Jedro

Izvršilno sodišče je v sklepu o izvršbi odločalo tako o terjatvi kot o stroških, pri čemer v tem delu izvršilno sodišče (po uspešnem ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine) sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni razveljavilo, temveč je odločilo, da se bo o terjatvi in stroških odločalo v pravdnem postopku pred pristojnim sodiščem (enako kot pri ugovoru zoper plačilni nalog).

Sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (enako kot plačilni nalog) v dajatvenem delu (ki se glasi na denarno terjatev in še ni izvršljiv) je šteti kot odločbo domačega sodišča v skladu s prvim odstavkom 257. člena ZIZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se ugovor tožene stranke zoper sklep o predhodni odredbi zavrne. Poleg tega je tudi odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške ugovornega postopka v znesku 49,19 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

Zoper ta sklep se je po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi in predhodno odredbo odpravi oziroma razveljavi. V pritožbi navaja, da sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni odločba domačega sodišča v smislu 257. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Gre zgolj za sklep o dovolitvi izvršbe, pri čemer se v tej zvezi ne preverja oziroma ugotavlja verjetnost terjatve. Ni mogoče pritrditi niti vzporednici med dajatvenim delom sklepa o izvršbi in plačilnim nalogom. V postopku za izvršbo na podlagi verodostojne listine te verodostojne listine sploh ni treba predložiti. Zato se terjatev zgolj domneva. Plačilni nalog pa je judikatna terjatev. V izvršilnem postopku sodišče ne odloča o terjatvi, marveč se o terjatvi odloča šele v pravdi. Edini logičen zaključek je, da se razveljavitev sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, v katerem je bila izvršba dovoljena, razteza tudi na razveljavitev dela, v katerem je dolžniku naloženo, da mora plačati določen znesek. Po mnenju pritožbe je bil učinek ugovora (razveljavitev) dosežen ravno zaradi vsebine, kajti v nasprotnem primeru si pritožnik ne zna razložiti, na podlagi česa drugega kot vsebine, bi sodišče ugovor sprejelo kot utemeljen. Enkrat, ko je ugovoru ugodeno, je jasno, da terjatev ni več verjetna. Torej ni več razlogov, da bi se varovali upnikovi interesi. Upnik za izdajo predhodne odredbe pravno zavarovanega interesa sploh nima. Pri izdaji predhodne odredbe je pomembna subjektivna nevarnost, torej dolžnikovo namerno ravnanje, usmerjeno k onemogočanju poplačila konkretnega upnika. Tožena stranka je ugovarjala tožnikovim navedbam o njenem finančnem stanju, hipotekarnih obremenitvah in blokadi njenih poslovnih računov. Tožnik je zavestno navedel netočne podatke z namenom, da bi lažno prikazal obstoj nevarnosti uveljavljanja njegove terjatve. Sodišče se do teh navedb tožene stranke, ki so bili podprte z dokazi, ni opredelilo. Ob tem ne gre zanemariti tudi dejstva, da so dolžnikove terjatve nasproti upniku vsaj nekajkrat višje. Spornost konkretne odločitve izhaja tudi iz pravne teorije (Pravna praksa, št. 35, izdaja 12.9.2013).

Pritožba ni utemeljena.

Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine obsega tudi zahtevo, naj sodišče naloži dolžniku, da v osmih dneh plača terjatev skupaj s stroški (šesta alineja drugega odstavka 41. člena ZIZ), pri čemer sodišče s sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine (poleg tega, da dovoli predlagano izvršbo) tudi naloži dolžniku, da v osmih dneh plača terjatev z odmerjenimi stroški (tretji odstavek 44. člena ZIZ). Če dolžnik z ugovorom sklep o izvršbi uspešno izpodbije, sodišče razveljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo in določilo izvršitelja in opravljena izvršilna dejanja, nato pa se nadaljuje postopek (glede odločitve o terjatvi in stroških) kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (drugi odstavek 62. člena ZIZ). To pa pomeni, da je izvršilno sodišče v sklepu o izvršbi odločalo tako o terjatvi kot o stroških, pri čemer v tem delu izvršilno sodišče (po uspešnem ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine) sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni razveljavilo, temveč je odločilo, da se bo o terjatvi in stroških odločalo v pravdnem postopku pred pristojnim sodiščem (enako kot pri ugovoru zoper plačilni nalog). V tem postopku pa sodišče v odločbi o glavni stvari odloči, ali ostane sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v celoti ali deloma v veljavi ali pa se razveljavi (tretji odstavek 436. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP).

Po oceni pritožbenega sodišča je treba torej sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (enako kot plačilni nalog) v dajatvenem delu (ki se glasi na denarno terjatev in še ni izvršljiv) šteti kot odločbo domačega sodišča v skladu s prvim odstavkom 257. člena ZIZ (sklep Vrhovnega sodišča RS, II Ips 14/2010). To velja ne glede na okoliščino, da v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine upniku verodostojne listine ni treba priložiti (temveč jo mora v skladu z določbo petega odstavka 41. člena ZIZ le določno označiti in navesti datum zapadlosti terjatve). V postopku zavarovanja s predhodno odredbo se namreč šteje, da je podana nevarnost v smislu 257. člena ZIZ, če se predlog za zavarovanje opira na plačilni nalog ali sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, proti kateremu je bil vložen ugovor, le če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja: 1.) da je dolžnik v ugovoru zanikal obstoj obligacijskega razmerja z upnikom in 2.) da je upnik predložil listino, iz katere izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja (1. točka prvega odstavka 258. člena ZIZ). Iz tega sledi, da upnik v postopku zavarovanja s predhodno odredbo ne more uspeti, če ne predloži ustreznih listin (med katere brez dvoma sodi tudi sama verodostojna listina, na podlagi katere je bil vložen predlog za izvršbo), iz katerih izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja med njim in dolžnikom.

Iz teh razlogov se pritožbeno sodišče pridružuje argumentirani odločitvi sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ki je pritožbena izvajanja ne morejo omajati. V tej zvezi pritožbeno sodišče tudi ne more slediti pritožbenim izvajanjem v smeri, da ni pomemben učinek ugovora v izvršilnem postopku, temveč vsebina samega ugovora. Pravno pomembno za predmetni postopek zavarovanja je, da je dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine zanikal obstoj obligacijskega razmerja z upnikom (kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu in česar pritožnik konkretno ne izpodbija). Iz tega razloga je moralo izvršilno sodišče ugovoru ugoditi in razveljaviti izpodbijani sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v delu, v katerem je bila izvršba dovoljena, glede sprejete odločitve o terjatvi in stroških (v tem delu sklep o izvršbi ni bil razveljavljen, kot to zmotno ocenjuje obravnavana pritožba) pa je končno oceno prepustilo pristojnemu pravdnemu sodišču. Glede na to, da je upnik v predmetnem postopku zavarovanja s predloženimi listinami izkazal verjetnost obstoja obligacijskega razmerja z dolžnikom, se v skladu z določbo prvega odstavka 258. člena ZIZ šteje, da obstaja nevarnost, da bo uveljavitev sporne terjatve onemogočena ali precej otežena. Zato upniku te verjetnosti v predmetnem postopku zavarovanja ni potrebno posebej izkazovati, saj so izpolnjeni zakonski pogoji domnevne nevarnosti iz 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ.

Iz tega razloga tudi po oceni pritožbenega sodišča sploh niso pravno pomembne navedbe tožene stranke glede njenega dejanskega finančnega stanja, kot tudi ne navedbe glede dejanske obremenitve njenih nepremičnin oziroma dejanske vrednosti teh nepremičnin. Prav tako pa v postopku zavarovanja s predhodno odredbo nimajo nobenega pravno relevantnega pomena trditve tožene stranke glede ostalih obveznosti in pravd med strankama, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).