Jedro

Namen ZVEtL-a je zagotoviti sistemsko možnost za uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim ter načelu superficies solo cedit. Ker se je pravica uporabe prenašala izvenknjižno, je potrebno pri presoji utemeljenosti sklicevanja na dobrovernost, upoštevati ne le zemljiškoknjižno stanje, ampak tudi dejansko uporabo določene nepremičnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje kot pripadajoče zemljišče k stavbi na naslovu T. določilo zemljiško parcelo z ID znakom 000, kot splošni skupni del stavbe, ki se v vrstnem redu vpisane zaznambe postopka določitve pripadajočega zemljišča vpiše v zemljiško knjigo v korist vsakokratnih etažnih lastnikov te stavbe.

2. Nasprotna udeleženka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga, da pritožbeno sodišče predlog predlagateljev zavrne, podrejeno pa, da razveljavi izpodbijani sklep in vrne zadevo v novo odločanje. Stališče prvostopenjskega sodišča, da ni izkazala, da bi na predmetni zemljiški parceli pridobila pravico v dobri veri, je materialnopravno napačno. Ni zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine tisti, ki mora dokazovati dobroverno pridobitev, temveč obratno: tisti, ki zatrjuje, da ni tako, mora izpodbiti domnevo iz 9. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Predlagatelji pa tega niso niti zatrjevali niti dokazali. Sodišče pri odločanju ni upoštevalo mnenja izvedenca, da ne vztraja, da mora celotni vzhodni, trikotni del parcele dobiti status pripadajočega zemljišča, ampak se lahko odvoji kot pripadajoče zemljišče samo pas širine 10 metrov. Nepravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je širina parc. 1649/3 od 2 do 3 metre in je povsod nujno potrebna za dostop na otroško igrišče in zelenico na notranji strani ter popravila. Zavrnitve ugovora glede ugotovitve grajenega javnega dobra v prihodnosti, sodišče ni obrazložilo. Parcela 1649/3 ne predstavlja pripadajočega zemljišča k stavbi predlagateljev. Predlagatelji niso niti zatrjevali, da bi bili edini, ki so parcelo uporabljali. Uporabljajo jo tudi naključni mimoidoči. Dokazno breme je na predlagatelju. Ob stališču, kakršnega je zavzelo sodišče prve stopnje, bi bil postopek po ZVEtL zgolj formalen. S sklepom jo je sodišče de facto razlastilo in nedopustno poseglo v ustavno zagotovljeno lastninsko pravico, kar ni namen ZVEtL. Ugotavljanje in odvzem lastninske pravice ne more biti predmet nepravdnega postopka. Zato se parcela 1649/3 k.o. X. ne bi smela določiti kot pripadajoče zemljišče v tem postopku, podredno pa vsaj ne celotna parcela.

3. Predlagatelji so na pritožbo odgovorili. Nasprotna udeleženka na predmetni parceli lastninske pravice nikoli ni pridobila, ker je šlo za vpis v zemljiško knjigo po ZLNDL. Zato jim ni bilo potrebno dokazovati nedobrovernosti. Tudi brez mnenja izvedenca je bilo ves čas jasno, da ta parcela predstavlja funkcionalno zemljišče večstanovanjske stavbe, katere etažni lastniki so. Odločitev sodišča je zakonita, sprejeta na podlagi določb ZVEtL.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na pripadajočem zemljišču k stavbi se lahko pridobi lastninska pravica na podlagi 7. člena ZVEtL (1). Tak način pridobitve lastninske pravice (39. člen SPZ) so zatrjevali predlagatelji. Podali so vse trditve o dejstvih, ki so pravno relevantna za odločanje o pridobitvi lastninske pravice na podlagi ZVEtL, ter predlagali izvedbo dokazov, ki bodo ta dejstva potrdila. Zatrjevali so, da so dejanski lastniki nepremičnine, ker so etažni lastniki večstanovanjske stavbe, h kateri parc. št. 1649/3, k.o. X., predstavlja pripadajoče zemljišče. Pri tem so se sklicevali na določila ZVEtL, in sicer 30. člen, ki ureja določanje pripadajočega zemljišča za stavbe, zgrajene pred 1.1.2003, to je pred dnem, ko se je uveljavil SPZ. Nasprotna udeleženka pa se je branila zgolj s sklicevanjem na zemljiškoknjižno stanje, trditev o načinu pridobitve lastninske pravice na predmetni nepremičnini ni podala.

6. Pred uveljavitvijo SPZ načelo superficies solo cedit ni veljalo: zemljišče, na katerem je bila zgrajena stavba in ji je funkcionalno pripadalo, je delilo premoženjskopravno usodo zgradbe – če je bila stavba zgrajena na zemljišču v družbeni lastnini, je imel lastnik stavbe pravico uporabe tega zemljišča, če je bila stavba zgrajena na tujem zemljišču, pa je graditelj postal lastnik zemljišča. Zakonodajalec je postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi, zgrajeni pred 1.1.2003, v prvem odstavku 30. člena ZVEtL določil prav z namenom reševanja sporov o obsegu in lastništvu nekdanjih funkcionalnih zemljišč. Določil je pravni standard odločanja (pripadajoče zemljišče je zemljišče, potrebno za redno rabo stavbe) in merila za njegovo čim pravilnejšo napolnitev (urbanistični standardi iz prostorskih aktov, veljavnih v času gradnje, tehnična merila in korektivni kriterij redne rabe). Ugotoviti je treba, kdo je postal lastnik zemljišča in njegov obseg (2).

7. Zakonodajalec je torej predpisal možnost uveljavljanja zahtevka za ugotovitev lastninske pravice po ZVEtL v njegovim posebnostim prilagojenem nepravdnem postopku. Določil je poseben postopek kot novo procesno možnost za uveljavljanje zahtevkov iz naslova lastninjenja nekdanjih družbenih funkcionalnih zemljišč (3). Izhaja iz izhodišča, da so dobroverni lastniški posestniki na stavbah, zgrajenih pred 1.1.2003, skupaj s pridobitvijo pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice na stavbi ali njenem delu, pridobili tudi pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču. Ker je bilo funkcionalno zemljišče neločljivo povezano s stavbo, je treba šteti, da je tisti, ki je stavbo oziroma njen del olastninil, v sorazmernem deležu s svojim delom na stavbi olastninil tudi funkcionalno zemljišče. 8. Nasprotna udeleženka je očitno pridobila lastninsko pravico na podlagi 5. člena ZLNDL (4). To izhaja iz trditev predlagateljev, ki jim nasprotna udeleženka ne oporeka. Takšna pridobitev lastninske pravice pa ne utemeljuje dobrovernosti pridobitelja (5). Ker se je pravica uporabe prenašala izvenknjižno, je potrebno pri presoji utemeljenosti sklicevanja na dobrovernost, upoštevati ne le zemljiškoknjižno stanje, ampak tudi dejansko uporabo določene nepremičnine. Predlagatelji so trditve v tej smeri podali (in jih tudi dokazali), nasprotna udeleženka pa ne. Ob substanciranem zatrjevanju, da je nasprotna udeleženka le zemljiškoknjižna, ne pa tudi dejanska lastnica predmetne nepremičnine, bi morala nasprotna udeleženka podati trditve, zakaj da je tudi dejanska lastnica predmetne nepremičnine, ki jih ni podala.

9. Naloga izvedenca je, da ugotovi tista dejstva, za katera je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Ta dejstva, in sicer, da je bila predmetna parcela z zazidalnim načrtom načrtovana kot del zelenih površin sosedstva – kareja, da je bila v celoti zajeta z lokacijskim in gradbenim dovoljenjem ter da sega do javnih pešpoti, je ugotovil izvedenec, sodišče pa je sprejelo na podlagi njih materialopravno pravilno odločitev, ki temelji na šestem odstavku 30. člena ZVEtL. Skladno z njim se pripadajoče zemljišče k stavbi primarno ugotavlja na podlagi prostorskih aktov ali upravnih dovoljenj, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali drugih upravnih aktov, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče (6). Celotna sedanja parcela št. 1649/3, k.o. X., je bila po ugotovitvah izvedenca, ki jih nasprotna udeleženka ni z ničemer izpodbila, načrtovana izključno za potrebe stavb T. in sicer za dostope do vhodov, za smetnjake in kot zelenica, ki obkroža stavbo in s tem omogoča njeno vzdrževanje in zasebnost stanovalcev. Tudi sodišče je na ogledu ugotovilo tako stanje. Zato ni podlage za odvojitev dela te parcele, čeprav je izvedenec zapisal, da ne vztraja, da mora celotna parcela dobiti status pripadajočega zemljišča. Obseg pripadajočega zemljišča določa sodišče, z ugotovitvami izvedenca si le pomaga.

10. Pritožbene navedbe o širini parc. št. 1649/3 so nerelevantne, enako sklicevanje nasprotne udeleženke glede načrtovanja grajenega javnega dobra. Kot obrazloženo je odločilno stanje ob graditvi objektov in takratne upravne odločbe, ne pa koliko zemljišča je nujno potrebnega za rabo stavbe in kaj namerava narediti nasprotna udeleženka. Sodišče prve stopnje je ta ugovor nasprotne udeleženke utemeljeno zavrnilo kot neupošteven. Razlogi za to izhajajo iz materialnega prava, ki ga je prvo sodišče v odločbi navedlo, zato pritožbena graja, da se ni zadostno opredelilo do teh navedb, ni utemeljena.

11. Če bi sledili stališčem pritožbe, se zemljiškoknjižno stanje, razen v primeru pogodbenega prenosa, sploh ne bi moglo spremeniti. Z izpodbijano odločitvijo se bo zemljiškoknjižni vpis lastništva uskladil z dejanskim, čemur je ZVEtL namenjen. Namen ZVEtL-a je zagotoviti sistemsko možnost za uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim ter načelu superficies solo cedit (7).

12. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno porazdelilo dokazno breme in materialnopravno pravilno zaključilo, da nasprotna udeleženka ni lastnica parcele št. 1649/3, k.o. X., čeprav je v zemljiški knjigi vknjižena njena lastninska pravica. Ker niso podane ne v pritožbi uveljavljane, ne kršitve, na katere je dolžno pritožbeno sodišče po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 26. člena ZVEtL in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 26. člena ZVEtL in 37. členom ZNP).

13. Stroškov pritožbenega postopka stranki nista določno priglasili, zato višje sodišče o njih ni odločalo.

(1) Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi.

(2) Dr. Ana Božič Penko, ZVEtL, Pravosodni bilten 4/2013. (3) Prim. odločbo VS RS II Ips 262/2009. (4) Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini.

(5) Prim. sklep VS I Cp 1624/2012. (6) Prim. sklep VSL I Cp 2176/2013. (7) Gl. gradivo k predlogu ZVEtL, Poročevalec DZ št. 20/2008.