Jedro

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožnik v upravnem postopku dodelitve BPP ni imel ne položaja stranke ne položaja stranskega udeleženca in da je tožena stranka prosilko kar dvakrat seznanila z dejstvom, da se zadeva, v zvezi s katero prosi za BPP, ne nanaša nanjo, ampak na tožnika. Že v upravnem postopku je bilo torej nedvoumno, da je prosilka za BPP in torej stranka postopka A. A. in ne tožnik, in tudi tožba temu v ničemer ne nasprotuje.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Izpodbijana določba

1.Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo prosilke A. A. za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred Ustavnim sodiščem RS v postopku ustavne pritožbe zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp .../2024 z dne 6. 12. 2024 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Domžalah N .../2020.

2.Sklicujoč se na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), je tožena stranka presodila, da je zadeva, v zvezi s katero je prosilka A. A. (v nadaljevanju prosilka) zaprosila za BPP, očitno nerazumna. V zadevi še niso bila izčrpana vsa pravna sredstva, zato bo ustavna pritožba zavržena, poleg tega pa prosilka, zgolj kot udeleženka v postopku Okrajnega sodišča N 44/2020, ki se vodi na predlog tožnika in ne na njen predlog, ni zatrjevala, da bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale zanjo nepopravljive posledice, kakor to določa drugi odstavek 51. člen Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS). Tožena stranka je prosilko predhodno tudi seznanila, da iz sklepa Vrhovnega sodišča II DoR 34/2025 z dne 19. 2. 2025 izhaja, da je predlog za dopustitev revizije vložil tožnik in ne ona, in da torej ni izkazan pogoj iz prvega odstavka 51. člena ZUstS. Na navedeno prosilka ni odgovorila, odgovoril pa je tožnik, ki zaradi odvzete poslovne sposobnosti ne more biti prosilkin pooblaščenec. O tem je tožena stranka ponovno seznanila prosilko, ki je odgovorila, da je v nepravdnem postopku nastopala kot stranka oziroma predlagateljica ter da je bila dolžna kot skrbnica varovati interese tožnika.

Tožba

3.V tožbi tožnik navaja, da je bila prošnja za BPP utemeljena, da mu tožena stranka z izkrivljanjem resnice in prava krati pravico do izjemne BPP in zaradi neupoštevanja nezakonitih rubežev pokojnine tudi do redne BPP, da mu tožena stranka posega v pravice iz 22., 23., 25., 26., 33., 34. in 35. člena Ustave, da je bila izpodbijana odločba izdana po preteku roka za vložitev ustavne pritožbe in da ima vse znake kaznivega dejanja iz 131., 257., 258., in 266. člena Kazenskega zakonika. Tožniku ni omogočeno izčrpanje pravnih sredstev ravno zaradi kratenja pravice do BPP in zaradi določbe tretjega odstavka 86. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zaradi česar bi bila vložitev ustavne pritožbe na podlagi drugega odstavka 55. b člena ZUstS mogoča. Predlaga, da sodišče zavaruje njegovo pravico iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), da zasliši tožnika in predsednika Ustavnega sodišča, da izpodbijano odločbo odpravi in mu prisodi odškodnino zaradi kršitve človekovih pravic v višini 100.000,00 EUR. Prosilka je kot tožnikova skrbnica na koncu tožbe navedla, da mora država ranljivim osebam zagotoviti dejanski dostop do sodišča, kar vključuje ustrezno pravno znanje, ki ga ona nima. Zastopanje tožnika je tako zgolj formalno, kar predstavlja kršitev 6. člena EKČP. Kot dokaz prilaga vlogo Okrajnemu sodišču v Domžalah "za nujno postavitev posebnega skrbnika - odvetnika zaradi hudih kršitev človekovih pravic, konfliktu interesov in videzu nepristranskosti".

4.Tožena stranka je na tožbo odgovorila in poslala upravne spise, ki se nanašajo na zadevo. Ugovarja tožnikovi aktivni legitimaciji, saj je prošnjo za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči za vložitev ustavne pritožbe vložila prosilka in ne tožnik. Predlaga, da sodišče tožbo skladno s 3. točko prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrže. Podredno meni, da je tožba neutemeljena.

5.Tožba ni dovoljena.

6.Sodišče tožbo v upravnem sporu vsebinsko obravnava le, če so izpolnjene vse predpostavke, ki jih za to predpisuje zakon. Vsak, ki zahteva sodno varstvo s tožbo v upravnem sporu, mora ves čas postopka izpolnjevati pogoje, predpisane v prvem odstavku 36. člena ZUS-1. V skladu s 3. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo zavrže tudi, če ugotovi, da tožnik po tem zakonu ne more biti stranka.

7.V skladu s prvim odstavkom 17. člena ZUS-1 je lahko tožnik tista oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Iz zakonskega besedila izhaja, da je status stranke v upravnem sporu pogojen z njenim položajem v upravnem postopku.

To pomeni, da osebe, ki v postopku izdaje upravnega akta niso imele položaja stranke ali stranskega udeleženca ob nastopu dokončnosti izdanega upravnega akta, niso upravičene do vložitve tožbe v upravnem sporu. Zato je to bistvena okoliščina za odločitev o dovoljenosti tožbe v obravnavani zadevi.

Tako v uvodu tožbe kot v sami tožbi je kot tožeča stranka jasno in izrecno naveden B. B. (ki ga sicer zastopa prosilka kot skrbnica) in ne prosilka, na katero se izpodbijana odločba izrecno glasi. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožnik v upravnem postopku dodelitve BPP ni imel ne položaja stranke ne položaja stranskega udeleženca in da je tožena stranka prosilko kar dvakrat seznanila z dejstvom, da se zadeva, v zvezi s katero prosi za BPP, ne nanaša nanjo, ampak na tožnika. Že v upravnem postopku je bilo torej nedvoumno, da je prosilka za BPP in torej stranka postopka A. A. in ne tožnik, in tudi tožba temu v ničemer ne nasprotuje. Tožnik sicer nasprotuje izdani odločbi in trdi, da posega v njegove pravice, vendar ugotovitvi tožene stranke, da je stranka postopka A. A., ne oporeka.

Ker torej tožnik ni bil ne stranka ne stranski udeleženec upravnega postopka, v skladu s prvim odstavkom 17, člena ne more biti tožnik v upravnem sporu. Zato je sodišče tožbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

-------------------------------

1Predhodno priznan status stranke v upravnem postopku kot pogoj za vsebinsko obravnavanje tožbe izhaja tudi iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi I Up 49/2010 z dne 8. 9. 2010, I Up 334/2010 z dne 3. 2. 2011, I Up 18/2011 z dne 17. 2. 2011, I Up 512/2012 z dne 14. 2. 2013, I Up 91/2014 z dne 22. 5. 2014, I Up 131/2014 z dne 22. 5. 2014, I Up 125/2015 z dne 27. 8. 2015, I Up 175/2016 z dne 22. 6. 2016, I Up 289/2016 z dne 11. 1. 2017, I Up 98/2018 z dne 29. 5. 2019, I Up 54/2019 z dne 11. 12. 2019, I Up 56/2020 z dne 30. 9. 2020, I Up 165/2020 z dne 14. 4. 2021, I Up 106/2020 z dne 24. 2. 2021).

2Zato se to šteje za priznano na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 2.. člena ZUS-1), ki določa: Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Stranka lahko učinek domneve priznanja iz prejšnje določbe prepreči tudi z izjavo, da ne pozna dejstev, vendar le, če gre za dejstva, ki se ne nanašajo na ravnanje te stranke ali na njeno zaznavanje) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.