Jedro

Dolžnik v pritožbi ni izkazal, da cenitvenega poročila ni mogel predložiti brez svoje krivde že v postopku na prvi stopnji, zato ga sodišče druge stopnje ni moglo upoštevati kot dokaz, temveč le kot strokovne navedbe stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se nepremičnine, vpisane v zemljiškoknjižnem vl. št. 272 k.o. R... ocenijo na 27.195.970,00 SIT. V pravočasni pritožbi je dolžnik navedel, da naj bi bile nepremičnine za 14.454.190,00 SIT ocenjene prenizko ter v dokaz svoji trditvi predložil cenitveno poročilo. Stroškov ni priglasil. Pritožba ni utemeljena. Cenitveno poročilo z dne 28.09.1999 (redna št. 23), ki je bilo napravljeno po naročilu dolžnika izven izvršilnega postopka in ki naj bi dokazovalo v pritožbi zatrjevano prenizko ocenjeno vrednost nepremičnin, je dolžnik predložil šele v pritožbi. Po 1. odst. 337. čl. v zvezi s 366. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), oba v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in zanje predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do izdaje izpodbijanega sklepa. Zamuda prekluzivnega roka za predlaganje novih dokazov ima za posledico, da dolžnik procesnega dejanja ne more več opraviti, sodišče druge stopnje pa njegovega dokaza ne more več upoštevati. Ker dolžnik v pritožbi ni izkazal, da predmetnega cenitvenega poročila ni mogel predložiti brez svoje krivde že v postopku na prvi stopnji, ga sodišče druge stopnje tako ni moglo upoštevati kot dokaz, temveč le kot strokovne navedbe stranke. Poleg tega pa se s strani dolžnika predloženo cenitveno poročilo ne nanaša na isto obdobje kot cenitveno poročilo, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev. Cenitveno poročilo, ki je bilo napravljeno po naročilu dolžnika, se namreč nanaša na obdobje pred 28.09.1999, s strani sodišča postavljeni izvedenec pa je nepremičnine ocenil v obdobju pred 16.06.2000 (redna št. 14). Sicer pa se lahko dolžnik in zastavni upnik ves čas izvršilnega postopka do izdaje odredbe o prodaji sporazumeta, naj se nepremičnine v določenem roku prodajo z neposredno pogodbo (3. odst. 183. čl. ZIZ). Ker je sodišče prve stopnje za ugotovitev vrednosti nepremičnin izvedlo dokaz z izvedencem (redna št. 14) ter svojo odločitev oprlo na njegovo strokovno znanje, s katerim sodišče druge stopnje ne razpolaga, pritožbeno sodišče v celoti sprejema mnenje sodišča prve stopnje. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni našlo bistvenih kršitev določb izvršilnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. v zvezi s 366. čl. ZPP, oba v zvezi s 15. čl. ZIZ), je pritožbo zavrnilo ter sklep sodišča prve stopnje kot zakonit in pravilen potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).