Jedro

Upnik ne more zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je sprejel izpolnitev obveznosti, pa ni nemudoma sporočil dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. V predmetni zadevi je tožena stranka od tožeče stranke zahtevala pogodbeno kazen ob potrditvi računa št. 1, ki je hkrati končna situacija; to je storila tako, da je skupaj z vrnitvijo tožeči stranki potrjene situacije - računa št.1, tej poslala tudi rač. št. 2, s katerim je obračunala pogodbeno kazen.

Izrek

Pritožba tožeče stranke in pritožba tožene stranke se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru z dne 9.5.2002 vzdržalo deloma v veljavi v točki 1 in 3 izreka tako, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki glavnico v znesku 510.961,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.7.2001 do plačila in stroške izvršilnega postopka v znesku 15.624,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.5.2002 dalje. V preostalem delu je sklep o izvršbi v točki (za znesek 401.470,30 SIT) in v točki 3 izreka (za 12.276,00 SIT izvršilnih stroškov) razveljavilo in v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek. Toženi stranki je naložilo, da mora v roku 15 dni tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 79.231,50 SIT.

Proti navedeni sodbi je v delu, v katerem je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo tako, da višje sodišče ugodi tožbenemu zahtevku v celoti. Tožnik je izvajal dela po podizvajalski pogodbi z dne 20.2.2001 in je bil eden od členov verige več izvajalcev. Opravil je ključavničarska dela, vsa ostala gradbena in obrtniška dela pa so opravljali tretji izvajalci in toženec. Pomanjkljivosti ni bilo. Tehnični pregled je bil opravljen, objekt predan in izdano uporabno dovoljenje investitorju. Primopredaja, z dejansko uporabo in nadaljevanjem gradbenih del, je bila opravljena pred izstavitvijo situacije. S potrditvijo končne obračunske situacije, z lastnoročnim zapisom in podpisom direktorja tožene stranke ter prevzemom izvršenega dela z dne 8.6.2001 se šteje, da je rok za uveljavljanje penalov potekel. Tožena stranka je ugovarjala penale 28.6.01, kar je prepozno. Tožnikovega zaključka del ni mogoče opredeliti kot zamudo z izvedbo del. Prestavitev končnega roka je bila dogovorjena, kar je mogoče zaključiti tako iz mnenja izvedenca, izjave M.G. ter direktorja tožnika kot listin. Vsa dela je pritožnik izvršil v skladu s terminskim planom in dinamiko del, kar potrjuje terminski plan. Njegova sestava je nastala izven delovanja tožeče stranke ter je del pogodbenega razmerja med toženo stranko in investitorjem. Tožena stranka je bila sama izvajalec in je organizirala gradnjo s podizvajalci. Zaradi koordinacije dela in zaradi kontrole pravočasnosti izvajanja glavne gradbene pogodbe je potrebovala terminski plan, ki ga je prilagodila dinamiki del ostalih izvajalcev. Izjava direktorja tožene stranke, da je terminski plan prvič videl je zato sprenevedanje, kar znižuje verodostojnost celotne izpovedbe. Ker so predhodni izvajalci zamujali, kar dokazuje sam terminski plan toženke, se je tudi začetek in izvedba del prestavila. Tako so bila vsa dela izvršena v rokih po pogodbi. Tožena stranka zato ni upravičena do sankcij po 11. čl. podizvajalske pogodbe. Pravočasnost v izpolnitvi pogodbe je potrjena tudi z izvedencem gradbene stroke, ki je potrdil motenje pri izvedbi del zaradi sočasnosti gradbenih del. Tožeča stranka je iz poslovnih razlogov bila v dopisu z dne 14.8.2001 pripravljena na kompromis. Njenega predloga, ko je opozarjala na neobstoj utemeljenega razloga ni mogoče sprejeti kot priznanje zamude. Pravočasnost nenazadnje izhaja tudi iz dejstva, da je bila gradnja pravočasno predana investitorju, ki do tožene stranke ni uveljavil nobenih penalov. Ravnanje tožene stranke in uveljavljanje penalov je v takšni situaciji, ko sama ni bila nič finančno prizadeta, mogoče oceniti kot kršitve določb 13. čl. ZOR (zloraba pravice), ki ne dovoljuje varstva. Končno je treba opozoriti, da je sodišče v zaključku postopka vodilo postopek kot spor male vrednosti in izdalo sodbo brez obrazložitve. Zahtevek po tožbi tega ni dovoljeval, takšen spor krči pritožbene razloge, kar je nezakonito, zato tožeča stranka predlaga, da sodišče vodi reden postopek.

Proti navedeni sodbi je v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh razlogov po ZPP in predlagala njeno spremembo, torej zavrnitev zahtevka tudi v navedenem delu, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje. Opozarja, da je v sodbi sporna le ena okoliščina: rok zaključka del. Ta je bil med strankama nedvomno dogovorjen in določen s pogodbo in je 21.4.2001 (čl. 9 pogodbe št. 1.). Tožnica trdi, da je bil ta rok spremenjen s terminskim planom, kar pa ni res. Najprej ni jasno, zakaj je bil terminski plan sestavljen, lahko ga je sestavil kdorkoli. Vendar pa ne dokazuje ničesar pomembnega razen tega, kar je nesporno, da se je zamujalo in da se je delalo v času zamud. Ne dokazuje pa, da je prišlo do dogovora o zamiku rokov ali pa, da je do zamude tožnice prišlo po krivdi drugih ali iz razlogov izven oblasti tožene stranke. Sodišče je sklepalo, da je zaradi obstoja terminskega plana prišlo do spremembe dogovora o roku zaključka del, vendar tega ni povedal nihče, niti tožeča stranka sama, ki ni vedela niti, kdo je ta terminski plan pripravil. G.M. je le nasplošno povedal, da se na gradbiščih praviloma zamuja, da se delajo terminski plani ali popravki teh. Obstoj terminskega plana pa ni absolutni dokaz o novaciji pogodbe glede roka. Sodišče ima v spisu pisno pogodbo. Ta bi lahko bila spremenjena z aneksom, podpisanim terminskim planom ali celo jasnim ustnim dogovorom med predstavnikoma strank. Vendar pa se to ni zgodilo. Tu pa imamo terminski plan, ki nedvomno ni dogovor strank oz. to ni dokazano (če bi bil bi ga npr. direktorja podpisala ali vsaj parafirala). Vsekakor pa je sklep sodišča glede okoliščine, da je s tem spremenjena pogodba napačen, sam s seboj v nasprotju oz. niti ustrezno obrazložen.

Pritožbi tožeče in tožene stranke nista utemeljeni.

K pritožbi tožene stranke: Po ugotovitvah sodišča prve stopnje sta pravdni stranki sklenili podizvajalsko pogodbo št. 1, po kateri je bila tožeča stranka podizvajalec tožene stranke na objektu: „Rekonstrukcija skladišča v L“, in sicer je izvajala ključavničarska dela. 9. čl. te pogodbe sicer določa datume oprave del za I. fazo in za II. fazo in je končanje vseh del predvideno dne 20.4.2001. Vendar pa je v tem členu pogodbe hkrati navedeno, da se izvajalec, tožeča stranka, zaveže pogodbena dela opravljati v skladu s terminskim planom. Ker je torej terminski plan omenjen že v sami pogodbi, je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje, da sta se pravdni stranki dogovorili za takšen rok izvedbe del, kot je razviden iz terminskega plana (priloga A 8 spisa), in to ne glede na to, kdo je ta terminski plan dejansko pripravil. V zvezi s po tožeči stranki predloženim terminskim planom je tožena stranka v postopku na prvi stopnji navajala le, da je po njenem mnenju sporno, ali je to terminski plan oz. je trdila, da gre le za domnevni terminski plan po navedbah tožeče stranke. Glede na takšne nekonkretne trditve in ob upoštevanju dejstva, da je terminski plan omenjen že v pogodbi, pa po mnenju pritožbenega sodišča ni uspela omajati zaključka sodišča prve stopnje, da je bil terminski plan izdelan in da gre prav za predloženi terminski plan (ni se sklicevala na kakšnega drugega). Da je v zvezi s spornim razmerjem terminski plan bil izdelan in da je šlo za predloženi terminski plan (A8), je potrdil tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke M.K. (isto je potrdil tudi M.G., zaslišan kot priča). Tožena stranka pa šele sedaj v pritožbi zatrjuje, da bi za spremembo pisne pogodbe, ki se nahaja v spisu, bil potreben podpisan terminski plan oziroma takšen, ki bi ga direktorja pravdnih strank vsaj parafirala, če že ne podpisala; te trditve predstavljajo, glede na izostanek pogojev iz 1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), nedopustne pritožbene novote, ki jih ni mogoče upoštevati. Glede na to je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka upravičena do pogodbene kazni za toliko dni zamude, kot je to razvidno iz navedenega terminskega plana (tj. za 11 dni: od 8.5.2001 ki je kot datum dokončanja del določen v planu do 19.5.2001 kot datuma dejanskega dokončanja del), oz. skupaj do zneska 401.470,30 SIT, ne pa do višine vrednosti terjatve tožeče stranke.

K pritožbi tožeče stranke: Kot je bilo navedeno v okviru obravnave pritožbe tožene stranke, je terminski plan predvideval, da bodo dela dokončana do 8.5.2001, med pravdnima strankama pa ni sporno, da so bila dejansko končana 19.5.2001, torej z zamudo. V času spornega razmerja veljavni Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) je v 1. odst. 270. čl. določal, da se lahko upnik in dolžnik dogovorita, da bo dolžnik upniku plačal določen denarni znesek, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo (pogodbena kazen). V obravnavanem primeru sta pravdni stranki pogodbeno kazen dogovorili v 11. čl. podizvajalske pogodbe. Glede na 5. odst. 273. čl. ZOR upnik ne more zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je sprejel izpolnitev obveznosti, pa ni nemudoma sporočil dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka od tožeče stranke zahtevala pogodbeno kazen ob potrditvi računa št. 1, ki je hkrati končna situacija; to je storila tako, da je skupaj z vrnitvijo tožeči stranki potrjene situacije - računa št. 1 (katero je tožeča stranka prejela 29.6.2001), tej poslala tudi rač. št. 2, s katerim je obračunala pogodbeno kazen. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da primopredaje po tožeči stranki opravljenih del ni bilo, tožeča stranka pa v pritožbi le pavšalno navaja, da naj bi bila ta opravljena pred izstavitvijo situacije (ne pove pa, kdaj naj bi se to zgodilo) oz. da naj bi bila opravljena z dejansko uporabo in z nadaljevanjem gradbenih del. Glede na to se tudi po mnenju pritožbenega sodišča zato v tem primeru šteje, da je tožena stranka sprejela izpolnitev obveznosti tožeče stranke s tem, da je potrdila njen račun št.1in plačala njegov nesporni del. Ni pa mogoče pritrditi tožeči stranki, da je prepozno uveljavljala pogodbeno kazen; gre za to, da rač. št. 1 res kot datum izstavitve navaja 8.6.2001, vendar pa je tožena stranka v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da je ta račun prejela konec junija 2001, tožeča stranka pa te trditve tožene stranke ni konkretno izpodbijala. Glede na to je mogoče zaključiti, da je tožena stranka skladno s 5. odst. 273. čl. ZOR od tožeče stranke pravočasno uveljavljala pogodbeno kazen, s tem da ji je skupaj s potrjenim rač. št.1 posredovala tudi svoj rač. št.2 za zamudo pri dokončanju del. Ker je tožeča stranka zamujala z dokončanjem del glede na časovno dinamiko iz terminskega plana, na katerega se je sama sklicevala, ni možen zaključek, ki ga ponuja v pritožbi, češ da naj bi bila vsa dela izvršena v rokih iz pogodbe. Zatrjevana okoliščina, da investitor od tožene stranke kot glavnega izvajalca del ni uveljavil nobenih penalov, za obravnavano zadevo ni relevantna.

Končno pa ni utemeljena niti pritožbena trditev, češ da je sodišče prve stopnje v zaključku postopka vodilo zadevo kot spor majhne vrednosti, saj ni razvidno, da bi ga vodilo kot takšnega; v obravnavani zadevi gre za gospodarski spor, ki je sledil ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Po določilu 62. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki ureja postopek pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, izvršilno sodišče v primeru, ko dolžnik sklep o izvršbi izpodbija v celoti ali samo v delu, s katerim mu je bilo naloženo, naj terjatev plača, razveljavi sklep o izvršbi v delu, s katerim je dovolilo izvršbo in določilo izvršitelja, in opravljena izvršilna dejanja, postopek pa se nato nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (2. odst. 62. čl. ZIZ). Šlo je torej za takšen primer in je sodišče ta pravdni postopek vodilo kot postopek za izdajo plačilnega naloga, za katerega pa 496. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) določa, da se tudi v njem izda sodba s skrajšano obrazložitvijo (po pretežnem stališču sodne prakse ne glede na vrednost spornega predmeta) in šele po napovedi pritožbe se izda sodba z obrazložitvijo po 4. odst. 324. čl. ZPP, kar je bilo storjeno tudi v obravnavanem primeru.

Ker je sodišče prve stopnje popolno in pravilno uporabilo ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka in niti takšne, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.