Jedro

Zastaralni rok za terjatev tuje pravne osebe iz pogodbe o prometu blaga in storitev je tri leta in začne teči z zapadlostjo račune za opravljeno storitev, če ni med strankama drugačnega dogovora.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki račun za opravljeno delo v tolarski protivrednosti 2.233 USD z zamudnimi obrestmi in ji povrniti pravdne stroške.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je njeno razveljavitev ali spremembo.

Navedla je, da glede na različna datuma računa (na originalnem računu 10.4.1989, na prevodu pa 20.4.1989) ni jasno, kdaj je bila storitev opravljena, od tega pa je odvisno vprašanje zastaranja. Če se terjatev nanaša na delo, opravljeno 15. in 16. aprila, bi morala tožeča stranka po dogovoru izstaviti račun že v mesecu marcu in bi bil ugovor zastaranja utemeljen.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno pravno stališče, da začne zastaranje terjatve teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (1. odst. 361. člena ZOR), da nastopi, ko izteče zadnji dan z zakonom določenega časa (362. člen ZOR), ki je za medsebojne terjatve pravnih oseb iz pogodb v prometu blaga in storitev 3 leta (374. člen ZOR). Pri tem je kot začetek teka zastaranja pravilno upoštevalo dan izstavitve računa in to 10.4.1989, naveden na originalnem računu (če bi upoštevalo datum na prevodu, torej 20.4.1989, bi zastaranje začelo teči še toliko kasneje). Ob ugotovitvi, da je bila tožba vložena 9.4.1992, torej pred iztekom treh let od zapadlosti računa in da med pogodbenima strankama ni bilo kakega posebnega dogovora o zapadlosti terjatve, je pravilno zaključilo, da terjatev ni zastarana. Tega, da bi morala tožeča stranka toženi račun za dela, opravljena 15. in 16. aprila, izstaviti že marca 1989, tožena stranka s postopku na prvi stopnji ni trdila.

Zato te trditve pritožbeno sodišče glede na določbo 1. odst. 496.a člena ZPP ni moglo upoštevati.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da je bilo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji glede na dejstva in dokaze, ki sta jih zatrjevali oziroma predlagali pravdni stranki, pravilno in popolno ugotovljeno ter da je bilo nato materialno pravo pravilno uporabljeno. Prvostopno sodišče tudi ni napravilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP, na katere je moralo sodišče druge stopnje po določbi 2. odst. 365. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba po določbi 368. člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrniti in potrditi napadeno sodbo.

Skladno z določbo 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka s pritožbo, ker z njo ni uspela.