Jedro

Bistvo prekarija je preklicnost in začasnost razmerja. Ni pa potrebno, da bi bila preklicnost razmerja dogovorjena izrecno, zadostuje, da izhaja iz okoliščin primera. Prav teh dejstev pa toženca nista uspela dokazati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencema naložilo, da sta dolžna v roku osmih dni odstraniti iz dela njune parcele št. 20 k. o. X, med njuno hišo in parc. št. 6/2 k. o. Y, ki je last tožnice, vse lesene palete, betonske robnike, pesek, kovinske palice, na palice oprte lesene deske, plastično ponjavo, sod z vodo, kulir plošče s paletami, osebni avtomobil in opustiti postavljanje enakih ali drugih podobnih ovir, zlasti tudi osebnih avtomobilov na opisanem delu parc. št. 20 k. o. X in na preostalo traso asfaltne poti, ki sicer poteka v širini 3 m od javne poti parc. št. 19/4 k. o. X preko celotne parcele št. 19/3 k. o. X po njenem južnem in zahodnem delu in se nadaljuje preko južnega dela parc. št. 20 iste k. o. ob hiši tožencev na naslovu ..., na tem delu v širini 2,5 m do tlakovanega dvorišča na parc. št. 6/2 k. o. X1, ki je razvidna iz priloženega posnetka iz zraka ter s tem omogočiti tožnici mirno in nemoteno soposest delov parc. št. 19/3 in 20 k. o. X(1) po trasi opisane asfaltirane poti v obsegu in na način, kot jo je tožnica izvajala sama in preko staršev, sosedov, dostavljavcev ter drugih obiskovalcev pred motitvenimi dejanji tožencev za peš hojo in vožnje z vsemi vozili (I/1). Tožencema je prvo sodišče še naložilo, da sta dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 1.344,13 EUR v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od poteka osemdnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (točka I/2).

2. Sodišče prve stopnje je s sklepom P 71/2015 z dne 4. 8. 2015 v zvezi z dopolnilnim sklepom P 71/2015 z dne 25. 8. 2015 ugodilo predlogu tožnice za izdajo začasne odredbe in tožencema naložilo, da sta dolžna v roku treh dni iz dela njune parc. št. 20 k. o. X med njuno hišo in parc. št. 6/2 k. o. Y, last tožnice, odstraniti vse lesene palete, betonske robnike, pesek, kovinske palice, na palice oprte lesene deske, plastično ponjavo, sod z vodo, kulir plošče s paletami in osebni avtomobil ter na ta način vzpostaviti prejšnje stanje posesti, kot jo je na opisanem delu zemljišča parc. št. 20 izvajala tožnica sama in preko staršev, sorodnikov, sosedov in drugih obiskovalcev. Zaradi dosege izpolnitvene obveznosti je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo in pooblastilo tožnico, da sama, ali s pomočjo drugih izvajalcev na stroške tožencev opravi opisana dejanja in vzpostavi prejšnje stanje soposesti asfaltirane poti po parc. št. 20 in 19/3 k. o. X, kakršno je bilo pred postavitvijo ovir. Tožencema je še prepovedalo postavljati ovire, tudi osebne avtomobile, s katerim bi lahko motila soposest tožnice na asfaltirani poti na nepremičninah. Tožencema je bila zagrožena denarna kazen v višini 3.000,00 EUR, v primeru ponovne kršitve pa 10.000,00 EUR, s tem, da je bila veljavnost začasne odredbe določena do pravnomočnosti te pravdne zadeve, odločitev o povrnitvi stroškov postopka zavarovanja pa je bila pridržana do izdaje končne odločbe. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožencev zoper sklep P 71/2015 z dne 4. 8. 2015 v zvezi z dopolnilnim sklepom P 71/2015 z dne 25. 8. 2015. 3. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in zavrnilo ugovor tožencev zoper sklep o izdani začasni odredbi, ker je ugotovilo, da je tožnica imela posest na nepremičninah, ker je nepremičnini uporabljala za dostop z vozili in kot peš pot do svoje hiše, ki stoji na parc. št. 6/2 k. o. Y, toženca pa sta s protipravnimi ravnanji onemogočila tožnici izvrševanje posesti na nepremičninah. Prvo sodišče je še ugotovilo, da je bila tožba vložena v zakonskih rokih iz 32. člena Stvarnopravnega zakonika(2). Ugovor tožencev je bil zavrnjen iz razloga, ker so bili izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe iz 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju(3).

4. Toženca vlagata pritožbo zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, pritožujeta pa se tudi zoper sklep v delu, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožencev zoper sklep o izdani začasni odredbi. Toženca predlagata, da se sklep razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne ter da se ugodi ugovoru tožencev in se sklep o izdani začasni odredbi razveljavi ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, podrejeno pa, da se sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Toženca menita, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Toženca sta navajala v odgovoru na tožbo in v ugovoru zoper izdani sklep o začasni odredbi, da je tožnica uporabljala nepremičnini za hojo in vožnjo le, če sta ji to dovolila toženca. Trdila sta, da je imela tožnica prekarij, ne pa služnostne pravice hoje in vožnje, ker sta ji toženca hojo in vožnjo po nepremičninah dovoljevala. Če tožnica nima stvarne služnosti hoje in vožnje in je izvajala le prekarij, potem do posestnega varstva ni upravičena. Sodišče prve stopnje v sklepu ni navedlo razlogov, ali obstaja stvarna služnostna pravica hoje in vožnje tožnice po zemljišču tožencev, niti se ni opredelilo do zatrjevanega prekarija. Na naslovu ... tožnica ne živi, na tem naslovu živita njena starša, ki nimata osebnega vozila, zaradi česar vožnje po nepremičninah nista izvrševala. Ko sta starša tožnice potrebovala dovoz, sta za dovoljenje prosila toženca. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo glede vprašanj, kje tožnica prebiva in kako je izvrševala neposredno posest na nepremičninah. Priča M. Ž. ni vozila po nepremičninah, ker nima veljavnega vozniškega dovoljenja, priča Z. K. pa ni vedela ničesar povedati o izvajanju neposredne posesti na nepremičninah. Iz enakih vsebinskih razlogov toženca izpodbijata odločitev sodišča prve stopnje, s katero je bil zavrnjen njun ugovor zoper sklep o izdani začasni odredbi.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Posest je neposredna dejanska oblast nad stvarjo (24. člen SPZ). Sodišče daje sodno varstvo zaradi motenja posesti oziroma odvzema posesti glede na zadnje posestno stanje in nastalo motenje, pri tem pa se ne upošteva pravica do posesti in dobrovernost posestnika (glej 32. in 33. člen SPZ). Po SPZ posestno varstvo služnosti ne temelji več na posesti pravice(4). V takšnih primerih gre za soposest (določenega) dela stvari. Na tej podlagi ima tudi služnostni upravičenec (lahko) položaj posestnika, kot to določa prvi odstavek 24. člena SPZ in mu je zato zagotovljeno posestno varstvo (tudi) proti lastniku služeče nepremičnine, ki na tej prav tako izvršuje posest(5). Obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti se omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Izključeno je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih (426. člen Zakona o pravdnem postopku(6)). V posestnih sporih se zato ne ugotavlja služnostna pravica, kot to zmotno zatrjuje pritožba. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je tožnica sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti uveljavljala v zakonsko določenih rokih iz 32. člena SPZ, česar pritožba opredeljeno ne izpodbija.

7. Za odločitev v tem postopku niso relevantne pritožbene trditve, ali v hiši last tožnice živita starša tožnice, ali tožnica, ker je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da je tožnica uporabljala nepremičnini za dostop do svoje nepremičnine. Ugotovljena je bila redna raba nepremičnin za dostop tožnice do njene nepremičnine, kar so potrdile izpovedbe tožnice in prič. M. Ž. je potrdila trditve toženke o več kot desetletni uporabi nepremičnin za dostop do nepremičnine last tožnice. Z. K. pa je izpovedala, da je včasih prihajala do nepremičnine last tožnice z avtom, kar je opustila, ko je nekoč trčila ob kamen, zato je od takrat dalje avto puščala na javni cesti, do februarja 2015, ko je bila zadnjič na nepremičnini tožnice, pa ni videla na „poti“ nobenih ovir.

8. Tudi pritožbene navedbe glede prekarija, ki naj bi izključeval upravičenje tožnice do posestnega varstva, niso utemeljene (glej prvi odstavek 26. člena SPZ). Bistvo prekarija je preklicnost in začasnost razmerja. Ni pa potrebno, da bi bila preklicnost razmerja dogovorjena izrecno, zadostuje, da izhaja iz okoliščin primera(7). Prav teh dejstev pa toženca nista uspela dokazati. Toženca sta zatrjevala, da so tožnica in njeni starši uporabljali nepremičnini le z (vsakokratnim) dovoljenjem tožencev, kot dokaz za potrditev teh dejstev pa sta predlagala lastno zaslišanje. Iz njune izpovedbe, ki jo je sodišče prve stopnje povzelo v sklepu, pa izhaja, da sta toženca vožnje na nepremičninah (generalno) prepovedovala vsem in tudi tožnici (v izpovedbi ne navajata, da bi tožnici dala posebno dovoljenje za občasno uporabo nepremičnin, da bi tožnica lahko dostopala do svoje nepremičnine), kar je v nasprotju z njunimi trditvami, da naj bi tožnica in njena starša za vsako uporabo nepremičnin imeli predhodno dovoljenje tožencev. V dokaznem postopku pa je tožnica prepričljivo dokazala, da je več let izvrševala posest na nepremičninah, da je bila v izvrševanju posesti motena zaradi protipravnega ravnanja tožencev, znova pa je treba izpostaviti, da sta toženca izpovedovala(8) povsem v nasprotju z lastnimi trditvami, da je „tožnica za vsako uporabo poti potrebovala predhodno dovoljenje tožencev, za kar je bodisi ona, bodisi njeni starši tudi prosila.“(9) Kot je bilo že pojasnjeno iz izpovedbe tožencev izhaja, da sta prepovedovala vožnje tožnici po nepremičninah, v dokaznem postopku pa je bilo ugotovljeno, da je tožnica več let nemoteno uporabljala nepremičnini za dostop do svoje nepremičnine, ne da bi pridobila soglasje tožencev, pa tudi iz okoliščin primera ne izhaja, da bi tožnica za vsak dostop pridobila oziroma potrebovala soglasje tožencev, kot to zatrjujeta toženca, še manj pa, da bi obstajal takšen dogovor med pravdnimi strankami oziroma da bi iz okoliščin primera izhajalo, da tožnica lahko uporablja nepremičnini le do preklica.

9. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih pomanjkljivosti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), glede na pojasnjene razloge pa pomanjkljiva obrazložitev sklepa glede trditvene podlage tožencev, ki se nanaša na prekarij, ni vplivala na zakonitost in pravilnost sklepa. Pritožbeni razlogi zato niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (352. člen v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Iz enakih razlogov pritožba ni utemeljena v delu, v katerem toženca izpodbijata odločitev, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo njun ugovor zoper sklep o izdani začasni odredbi, ob tem, da so bili izpolnjeni pogoji za začasno odredbo iz 272. člena ZIZ.

10. Toženca s pritožbo nista uspela, zato morata kriti svoje stroške pritožbenega postopka. S tem, ko je bila pritožba zavrnjena, je bil zavrnjen tudi njun predlog za povrnitev pritožbenih stroškov, zato je poseben izrek v tem delu odpadel. Op. št. (1): V nadaljevanju se za ta sporni del nepremičnin, na katerih tožnica zatrjuje soposest, uporablja tudi izraz nepremičnini.

Op. št. (2): V nadaljevanju SPZ.

Op. št. (3): V nadaljevanju ZIZ.

Op. št. (4): Kot je to določal Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih.

Op. št. (5): Glej sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 669/2007. Op. št. (6): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (7): Glej dr. Renato Vrenčur Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Ljubljana 2004, str. 168. Op. št. (8): Glej 5. tč. obrazložitve sklepa in izpoved tožencev na str. 43-44 sodnega spisa.

Op. št. (9): Glej odgovor na tožbo četrti odstavek stran 20 sodnega spisa.