Jedro

Ker je bil tožnik v času odpovedi predsednik sindikata, ki je bil pri toženi stranki veljavno organiziran, mu tožena stranka, ne da bi pridobila soglasje sindikata, ni mogla zakonito redno odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 2. 8. 2010, na podlagi odpovedi delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno traja, zaradi česar je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas na podlagi veljavne pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 12. 2007 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo v roku osem dni (II. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 555,00 EUR v roku osem dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka roka za izpolnitev do dneva plačila (III. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da na podlagi določbe 208. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) lahko sindikat, ki ima člane zaposlene pri določenem delodajalcu, imenuje ali izvoli sindikalnega zaupnika, ki ga bo zastopal, če zaupnik ni določen, pa ga zastopa njegov predsednik. Sodišče ni upoštevalo, da sta Zveza sindikatov A (v nadaljevanju: A.) in sindikat pri toženi stranki B. dve samostojni različni pravni osebi, za kateri veljajo različni pogoji za včlanitev. Obrazložitev sodbe je nerazumljiva v tem, če je bil tožnik istočasno član obeh sindikatov oziroma, če je članstvo v prvem sindikatu prostovoljno. Sodišče pri odločanju ni spoštovalo določb statuta sindikatov. Zaključilo je, da je kot delodajalec vedela za članstvo zaposlenih v B., ker je 12-im zaposlenim obračunala članarino za mesec julij 2008, odredbo za to pa naj bi dal delavec A.B., ki dejansko ni zaposlen pri njej, temveč v družbi C. d.d.. Dejansko je odredbo za izplačilo članarine pomotoma izvršila uslužbenka A.C.. Navedeni sindikat ni dejansko deloval in je bil ustanovljen izključno zaradi ohranitve tožnikove zaposlitve. Podrejeno pa navaja, da so takrat v primeru tožnika obstajali poslovni razlogi, ker za njega ni bilo na razpolago ustreznega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je bil predsednik sindikata le na papirju, saj dejansko takšne funkcije ni nikoli izvrševal. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Iz zapisnika z dne 20. 6. 2008 izhaja, da so delavci tožene stranke ustanovili B., ki je štel 12 članov. Tožena stranka je ves čas nasprotovala ustanovitvi in delovanju navedenega sindikata, pri čemer se je do tožnika vedla skrajno sovražno, kar dokazujeta dve nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navedbe o tem, da sindikat ni nikoli deloval, in da je bil ustanovljen izključno zaradi ohranitve tožnikove zaposlitve, pa so neresne. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka dne 2. 8. 2010 redno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov na delovnem mestu vzdrževalca vozil – kurirja zaradi ukinitve delovnega mesta. Tožena stranka je pred odpovedjo pogodbe pridobila pozitivno mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pri Ministrstvu za ... z dne 20. 7. 2010. Tožniku je bilo še nadalje odrejeno čakanje na delo na domu, saj tožena stranka zanj ni imela razpoložljivega novega delovnega mesta oziroma možnosti, da ga prekvalificira na druge ustrezne delovne zadolžitve. Vendar je sodišče prve stopnje ne glede na takšne razloge ugotovilo, da je tožena stranka v tožnikovem primeru kršila določbo 113. člena ZDR, zaradi česar je štelo izpodbijano odpoved za nezakonito.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da je tožnik pred odpovedjo pogodbe pridobil imuniteto skladno z določbo 208. člena ZDR. Po navedeni zakonski določbi delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu zaupniku brez soglasja organa, katerega član je ali sindikata, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, razen če v primeru poslovnega razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev ali če gre za odpoved v postopku prenehanja delodajalca.

Neutemeljena je pritožba, da tožnik ni bil član in tudi ne predsednik B. pri toženi stranki oziroma, da navedeni sindikat pri toženi stranki ni dejansko obstajal. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih zaključilo, da je bil B. ustanovljen dne 20. 6. 2008, ko je bil sprejet statut, dogovor o višini članarine ter izvoljen tožnik za predsednika sindikata. Takšen sindikat je pridobil lastnost pravne osebe s shrambo statuta pri Upravni enoti ..., kot je to razvidno iz odločbe z dne 15. 7. 2008, ustanovitev sindikata pa je bila objavljena v uradnem listu. Poleg tega je tožena stranka za člane sindikata izvedla obračun članarine. Zato kakršnokoli pritožbeno zavzemanje, da toženi stranki vse to ni bilo znano, da je prišlo do obračuna članarin s strani zaposlene delavke po pomoti, in da je bil sindikat ustanovljen zgolj zaradi pridobitve varovane kategorije tožnika, ne more biti sprejemljivo. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tudi ostali pritožbeni razlogi, ki jih izpostavlja pritožba, za drugačno presojo niso pomembni. V sporu je za presojo odločilnega pomena, da tožena stranka pred izpodbijano odpovedjo ni pridobila ustreznega soglasja sindikata, katerega predsednik je bil tožnik, in ki je bil pri njej veljavno organiziran.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik je v zvezi z odgovorom na pritožbo priglasil stroške. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da njegov odgovor ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve. Zato je odločilo, da sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).