Jedro

Ker je v določbi petega odstavka 24. člena in v določbi 25. člena ZJU določeno, da javni uslužbenec, ki se ne strinja z odločitvijo o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja, uveljavlja pravno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem, je tožniku sodno varstvo v primeru kot je obravnavani, tudi v primeru reševanja začasne odredbe zagotovljeno v delovnem sporu, v katerem je stvarno pristojno odločati delovno in ne upravno sodišče.

Izrek

I. Upravno sodišče RS ni pristojno za odločanje v tej zadevi.

II. Po pravnomočnosti tega sklepa se zadeva odstopi Delovnemu sodišču v Celju.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je na to sodišče vložila predlog za izdajo začasne odredbe zoper dolžnika Republiko Slovenijo, Ministrstvo za notranje zadeve, v katerem je sodišču predlagala, da na podlagi 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ-1), v zvezi s 273. členom ZIZ-1, izda začasno odredbo. Predlagala je, da v začasni odredbi sodišče odloči, da upniku mirujejo pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, sklenjenega z dolžnikom na podlagi Pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2016, dokler ne bo izdana dokončna in pravnomočna odločba o podelitvi pravice do mirovanja delovnih pravic in obveznosti upniku po 152.b členu Zakona o javnih uslužbencih, pri čemer je dolžnik dolžan na upnikov poziv, ki ga ta poda najkasneje do izteka veljavnosti te začasne odredbe, z dolžnikov obnoviti delovno razmerje sklenjeno po Pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 6. 2016 (1. točka); da začasna odredba velja do izdaje dokončne in pravnomočne odločbe o podelitvi pravice do mirovanja delovnih pravic in obveznosti upniku po 152.b členu Zakona o javnih uslužbencih in velja še 30 dni po njeni dokončnosti oziroma pravnomočnosti (2. točka); da ugovor zoper ta začasno izvršbo ne zadrži izvršitvi (3. točka) in da sodišče odloči o povrnitvi stroškov postopka.

2. Upravno sodišče RS ni stvarno pristojno za odločanje v zadevi.

3. Kot je razvidno iz vloženega predloga za izdajo začasne odredbe in prilog, tožeča stranka izdajo začasne odredbe na podlagi določb ZIZ-1 predlaga v okviru postopka o mirovanju pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, na podlagi določbe 152.b člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU), torej v postopku odločanja o pravici in obveznosti iz delovnega razmerja.

4. ZJU v določbi 24. člena ureja postopek pravnega varstva in arbitražnega reševanja sporov tako, da v petem odstavku zoper sklep o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja omogoča sodno varstvo pred delovnim sodiščem, pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe. Ker je torej v določbi petega odstavka 24. člena in v določbi 25. člena istega zakona določeno, da javni uslužbenec, ki se ne strinja z odločitvijo o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja, uveljavlja pravno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem, je tožniku sodno varstvo v primeru kot je obravnavani, tudi v primeru reševanja začasne odredbe, po mnenju sodišča zagotovljeno v delovnem sporu, v katerem je stvarno pristojno odločati delovno in ne upravno sodišče. 5. Iz zgoraj navedenega razloga je sodišče na podlagi določb 19. člena ter prvega odstavka 23. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izreklo, da ni stvarno pristojno za odločanje v zadevi, ter odločilo, da se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopi Delovnemu sodišču v Celju, kot stvarno pristojnemu sodišču.