do takšnega zaključka prišlo na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov. Pri tem je opozorila tožnice, da je predvideno število delovnih ur že doseženo oziroma preseženo, upoštevalo le kot eno izmed okoliščin, ki so ga v povezavi z drugimi ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami (da je tožnica na dnevnih sestankih opravljena dela tudi predajala, saj so se ta dnevno zakrivala z montažnimi stenami; da je tožena stranke dnevne liste gradbenega dnevnika podpisovala, kar v skladu z določbo 2. člena pogodbe velja za potrditev soglasja naročnika za spremenjena in dodatna dela....) vodila do zaključka, da je bila toženka z opravljenimi deli (tudi dodatnimi) seznanjena in da je z njimi soglašala.

_Glede količine opravljenih del_

14. Pritrditi je treba pritožnici, da je bila tožnica v skladu s Pravilnikom o gradbiščih in pogodbo dolžna voditi knjigo obračunskih izmer. V kolikor te ni vodila oziroma je ni predložila, pa to še ne pomeni, da količine opravljenih del ne more dokazovati in dokazati na drug način, v danem primeru z listinskimi dokazi, ki jih je predložila, z izpovedbami prič, zakonitega zastopnika ter z izvedbo dokaza z izvedencem. Ta je mnenje podal na podlagi ogleda na kraju samem, izjav udeležencev ogleda ter razpoložljive dokumentacije v spisu. Glede del po ponudbah izvajalca št. 119/4 z dne 9. 5. 2017 in št. 163 z dne 26. 5. 2017 je navedel, da med ogledom in tudi glede na izjave udeležencev ogleda niti ni bila zaznana spornost oziroma odstopanje glede količine del po ponudbah in dejansko izvedenih količin del. Porabljeni in obračunani čas pa je glede na to, da knjiga obračunskih izmer ni bila priložena spisu ter da posameznih količin vgrajenega materiala niti ni mogel preverjati, lahko delno preverjal z vpisi v gradbeni dnevnik (stran 7 dopolnitve izvedenskega mnenja).

15. Čeprav izvedenec ni razpolagal s knjigo obračunskih izmer in čeprav so bila dela, ki jih je opravila tožnica, zakrita z montažnimi stenami, pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je bilo na podlagi pregleda razpoložljive dokumentacije (ponudbe tožnice št. 17/2 z dne 28. 1. 2017, gradbenega dnevnika, ponudb tožnice št. 119/4 in 163 ter opravljenih obračunov, elektronske korespondence pravdnih strank, pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama in ostale dokumentacije), izvedenskega mnenja, izdelanega na podlagi ogleda na kraju samem ter analize podatkov, mnenj stroke in izkušenj mogoče ugotoviti, katera dela in koliko teh je tožeča stranka opravila. Izvedensko mnenje je jasno, popolno, skladno z raziskanimi okoliščinami in strokovno prepričljivo. Zato mu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo.

16. Gradbeni dnevnik sicer res ne more nadomestiti knjige obračunskih izmer, kar pa še ne pomeni, da v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi ne more služiti kot dokaz o vrsti in količini opravljenih del. Tudi ne drži, kot to trdi pritožnica, da ure, navedene v gradbenem dnevniku nimajo nobene zveze z izvedbo dodatnih del, v kolikor so ta v teh urah vsebovana.

17. Neutemeljene so navedbe pritožnice, da bi izvedenec za ugotovitev dejansko izvedene količine del (vseh del, tako pogodbenih kot dodatnih) lahko in moral uporabiti uradno potrjene projekte izvedenih del (PID). Toženka tekom postopka na prvi stopnji tega ni predlagala. Razlogi za to, ki jih navaja v pritožbi, ne opravičujejo uporabe določbe prvega odstavka 337. člena ZPP. Njene trditve, da je že tekom sodnega postopka na podlagi PID dokumentacije naredila lastno kontrolno knjigo obračunskih izmer ter ugotovila, da je tožnica zaračunala večjo količino (več kilogramov železne konstrukcije), kot jo je dejansko izvedla in vgradila, pa so povsem pavšalne in neupoštevne.

18. Pritožbeno sodišče glede na navedeno v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožnica izkazala količino opravljenega dela in količino opravljenih ur dodatnega dela v višini, kot jo je izračunal izvedenec, zmanjšano za nepredvidena dela. Toženka bi količini opravljenega dela oziroma številu opravljenih ur, kot jih je tožnica po oceni izvedenca utemeljeno zaračunala, lahko konkretizirano ugovarjala, pa je le vztrajala pri svoji trditvi, da brez knjige obračunskih izmer količine opravljenega dela ni mogoče ugotoviti, s čimer se pritožbeno sodišče ne more strinjati.

19. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da obstoji terjatev tožnice do toženke v višini 27.922,13 EUR se ob povedanem izkaže kot pravilna.

_Glede pobotnega ugovora_

20. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v pobot uveljavljana terjatev toženke do tožnice, ki se nanaša na požarno stražo v skupni višini 20.033,44 EUR, ne obstoji, ker je zaključilo, da toženka ni predložila ustreznih dokazil, da naj bi obveznost tožnice, da poskrbi za izvedbo tehnično preventivne zaščite, vsebovala tudi obveznost izvedbe ukrepov za preprečevanje požara, vsaj ne na način, da bi moralo požarno varovanje biti izvedeno tako, da se najame zunanji izvajalec in to celo za znesek preko 20.000,00 EUR. Ocenilo je, da tudi če bi držale navedbe toženke o tem, da bi morala tožnica pri svojem delu zagotavljati požarno stražo na način, kot to zatrjuje toženka, bi morala tožnica svoj zahtevek specificirati glede na to, da je toženka ugovarjala, da ne bi bila v nobenem primeru dolžna zagotavljati požarne straže na gradbišču ves čas in za vse podizvajalce.

21. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta pravdni stranki v 1. členu pogodbe imeli dogovorjeno, da se v pogodbeni ceni upošteva tudi vsa potrebna higiensko tehnična preventivna zaščita na gradbišču. V okviru te bi sicer lahko bili zajeti preventivni ukrepi varstva pred požarom v skladu s 7. točko 5. člena Zakona o varstvu pred požarom (ZVPoz), to so vsi prostorski, preventivni, gradbeni, tehnološki, tehnični in organizacijski ukrepi, ki zmanjšujejo možnost za nastanek požara, ob njegovem nastanku pa zagotavljajo varno evakuacijo ljudi in premoženja ter preprečujejo njegovo širjenje. Tudi v skladu z določbo prvega odstavka 37. člena ZVPoz mora požarno stražo organizirati, kdor vari, uporablja odprt plamen ali orodje, ki pri uporabi proizvaja iskre, v prostoru, ki je nevaren za požar in ni posebej prilagojen za ta opravila. Takšno požarno stražo lahko opravljajo le gasilci v skladu z zakonom, ki ureja gasilstvo, lahko pa tudi za gašenje usposobljene osebe, če ne gre za opravljanje del v objektih z najmanj srednjo do povečano požarno ogroženostjo, ali v objektih, v katerih se zbira več kot 100 ljudi (drugi odstavek 37. člena ZVPoz). Vendar pa pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da bi toženka glede na trditve tožnice, da ne bi bila v nobenem primeru dolžna zagotavljati požarne straže na gradbišču ves čas in za vse podizvajalce, svoj zahtevek morala specificirati, ni pa na njene trditve niti odgovorila. Računi, ki jih je predložila, zato ne zadoščajo za utemeljitev obveznosti tožnice za plačilo navedene terjatve. Ocena sodišča prve stopnje, da toženka v pobot uveljavljane terjatve za plačilo požarne straže v višini 20.033,44 EUR ni izkazala, je tako pravilna.

_Zaključek_

22. Pritožba se ob povedanem izkaže kot neutemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo, očitanih bistvenih kršitev določb postopka pa ni storilo.

23. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP), ko je ta uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

_Stroški pritožbenega postopka_

24. Ker toženka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako tožnica nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogla k njeni rešitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP).