Jedro

Pritožbeno stališče, da bi morala biti vrednost spora (vedno) enaka vrednosti predmeta izpodbijanega pravnega posla, ni utemeljeno. Tretji sme v tuj pravni posel poseči z izpodbojnim zahtevkom le v takšnem obsegu, kolikor je potrebno za izpolnitev njegove terjatve (260. člen OZ). Vrednost spora je zato praviloma enaka vrednosti upnikove terjatve. Tožnica bi nižjo navedeno vrednost spora lahko opravičila le s (pravočasno) trditvijo, da se glede na vrednost predmeta izpodbijanega pravnega posla kljub tožbi ne bo mogla v celoti poplačati. Tega pa tožnica doslej ni navajala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da vrednost spornega predmeta znaša 30.000,00 EUR; sklenilo je še, da ni stvarno pristojno za sojenje v tej zadevi in napovedalo, da bo po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo Okrožnemu sodišču v Krškem.

2. Tožnica se je pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega sklepa, tako, da bo vrednost spora 13.000,00 EUR in bo za sojenje ostalo stvarno pristojno Okrajno sodišče v Brežicah. Navaja, da je po pogodbi z dne 11. 11. 2021 prodajna vrednost spornega vozila znašala 15.000,00 EUR. Tožnica je glede na potek časa kot vrednost spora navedla za 2.000,00 EUR nižji znesek. Pogodbo je priložila k tožbi kot dokaz, zato ni posebej zatrjevala, da bo svojo zapadlo terjatev v celoti poplačala. Sicer pa sodna praksa glede določanja vrednosti spornega predmeta ni enotna. Obravnavana zadeva ni primerljiva z judikati, na katere se sklicuje izpodbijani sklep. Znesek 13.000,00 EUR za osebni avtomobil ni nerealen, niti ni v izrazitem nesorazmerju z višino zapadle tožničine terjatve. Pred sodiščem prve stopnje je v teku več drugih postopkov, zato je stvarna pristojnost istega sodišča smiselna tudi zaradi ekonomičnosti in smotrnosti postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnica je šele v pritožbi, torej prepozno glede na določilo prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pojasnila, kako je izračunala vrednost spornega predmeta, ki jo je navedla v tožbi, ne da bi to svojo zamudo opravičila. Gre torej za nedopustno in zato neupoštevno pritožbeno novoto. Tudi sicer tožničino sklicevanje na prodajno pogodbo, ki jo je priložila tožbi, ni sprejemljivo, ne samo, ker se višina kupnine v pogodbi razlikuje od navedene vrednosti spora, ampak predvsem zato, ker dokazi v pravdi ne morejo nadomestiti manjkajočih strankinih trditev.

5. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje na ustrezen in zakonit način preverilo in ugotovilo realno vrednost spornega predmeta (tretji odstavek 44. člena ZPP). Glede na naravo spora se je pri tem pravilno oprlo na podatek o višini zapadle tožničine terjatve; prav slednja namreč predpostavlja tožničin pravni interes za izpodbijanje spornega pravnega posla med tožničinim dolžnikom in toženko, upoštevaje 255. člen Obligacijskega zakonika (OZ).

6. Tožnica z neobrazloženo navedbo vrednosti spornega predmeta v tožbi ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu, zato se ne more uspešno sklicevati na domnevno neenotnost sodne prakse pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta v tovrstnih sporih.

7. Pritožbeno stališče, da bi morala biti vrednost spora (vedno) enaka vrednosti predmeta izpodbijanega pravnega posla, ni utemeljeno. Tretji sme v tuj pravni posel poseči z izpodbojnim zahtevkom le v takšnem obsegu, kolikor je potrebno za izpolnitev njegove terjatve (260. člen OZ). Vrednost spora je zato praviloma enaka vrednosti upnikove terjatve. Tožnica bi nižjo navedeno vrednost spora lahko opravičila le s (pravočasno) trditvijo, da se glede na vrednost predmeta izpodbijanega pravnega posla kljub tožbi ne bo mogla v celoti poplačati. Tega pa tožnica doslej ni navajala.

8. Tudi dejstvo, da sodišče prve stopnje že obravnava več njenih tožb, ne more biti odločilno. Stvarna pristojnost sodišča je namreč procesna predpostavka, ki se ugotavlja za vsako tožbo oziroma v vsakem postopku posebej.

9. Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom sklepa. Tožnica je s pritožbo propadla, zato mora stroške zanjo kriti sama (prvi odstavek 165. člena ZPP).