Jedro

Iz gramatikalne razlage 65. člena ZDen izhaja, da 15-dnevni rok, določen za posredovanje predloga sprememb ali dopolnitev poročila oziroma dopolnitev postopka, ni nepodaljšljiv rok, čeprav je določen v materialnem zakonu, temveč je procesni rok. To pomeni, da ga je možno podaljšati, če so za to podani opravičeni razlogi, oziroma je pod pogoji, ki jih določa procesni zakon, dovoljena vrnitev v prejšnje stanje.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Hrastnik, št. 363-9/93-50 z dne 16. 11. 2009, se odpravi ter se zadeva vrne tej upravni enoti v ponovni postopek.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z odločbo, št. 363-9/93-50 z dne 16. 11. 2009, zavrnil zahtevek za denacionalizacijo, ki ga je vložila A.A. za parc. št. 251, vl. št. 134, k.o. ..., hiše na parc. št. 221, vl. št. 98, k.o. ..., parc. št. 708/3, vl. št. 98, k.o. ..., parc. št. 709/2, vl. št. 98, k.o. ..., parc. št. 717/9, vl. št. 97, k.o. ..., ter za premičnine – zaplenjeni inventar blaga v trgovini C. po spisku zaplenjenega inventarja z dne 13. 1. 1946 po stanju z dne 17. 9. 1945, ter ugotovil, da ni evidentiranih stroškov postopka. Drugostopni organ je z odločbo, št. 4902-22/2009-2 z dne 12. 7. 2010, zavrnil pritožbo tožnice zoper prvostopno odločbo. Prvostopni organ je v obrazložitvi navedel, da je bilo obravnavano premoženje podržavljeno bivšima lastnikoma B.B., C.C. na podlagi odločb Okrajne zaplembene komisije v Trbovljah, št. 44/45, z odločbo Okrajnega sodišča v Trbovljah, št. 46/45 z dne 27. 2. 1948, z odločbo, št. Zp 46/45 z dne 21. 9. 1946, ter z odločbo Okrajnega sodišča v Trbovljah, št. J 17/48 z dne 27. 2. 1948, vse na podlagi Odloka AVNOJ-a in Zakona o zaplembi. Na podlagi ugotovitvene odločbe o državljanstvu Občine Hrastnik, št. 201-31/93 z dne 9. 8. 1993, ki je postala pravnomočna 14. 2. 1996, je bilo ugotovljeno, da se B.B. in C.C. po predpisih o državljanstvu, ki so na območju RS veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu, nista štela za jugoslovanska državljana. Pooblaščenec vlagateljice je nato predlagal, da organ po uradni dolžnosti zahteva ugotovitveno odločbo o državljanstvu za vlagateljico A.A. na podlagi določbe 12. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljnjem besedilu: ZDen). Upravna enota Hrastnik je z odločbo, št. 201-3/2003-21 z dne 17. 7. 2003, ugotovila, da A.A. ni državljanka RS, niti se ni štela za jugoslovansko državljanko. Odločba je postala dokončna 25. 8. 2005, 1. 1. 2007 pa pravnomočna (pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča, opr. št. U 2102/2005 z dne 15. 6. 2006, je Vrhovno sodišče RS obravnavalo kot revizijo, zaradi uveljavitve novega Zakona o upravnem sporu pa je zato odločba postala pravnomočna na prej navedeni datum, s sodbo Vrhovnega sodišča, opr. št. X Ips 1268/2006 z dne 22. 7. 2009, pa je bila tudi revizija zoper sodbo Upravnega sodišča zavrnjena). Komisija za denacionalizacijo je nato 17. 9. 2009 pripravila poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju, pooblaščenec vlagateljice pa je vložil prošnjo za podaljšanje roka za predlaganje sprememb oziroma dopolnitev poročila. S sklepom, št. D 363-9/93-49 z dne 12. 10. 2009, organ prošnji pooblaščenca ni ugodil, ker je petnajstdnevni rok določen z ZDen, ki pa ne določa, da ga je možno podaljšati. Organ je tako ugotovil, da ker imenovani niso bili jugoslovanski državljani po predpisih, ki so na območju RS veljali ob uveljavitvi Zakona o državljanstvu RS, tudi niso upravičenci glede na določbo 9. oziroma 12. člena ZDen. Glede na navedeno je zato zahtevek zavrnil. Drugostopni organ pa je še dodatno navedel, da se je prvostopni organ pravilno oprl na pravnomočne upravne in sodne odločbe pri ugotavljanju izpolnjevanja tega pogoja upravičencev organov, ki so pristojni za ugotavljanje tega pogoja. Pripomb, ki se nanašajo na postopek ugotavljanja državljanstva, pa drugostopni organ ne more upoštevati, saj to ni predmet tega postopka.

Tožnica je vložila tožbo iz vseh tožbenih razlogov in v njej navedla, da v sklopu ugotavljanja predpostavk za priznanje zahtevka niso bile upoštevane vse okoliščine v povezavi z ugotavljanjem državljanstva upravičencev v povezavi z domnevo izpodbijanja nelojalnosti. Tožnica je namreč domnevo nelojalnosti izpodbijala s tem, da je v upravnem postopku z izpovedbami prič dokazovala, da je bila v zadevnem času na prisilnem delu in je aktivno sodelovala v korist slovenskega naroda. Popolnoma neobrazložene so ostale dokazne ocene v povezavi z domnevo nelojalnosti. Tožnica je v sklopu vlaganja pravnih sredstev grajala neobrazloženost odločb in jih s tega vidika izpodbijala, ne samo zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ampak tudi zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Če organ odločbe ne obrazloži skladno z izvedenim dokaznim postopkom, to pomeni bistveno kršitev določb postopka. Pri tem je bilo kršeno načelo zakonitosti. Odločbi sta nezakoniti, saj bi morali skladno z določbo 214. člena ZUP vsebovati tudi ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere se to stanje opira in razloge za odločitev. Iz materialnopravnega vidika je nesporno, da je treba ugotavljati pogoje glede denacionalizacijskih zahtevkov, tako kar se tiče obsega podržavljenega premoženja, kot tudi glede vprašanja državljanstva upravičencev. Prvostopni organ je svojo odločitev oprl na ugotovitveno odločbo, ker se je odločil, da sam tega vprašanja ne bo reševal, pa bi ga lahko. V sklopu ugotovitvene odločbe, ki jo je tožnica grajala, da niso bile upoštevane vse okoliščine, pa je tudi vložena ustavna pritožba. Tožnica je izpodbijala domnevo nelojalnosti v zvezi z določbo 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ in navajala, da je 11. 10. 1946 pridobila državljanstvo Republike Avstrije, kar pomeni, da je očitno do tedaj imela državljanstvo takratne Kraljevine Jugoslavije in s tem tudi državljanstvo RS. Dodatno pa v postopku ugotavljanja državljanstva sploh ni bilo upoštevano, da je bila tožnica v času od 19. 9. 1944 do 3. 4. 1945 na prisilnem delu v papirnici ... v Avstriji. Poleg tega so bile v postopku tudi zaslišane priče, ki so izpovedale o lojalnem delovanju tožnice in upravičencev do denacionalizacije. Vsi so govorili slovenski jezik, mati tožnice je pomagala ljudem, tudi zaslišani priči E.E., s katero je tožnica ostala prijateljica še iz otroških let. Poleg tega je šlo še za razloge interniranosti in za aktivno delovanje v skladu z interesi slovenskega naroda in tako ni mogoče slediti obrazložitvam ugotovitvenih odločb, da je zadostovalo članstvo v Kulturbundu. V celoti pa ostajajo neobrazloženi razlogi izpodbijanja domneve nelojalnosti v smeri mladoletnosti tožnice. Prvostopni organ je tako napačno uporabil določbo 1. odstavka 9. člena ZDen. V tem primeru je izvrševanje relevantnih zakonskih določb potekalo v tej smeri, da sam ZDen uzakonja diskriminacijo na podlagi državljanstva in uveljavlja t.i. kolektivno krivdo, kar pa je v nasprotju z mednarodnimi pogodbami in obveznosti, ki jih je sprejela RS. Dejansko je bilo tožnici onemogočeno izpodbijanje domneve nelojalnosti, saj o okoliščinah domneve nelojalnosti ni bilo odločeno. S tem je kršeno načelo materialne pravice. Tožnici tudi ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, in o poročilu ugotovitvenega postopka, saj je zaprosila za podaljšanje roka, ki pa ga prvostopni organ ni podaljšal z razlago, da je rok določen skladno z zakonom, kar pa ne drži, saj ni zakonsko predpisan rok. Drugostopni organ pa je odločitev potrdil tudi v tem delu z utemeljitvijo, da so upravni organi vezani na pravnomočno odločitev organa v zvezi z reševanjem predhodnega vprašanja. Glede na navedeno je predlagala, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo spremeni tako, da se zahtevku ugodi, podredno pa, da se zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopnemu ali drugostopnemu organu.

Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in predlagala, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno postopanje upravnega organa in posledično odločitev o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega pok. bivšima lastnikoma B.B. in C.C. Iz podatkov upravnega spisa in izpodbijane odločbe je razvidno, da je prvostopni organ (oziroma komisija za denacionalizacijo) po seznanitvi o pravnomočni odločitvi organa, pristojnega za reševanje vprašanja državljanstva bivših lastnikov oziroma njihove pravne naslednice, da imenovani niso bili jugoslovanski državljani, pred izdajo izpodbijane odločbe v skladu z določbo 65. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 – odl. US, 13/93 – odl. US, 31/93, 24/95 – odl. US, 20/97 – odl. US, 65/98, 76/98 – odl. US, 66/00, 66/00 – obv. razl., 11/01 – odl. US, 54-I/02 – odl. US in 18/05 – odl. US) izdal poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve in ga posredoval strankam postopka, med drugim tudi pooblaščencu vlagateljice. Slednji je v danem roku za posredovanje predloga za spremembo oziroma dopolnitev poročila oziroma dopolnitev ugotovitvenega postopka organ prosil za podaljšanje roka zaradi prebivanja stranke v tujini ter njene starosti in bolezni. Prvostopni organ je o tej prošnji izdal sklep, št. D 363-9/93-49 z dne 12. 10. 1999, s katerim le-tej ni ugodil, ker je rok, določen v določbi 65. člena ZDen zakonsko določen rok, ki ne določa, da ga je možno podaljšati, zoper sklep pa tudi ni dopustil pritožbe, pri njegovi izdaji pa se je oprl na določbo 3. in 4. odstavka 99. člena ZUP (Uradni list RS, št. 24/06-UPB2, 126/07 in 65/08). Tudi po presoji sodišča s takim postopanjem organa tožnici ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločbo, kar predstavlja kršitev pravil postopka. Po določbi 3. odstavka 65. člena ZDen se poročilo vroči strankam z osebno vročitvijo. Stranke lahko v petnajstih dneh po prejemu poročila predlagajo spremembo oziroma dopolnitev poročila oziroma dopolnitev ugotovitvenega postopka. Na predloge strank organ prve stopnje ni vezan. Že iz gramatikalne razlage citirane določbe izhaja, da 15-dnevni rok, določen za posredovanje predloga sprememb ali dopolnitev poročila oziroma dopolnitev postopka, ni nepodaljšljiv rok, kot to razlaga prvostopni organ, ne glede na to, da je določen v materialnem zakonu, temveč je procesni rok, kar pomeni, da ga je zato možno podaljšati (če so za to podani opravičeni razlogi) oziroma je pod pogoji, ki jih določa procesni zakon, dovoljena vrnitev v prejšnje stanje. Navedeno pomeni, da že sam razlog, na katerega je prvostopni organ oprl svojo odločitev o nepodaljšanju roka, ni pravilen in se nanj prvostopni organ ne bi smel opreti. Ob tem sodišče tudi ugotavlja, da se je prvostopni organ pri izdaji tega sklepa napačno oprl na določbo 99. člena ZUP/06-UPB2 s spremembami in dopolnitvami (ki v določbi 4. odstavka izrecno sicer izključuje možnost vložitve pritožbe le zoper sklep, s katerim je organ rok podaljšal, in ne v primeru, ko organ roka na prošnjo stranke ne podaljša), saj se v postopkih denacionalizacije še vedno uporablja ZUP/86 (Uradni list SFRJ, št. 47/86), kar izrecno določa določba 2. odstavka 6. člena ZDen. Po določbi 3. odstavka 99. člena ZUP/86 se tako rok, ki ga je določila uradna oseba, ki vodi postopek, in s predpisi določen rok, ki ga je mogoče podaljšati, lahko podaljšata na prošnjo, ki jo vloži prizadeta oseba pred iztekom roka, če so podani opravičeni razlogi za podaljšanje. Glede na navedeno bi tako moral organ oceniti, ali so razlogi, navedeni v prošnji pooblaščenca, takšni, ki bi opravičevali podaljšanje roka in na tej podlagi odločiti ter šele po sprejetju te odločitve oziroma ustreznega sklepa izdati izpodbijano odločbo. Ker je s takim postopanjem prvostopni organ onemogočil vlagateljici, da poda morebitne pripombe na izdano poročilo pred izdajo izpodbijane odločbe, je s tem kršil temeljno načelo zaslišanja stranke glede na določbi 8. in 143. člena ZUP/86, po katerem organ ne sme izdati odločbe, preden stranki ne da možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katere se mora opirati odločba, če stranka prej te možnosti ni imela. Že ta ugotovljena kršitev pravil postopka, ki je vplivala ali mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, pa je zadosten razlog za odpravo izpodbijane odločbe, zaradi česar je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, 107/09 – odl. US in 62/10) odpravilo ter zadevo skladno določbi 3. in 4. odstavka istega člena vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral prvostopni organ odpraviti ugotovljeno kršitev pravil postopka in o zadevi ponovno odločiti, pri čemer bo moral presoditi tudi ostale tožbene ugovore, ki jih uveljavlja tožnica v tožbi, v katere se sodišče zaradi povedanega razloga za odpravo odločbe ni spuščalo.