Jedro

Tudi dejstvo, da je ESČP ugotovilo, da je Republika Hrvaška kršila človekove pravice, samo po sebi še ne zadošča za sklepanje, da pritožniku v primeru predaje v Republiko Hrvaško med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito in po njej, grozi dejanska nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 4. člena Listine. Ker pritožnikove navedbe v tej smeri ostajajo povsem posplošene oziroma nekonkretizirane, Vrhovno sodišče nima podlage, da bi se opredelilo do morebitnih konkretnih nevarnosti, za katere pritožnik meni, da bi jim lahko bil izpostavljen.

Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki se nanašajo na okoliščine, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Zato je za presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti kot ovir za predajo prosilca državi članici (v konkretnem primeru Republiki Hrvaški) bistvenega pomena, kako ravnajo njeni organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.

Izrek

Pritožba zoper I. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 713/2024-13 z dne 16. 4. 2024 se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-6389/2023/12 (1222-19) z dne 2. 4. 2024, s katerim je ta organ zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III1 (I. točka izreka sodbe in sklepa). S sklepom je zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi bila do pravnomočne odločitve v tej zadevi zadržana njegova predaja Republiki Hrvaški (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2. Upravno sodišče je ob sklicevanju na obrazložitev izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) potrdilo, da je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška, ki je svojo odgovornost tudi sprejela. Oprlo se je na pozitiven rezultat iz sistema Eurodac, v katerem je bil tožnik zaveden s sklicno številko (case ID) "1", kar pomeni, da so mu bili v Republiki Hrvaški prstni odtisi odvzeti skladno z 9. členom Uredbe Eurodac,2 kot prosilcu za mednarodno zaščito. Presodilo je, da se tožnikove navedbe o slabem ravnanju hrvaških policistov z njim nanašajo na prečkanje hrvaško-bosanske meje in na policijsko obravnavo tožnika kot osebe, ki je nezakonito na ozemlju Republike Hrvaške. Take navedbe tudi ob upoštevanju predloženih poročil AIDA in EUAA ne pomenijo tehtnih razlogov za sklepanje o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu pri obravnavanju prosilcev, predanih po Uredbi Dublin III. Prav tako ne izkazujejo drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

3. Podlage za sklepanje o sistemskih pomanjkljivostih hrvaškega azilnega sistema ne pomenijo niti sodbe nacionalnih sodišč, na katere se sklicuje tožnik. Tako ni mogoče na splošno sklepati, da bo tožnik zatrjevanega ravnanja policije deležen tudi kot prosilec za mednarodno zaščito pred drugimi organi Republike Hrvaške, s katerimi ni imel stikov. Tudi odvzema prstnih odtisov ni mogoče opredeliti kot psihično prisilo, ampak kvečjemu kot ravnanje v skladu s prvim odstavkom 14. člena Uredbe Eurodac. Na presojo prav tako ne vplivajo sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevah S. B. in drugi proti Hrvaški, M. H. in ostali proti Hrvaški in Y. K. proti Hrvaški, niti predloženi članki, niti tožnikovo sklicevanje na posamezne sodbe tujih sodišč, niti tožnikov očitek, da mu ni bila zagotovljena pravica do tolmača. Tožnik s pavšalnimi in nedokazanimi trditvami glede svojega zdravstvenega stanja ni izkazal drugih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje, niti ni prerekal, da je tožena stranka v obravnavani zadevi od Republike Hrvaške prejela zagotovilo, da bo tožnikovo prošnjo obravnavala v razumnem roku in da bo nastanjen v sprejemnem centru, ki je skladen z evropskimi standardi.

4. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da so mu prstne odtise odvzeli na silo in da ni imel vpliva na to, pod katero sklicno številko so bili vneseni v sistem Eurodac. Očita, da niti v postopku pred toženo stranko, niti pred sodiščem ni bilo razčiščevanja dejanskega stanja v zvezi s tem, kdaj je nezakonito vstopil v Republiko Hrvaško. Povzema svojo izpovedbo o ravnanju hrvaških policistov in nasprotuje presoji Upravnega sodišča glede neobstoja nevarnosti, da ga bo Republika Hrvaška vrnila v tretjo državo oziroma da ni podlage za sklepanje, da bo ravnanja, kakršnega opisuje, deležen tudi kot prosilec za mednarodno zaščito pred drugimi organi Republike Hrvaške. Meni, da že samo dejstvo, da so bile (s strani ESČP) izdane sodbe proti Republiki Hrvaški in ugotovljene kršitve človekovih pravic, zadošča za utemeljen sum o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu. Upravnemu sodišču očita, da naj bi sprejelo napačno stališče, da za presojo obstoja teh pomanjkljivosti ni odločilno ravnanje v policijskem postopku, ker bo pritožnik vrnjen v Republiko Hrvaško v okviru dublinskega postopka. Meni, da so bila vsa ravnanja policije že del azilnega postopka in usmerjena proti pritožniku kot prosilcu za mednarodno zaščito. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in odpravi izpodbijani upravni akt ali podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

5. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Po določbah Uredbe Eurodac vsaka država članica odvzame prstne odtise vsakemu prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let (prvi odstavek 9. člena Uredbe Eurodac) oziroma vsakemu državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj, ali ki ostaja fizično prisotna na ozemlju držav članic in ni priprta, zaprta ali pridržana celo obdobje med prijetjem in odstranitvijo na podlagi odločitve, da se jo pošlje nazaj (prvi odstavek 14. člena Uredbe Eurodac). Zato pritožnik ne more uspeti s trditvami, da so mu prstne odtise odvzeli nezakonito, saj je bilo takšno ravnanje organov Republike Hrvaške v skladu z zgoraj navedenima določbama Uredbe Eurodac. Kolikor pritožnik svoje trditve o nezakonitosti odvzema prstnih odtisov utemeljuje z navedbami, da so mu bili prstni odtisi odvzeti s silo, ni mogoče mimo ugotovitve, da te navedbe ne presegajo golega zatrjevanja. Predvsem pa glede na navedeno pravno podlago dejstvo, da so bili pritožniku odvzeti prstni odtisi, samo po sebi ni odločilno za ugotavljanje tožnikovega statusa prosilca za mednarodno zaščito.

8. Upravno sodišče je svojo ugotovitev, da ima pritožnik v Republiki Hrvaški položaj prosilca za mednarodno zaščito, obrazložilo s sklicevanjem na četrti odstavek 24. člena Uredbe Eurodac. Po tej določbi se za identifikacijsko črko ali črkami, ki označujejo državo članico, ki posreduje podatke, opredeli kategorija osebe ali zahteve. Pri tem oznaka "1", torej sklicna številka, s katero so označeni pritožnikovi podatki, pomeni podatke v zvezi z osebami iz prvega odstavka 9. člena te uredbe, torej prosilce za mednarodno zaščito. Pritožnik s tem v zvezi navaja le, da ni imel možnosti vpliva na ta vpis, niti ni bil seznanjen, da obstoji več možnosti sklicnih številk. Vendar pa pri tem ne pojasni, zakaj bi bila ta okoliščina pravno pomembna, predvsem pa ne tega, zakaj bi bila ugotovitev Upravnega sodišča, da ima glede na ta vpis v Republiki Hrvaški status prosilca za mednarodno zaščito, napačna.

9. Upravno sodišče je (tudi ob sklicevanju na sodno prakso Vrhovnega sodišča3) pravilno opozorilo, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki se nanašajo na okoliščine, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Zato je za presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti kot ovir za predajo prosilca državi članici (v konkretnem primeru Republiki Hrvaški) bistvenega pomena, kako ravnajo njeni organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Takšna je ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča,4 tudi Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) pa je v zadevi C-392/22 z dne 29. 2. 2024 navedlo, da razne prakse sprejema (praksa zavrnitve vstopa in vrnitve po hitrem postopku ter ukrepi pridržanja na mejnih prehodih), s katerimi bi lahko bile kršene temeljne pravice zadevnih oseb, same po sebi ne morejo pomeniti resnega in utemeljenega razloga za domnevo, da prosilcu za mednarodno zaščito v primeru predaje v to drugo državo članico med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito in po njej, grozi dejanska nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), in da je pri presoji zakonitosti odločbe o predaji treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob predaji oziroma po predaji v odgovorno državo članico.5

10. Tudi dejstvo, da je ESČP ugotovilo, da je Republika Hrvaška kršila človekove pravice, samo po sebi še ne zadošča za sklepanje, da pritožniku v primeru predaje v Republiko Hrvaško med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito in po njej, grozi dejanska nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 4. člena Listine. Ker pritožnikove navedbe v tej smeri ostajajo povsem posplošene oziroma nekonkretizirane, Vrhovno sodišče nima podlage, da bi se opredelilo do morebitnih konkretnih nevarnosti, za katere pritožnik meni, da bi jim lahko bil izpostavljen.

11. Upravno sodišče je presodilo, da se pritožnikove navedbe o slabem ravnanju policistov nanašajo na njegovo prečkanje hrvaško-bosanske meje in na policijsko obravnavo pritožnika kot osebe, ki je nezakonito na ozemlju Republike Hrvaške, ne pa na ravnanje z osebami s statusom prosilca za mednarodno zaščito. Pritožnik tej presoji sicer nasprotuje, vendar v tem pogledu zgolj povzema svojo izpovedbo. Do te izpovedbe se je Upravno sodišče obrazloženo opredelilo in menilo, da pritožnikov opis ravnanja policije sam po sebi ne utemeljuje domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Pritožnik v pritožbi ne navaja razlogov, zakaj bi bila ta presoja napačna, golo vztrajanje na stališču, da zaradi ravnanj hrvaške policije obstaja ovira za njegovo predajo Hrvaški, pa zato ne more pripeljati do uspeha njegove pritožbe.

12. Vrhovno sodišče pripominja, da si pritožnik zmotno razlaga, da je stališče Upravnega sodišča mogoče razumeti na način, da neprimerna ravnanja policije v policijskem postopku ne predstavljajo kršitev in bi bile te podane le v primeru nesprejemljivih ravnanj drugih uradnih oseb v dublinskem postopku proti prosilcem za mednarodno zaščito. Besedilo izpodbijane sodbe je namreč jasno in interpretacije, kot jo podaja pritožnik, ne dopušča. Na drugačno stališče ne morejo vplivati niti pritožbene navedbe o tem, da je pritožnik prošnjo za mednarodno zaščito že podal in da so vsa ravnanja policije, ki naj ne bi zagotovila tolmača, tožnika več ur zadrževala in ga nato odpeljala v gozd ter ga tam pustila, že del azilnega postopka. Z njimi namreč izraža le nestrinjanje s prej navedenim stališčem Upravnega sodišča. 13. Upravno sodišče je menilo še, da sistemske pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu ne izhajajo niti iz poročil AIDA in EUAA, niti iz sodnih odločb, ki so navedene v informacijah, predloženih v spis. Pritožnik se tudi s to presojo ne strinja, vendar za to ponovno ne navaja nobenih argumentov. Vrhovno sodišče zato tudi v tem pogledu nima podlage za kaj več od enako posplošene ugotovitve, da so razlogi Upravnega sodišča jasni, logični in prepričljivi, in jih zato brez pridržkov sprejema.

14. Na odločitev tudi ne vplivajo očitki pritožnika glede ugotavljanja časa nezakonitega vstopa v Republiko Hrvaško in njegovo sklicevanje na dvanajstmesečni rok iz prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III. Pritožnik namreč ni podal dovolj konkretiziranih navedb, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da bi ta rok lahko že potekel. 15. Iz navedenih razlogov in ker ni našlo niti razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev). 3 Sodba Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023. 4 Prim. Sodbe Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 (ustavna pritožba zoper to sodbo je bila zavrnjena z odločbo Ustavnega sodišča Up-919/23-20 z dne 23. 11. 2023), I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 in I Up 263/2023 z dne 21. 11. 2023 in I Up 74/2024 z dne 30. 4. 2024 ter sodbi in sklepa Vrhovnega sodišča I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023, I Up 205/2023 z dne 12. 7. 2023. 5 Sodba SEU C-392/22 z dne 29. 2. 2024, 64.-65. točka obrazložitve.