Jedro

Tožnica ni dokazala, da je nezaposlena brez svoje krivde. Izkazati bi namreč morala večjo aktivnost in odločnejše korake k pridobitvi zaposlitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank (I. točka izreka). Mladoletne otroke je dodelilo v varstvo in vzgojo materi (II. točka). Stike med otroki in očetom je določilo vsak drugi vikend v mesecu od petka do nedelje, v torek in četrtek popoldne, izmenično vsake druge praznike in dela proste dneve ter polovico letnih šolskih počitnic po predhodnem dogovoru staršev (III. točka izreka). Očetu je določilo plačevanje preživnine za vse tri mladoletne otroke po 130,00 EUR mesečno za vsakega od 1.5.2013 dalje (IV. točka izreka). Tožbeni zahtevek je v preostanku zavrnilo (V. točka izreka). Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi je sodišče prav tako zavrnilo (VI. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (VII. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe (V. točka izreka sodbe) se pritožuje tožnica. Pritožuje se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da zaposlitve, ki jo je imela, ni izgubila po lastni krivdi, ampak zaradi upada prometa pri A., kjer je bila zaposlena. Tožnica je pričela intenzivno iskati službo ter se prijavila kot iskalka zaposlitve na Zavodu RS. Zaposlitve ni dobila. Toženčeve trditve, da tožnica dela na črno, so neresnične. Neresnične so tudi navedbe toženca, da se je zaposlila pri P. Za to gospodarsko družbo se opravljajo akviziterski posli, gre za delo na terenu, kjer mora imeti posameznik svoj osebni avto. Tožnica je imela priložnost z akviziterjem hoditi okoli, a jih teh stroškov ni nihče povrnil. Hoditi bi morala po celo Sloveniji, prvih šest mesecev ne bi dobila nobenega denarja. Od 50 kandidatkov, ki so bili pri P. na razgovoru, nihče ni postal akviziter. Ni res, da bi tožnica zaključevala poslovno sporočilo za družbo B. d.o.o.. Tožnica je res stara 35 let in ima visoko strokovno izobrazbo, a ne drži ugotovitev sodišča, da ima tožnica zato možnost pridobivanja dohodkov. Če bi bilo to res, v Republiki Sloveniji ne bi bilo tako stanje kakršno je in ne bi bilo revščine. Republika Slovenija s svojimi izobraževalnim sistemom proizvaja izobražence, ki ne morejo dobiti zaposlitve. Potrebno je tudi izhajati iz okolja Posavske in Dolenjske regije. Tožnica je dobila novo večje dvo in pol sobno stanovanje, za katerega plačuje mesečno najemnino v znesku 127,00 EUR. Zaradi večjega stanovanja se bo povečal tudi strošek obroka elektrike in kurjave.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1) v 81. členu izpostavlja določene okoliščine in pogoje, po katerih ima zakonec pravico zahtevati preživnino do drugega zakonca, če nima sredstev za življenje in če brez svoje krivde ni zaposlen. Navedeni zakonski predpostavki morata biti podani kumulativno, breme dokazovanja pa je na tistemu, ki zatrjuje obstoj pravice do preživljanja. Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko pravilno zaključilo, da tožnica ni dokazala, da je nezaposlena brez svoje krivde. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnica glede na to, da je mlada (35 let), da je dobrega zdravja, ima visoko izobrazbo, otroci pa niso potrebni njene posebne skrbi, ni dokazala trditev o okoliščinah glede njene nezaposlivosti. Glede na navedeno je potrebno pritrditi zaključku prvostopenjskega sodišča, da bo morala tožnica izkazati večjo aktivnost in odločnejše korake k pridobitvi zaposlitve. Pritožbeno sklicevanje na stanje, kakršno naj bi bilo v Republiki Sloveniji (predvsem v Posavski in Dolenjski regiji), izobraževalni in zaposlovalni sistem, teh zaključkov ne morejo omajati. Pritožnica zgolj pavšalno zatrjuje, da je iskala zaposlitev in pošiljala prošnje, vendar odgovorov ni dobila (ne konkretizira navedb o tem, komu, kdaj, za kakšne vrste dela in podobno). Kot je tožnica sama izpovedala glede možnosti zaposlitve pri P., pogodbe o zaposlitvi ni podpisala, saj naj bi bili pogoji zanjo nesprejemljivi. Pritožbeno sodišče sprejema zaključke, ki jih je napravilo prvostopenjsko sodišče glede možnosti zaposlitve pri P. Tožnica sama zanika, da bi opravljala kakšno delo za družbo B. d.o.o.. Ostale aktivnosti glede pridobivanja dohodka pa s strani tožnice niso konkretizirane.

6. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja tudi, da je tožnica solastnica hiše, v kateri prebiva toženec, vendar skupna lastnina še ni razdeljena. Pritožbenemu sodišču niso znane razmere ne okoliščine glede deleža, vrednosti in uporabe solastnega dela tožničine nepremičnine. Je pa (so)lastništvo nepremičnine tudi eden od možnih virov prihodka. Kadar kdo uporablja stvar drugega brez pravne podlage oziroma naslova, pridobi korist, ker je prihranil izdatke, ki bi jih sicer imel s plačilom najema za uporabo take stvari, medtem ko je imetnika v istem obsegu prikrajšal (neupravičena pridobitev). Tudi to je eden od načinov razpolaganja s (so)lastnino.

7. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala trditev o okoliščinah njene nezaposljivosti ter da bo morala izkazati večjo aktivnost in odločnejše korake k pridobitvi zaposlitve. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako tudi tisti ne, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbi je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

(1) Ur.l. RS št. 69/2004 – UPB1 v nadaljevanju ZZZDR.