Jedro

Situacija, ko se je postopek končal s sklepom o zavrženju tožbe, je primerljiva in jo gre enačiti s primeri, ki jih opredeljuje tar. št. 3103 ZOdvT (npr. umik tožbe na naroku), ki predvideva znižanje nagrade za narok po tar. št. 3102 na količnik 0,5.

Izrek

Pritožbi tretje tožene stranke se delno ugodi in se znesek stroškov 687,98 EUR zviša na 1.423,98 EUR, v ostalem se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem delu v razmerju tožeče do tretje tožene stranke potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka in prva ter druga tožena stranka same nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka mora tretji toženi stranki v roku 15 dni od prejema tega sklepa povrniti 70,82 EUR pritožbenih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teko od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožeči stranki naložilo, da mora prvi in drugi toženi stranki solidarno povrniti pravdne stroške v višini 918,53 EUR in tretji toženi stranki 687,98 EUR, v se v roku 15 dni.

Proti sodbi se tožeča stranka ter tretja tožena stranka pravočasno pritožujeta.

Tožeča stranka izpodbija sklep sodišča prve stopnje v celoti in uvodoma navaja, da sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da tožnik ni vložil tožbe zoper tožene stranke, ampak je to storila A. K., s katero sta s tožnikom živela v skupnem gospodinjstvu in tako stroškov toženim strankam ni povzročil tožnik niti po svoji krivdi niti po naključju, saj ni prejel sklepa o oprostitvi plačila sodnih taks, ki ga je prejela A. K., zato za plačilo stroškov tudi po členu 156 Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ne more biti odgovoren. Za plačilo stroškov po tem zakonskem določilu je odločujoč kriterij krivde. Nedvomno stroškov postopka in samega postopka ni sprožila tožeča stranka, niti do pristopa na glavno obravnavo ni bila kakorkoli seznanjena o vloženi tožbi, ki jo je zlonamerno, brez privolitve, odobritve ali pooblastila vložila A. K. Ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje tožbo s sklepom 6. 9. 2011 zavrglo zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije in pomanjkanja procesnih predpostavk po 80. in 81. členu ZPP, ni utemeljena obrazložitev sodišča prve stopnje, da je bil odgovor na tožbo toženih strank potreben in nujen, saj bi že tako bila podana absolutna bistvena kršitev postopka, sodišče prve stopnje pa bi moralo ob vložitvi tožbe postopati v skladu s členom 88 ZPP, s katerim bi že v začetku uvedbe postopka odpravilo procesne zaplete, do katerih ne bi smelo priti na škodo tožeče stranke, ki ni imela interesa po uvedbi pravdnega postopka. Pritožba predlaga, da ji pritožbeno sodišče ugodi, sklep razveljavi, tožečo stranko oprosti plačila stroškov postopka, priglaša pa tudi pritožbene stroške.

Tretja tožena stranka izpodbija sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na višino odmerjenih njenih potrebnih pravdnih stroškov, ki ji jih mora povrniti tožeča stranka. Kot pritožbeni razlog uveljavlja zmotno uporabo odvetniške tarife, torej zmotno uporabo materialnega prava. Trdi, da je upravičena do povrnitve stroškov v višini 1.939,18 EUR in vlaga pritožbo za sporni znesek 1.251,20 EUR. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo člena 156 ZPP in da je več kot očitno podana krivda tožeče stranke za nastale stroške. Če bi tožnik trditev, da ni vložil tožbe, podal po tem, ko je prejel prvo pisanje sodišča, to je sklep o oprostitvi plačila sodne takse, toženim strankam, s tem tudi tretji toženi stranki stroški postopka ne bi nastali. Sodišče prve stopnje pa je pri odmeri stroškov tretje tožene stranke nepravilno uporabilo odvetniško tarifo in sicer št. 3100, 3102 oziroma 3101, kot del Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. list RS, št. 67/2008, 35/2009). Tretji toženi stranki ni znano, čemu je sodišče prve stopnje pri določitvi nagrade za postopek uporabilo faktor 0,8 po tar. št. 3101, če je izhajalo iz krivde tožnika. Tožba je bila vložena in je nagrada za postopek po tar. št. 3100 z uporabo faktorja 1,3 od osnove 736,00 EUR nastala. Iz izpodbijanega sklepa tudi ni razvidno, iz kakšnega razloga sodišče tretji toženi stranki ni priznalo nagrade za narok, čeprav je ta nesporno bil opravljen, po drugi strani pa je priznalo potne stroške odvetnika za prihod na narok, kar prav tako kaže, da je pooblaščenec tretje tožene stranke na naroku bil, zato bi morala biti priznana nagrada za narok po faktorju 1,2 od osnovne nagrade v višini 736,00 EUR, kot je bilo zaznamovano v stroškovniku. Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tretje tožene stranke ugodi ter znesek stroškov, ki jih mora tožeča stranka povrniti tretji toženi stranki zviša na 1.939,18 EUR, zahteva pa tudi povrnitev priglašenih pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude.

Na pritožbo tožeče stranke sta prva in druga tožena stranka po skupnem pooblaščencu vložili odgovor na pritožbo, v katerem predlagata zavrnitev pritožbe tožeče stranke kot neutemeljene ter zahtevata tudi povrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka, ki so nastali z vloženim odgovorom na pritožbo.

O pritožbi tožeče stranke: Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o povrnitvi priglašenih pravdnih stroškov toženih strank (prve, druge in tretje tožene stranke) pravilno in utemeljeno uporabilo prvi odstavek določbe člena 156 Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po katerem mora stranka ne glede na izid pravde nasprotni stranki povrniti stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo.

Ni pritožbeno sporno, da je bila s sklepom z dne 6. 9. 2011 (sprejetim že na naroku 6. 9. 2011) tožba zavržena, ker jo je vložila procesno neupravičena oseba. Spisovno gradivo pa potrjuje tudi nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in sicer, da je v tožbi navedeni kot tožnik D. M., sedaj pritožnik, šele na naroku 6. 9. 2011 izjavil, da ni vložil tožbe, da te vloge – tožbe ni podpisal on, da zoper tožene stranke nima takega zahtevka in da je tožbo v njegovem imenu vložila tretja oseba. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je D. M. dne 6. 3. 2010 osebno prejel sklep o oprostitvi plačila sodnih taks, pa poleg povratnice (vročilnice) v spisu k listovni št. 8, ki je javna listina, potrjuje tudi zapis na zapisniku o naroku 6. 9. 2011, ko je ta svoj podpis na vročilnici tudi potrdil (op. prav tako pa je potrdil tudi, da je prejel odgovore na tožbo toženih strank in navedel, da nanje ni reagiral). Pritožbena navedba, da torej pritožnik ni prejel sklepa o oprostitvi plačila sodnih taks, temveč da ga je prejela A. K., je zato protispisna, predstavlja pa tudi novo dejstvo, ki ga pritožnik pred sodiščem prve stopnje ni navajal, in ker pritožnik ne pove, čemu tega ni storil že pred sodiščem prve stopnje, kot nedopustna pritožbena novota tudi ni upoštevno (člen 337/I ZPP). Sodišče prve stopnje je ob tem tudi pravilno in utemeljeno zaključilo, da bi lahko pritožnik ob zadostni skrbnosti, če bi pravočasno javil sodišču prve stopnje, da ni vložil nobene tožbe, stroške, ki so nastali v postopku toženim strankam, preprečil. Ob dejstvu, da je pritožnik šele na naroku 6. 9. 2011 povedal, da tožbe sploh ni vložil in je ni podpisal, so nerazumljivi tudi pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče prve stopnje že v začetku postopka samo odpraviti procesne zaplete. Tožba je bila namreč podpisana in šele na naroku za glavno obravnavo je bilo sodišču s strani tožeče stranke predstavljeno, da je ni podpisal in vložil on.

Ob obrazloženem se tako pritožba tožeče stranke pokaže kot neutemeljena. Pritožbeno sodišče ob pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti uradoma, zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (člen 365 točka 2 ZPP).

O pritožbi tretje tožene stranke: Pritožba tretje tožene stranke je delno utemeljena.

Iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da je tretji toženi stranki kot potrebne pravdne stroške priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3101 ob upoštevanju količnika 0,8 od osnovne nagrade 736,00 EUR, to je 588,80 EUR, priznalo je potne stroške pooblaščenca za prihod na sodišče 79,18 EUR, materialne stroške po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR, torej skupno 687,98 EUR, ni pa priznalo odvetniške nagrade za narok z obrazložitvijo, da se je vsebina naroka po začetni razjasnitvi, da za pravdo niso podane procesne predpostavke, v glavnem nanašala na vprašanje nastalih pravdnih stroškov in na ugotavljanje okoliščin, pomembnih za odločitev o povračilu pravdnih stroškov, kar pa ni namen priznanja še dodatne nagrade za narok.

Pritožba delno utemeljeno sodišču prve stopnje očita nepravilno uporabo materialnega prava, to je tarife kot sestavnega dela Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT - Ur. list RS, št. 67/2008, 35/2009).

Sodišče prve stopnje res ni posebej obrazložilo, čemu je tretji toženi stranki priznalo odvetniško nagrado za postopek po tar. št. 3101 s faktorjem 0,8, vendar je glede na predhodno stroškovno obrazložitev glede priznanja stroškov prvi in drugi toženi stranki sklepati, da je enako storilo tudi za tretje toženo stranko, torej da je štelo, da gre za predhodno končan postopek. Vendar tudi ko je temu tako, je pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje s tem nepravilno uporabilo odvetniško tarifo kot sestavni del Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. list RS, št. 67/2008, 35/2009). Ta v tretjem delu določa nagrade (tudi) za pravdne postopke, kar je primer v tej zadevi. V prvem poglavju 3. dela tako v tar. št. 3100 določa nagrado za postopek na prvi stopnji s količnikom 1,3. V tar. št. 3101, na katero se je očitno pri odmeri nagrade za postopek oprlo sodišče prve stopnje, pa je v točki 1 določeno, da se nagrada po tar. št. 3100 zniža na količnik 0,8 in sicer takrat, kadar mandat preneha: a) pred vložitvijo tožbe ali druge vloge, s katero se uvede postopek, b) pred vložitvijo odgovora na tožbo, c) pred vložitvijo pripravljalne vloge, d) preden se odvetnik udeleži naroka za svojo stranko (op. točka 2 pa se nanaša na nepravdni postopek, ki ni primer v tej zadevi). Ob tem, ko je v (1) točki opombe 3. dela odvetniške tarife določeno, da nagrada za postopek nastane za pregled, pripravo, izdelavo in pošiljanje pisnih gradiv, za posvete, nasvete, mnenja in druga ustrezna opravila, povezana z zadevo in nastane že s prejemom pooblastila za vložitev tožbe ali druge vloge, s katero se začne postopek, upoštevaje nadalje še, da gre v danem primeru za priznanje stroškov tožene stranke, ki je vložila odgovor na tožbo, iz spisa pa ne izhaja, da bi pooblaščencu tretje tožene stranke mandat pred vložitvijo odgovora na tožbo prenehal, ter še ob tem, da ZOdvT v četrtem odstavku 14. člena določa, da predčasni zaključek zadeve ali prenehanje pooblastila na že nastale nagrade ne vpliva, če ta zakon ne določa drugače, odvetniška tarifa pa kot izjemo od tega pravila v tar. št. 3101 izrecno opredeljuje le situacije glede prenehanja mandata, kar pa ni primer v tej zadevi, je treba pritrditi tretji toženi stranki, da ji gre priznati odvetniško nagrado za postopek po tar. št. 3100, torej po količniku 1,3. Ta pa ob osnovni in pritožbeno nesporni nagradi 736,00 EUR ob upoštevanju količnika 1,3 tako predstavlja znesek 956,80 EUR in ne le 588,80 EUR, kot je bilo priznano po sodišču prve stopnje.

Tretja tožena stranka utemeljeno opozarja tudi, da je narok dne 6. 9. 2011 bil opravljen in da je bil nenazadnje pooblaščencu tretje tožene stranke priznan tudi strošek poti, kar potrjuje, da se ga je pooblaščenec tretje tožene stranke tudi udeležil. Iz (2) točke opombe 3 izhaja, da nagrada za narok nastane za zastopanje stranke na naroku ali za sodelovanje pri pogovorih izven naroka, usmerjenih h končanju ali preprečitvi sodnega postopka. Glede na to, da se je pooblaščenec tretje tožene stranke naroka udeležil in je svojo stranko na naroku 6. 9. 2011 tudi zastopal, narok pa je bil tudi nesporno opravljen, tretji toženi stranki nagrada za narok gre. Vendar je glede na vsebino naroka, ko je sodišče prve stopnje glede na navedbo tožeče stranke na naroku zaključilo, da tožbe ni vložila upravičena oseba ter sprejelo sklep o zavrženju tožbe, nato pa se je razpravljalo o okoliščinah, pomembnih za stroškovno odločitev, je tretji toženi stranki priznati nagrado za narok po tar. št. 3103 po znižanem količniku 0,5 in ne po tar. št. 3102, za kar se v tem delu neutemeljeno zavzema pritožba. Situacija, ko se je postopek na naroku končal s sklepom o zavrženju tožbe, je namreč povsem primerljiva in jo gre enačiti s primeri, ki jih opredeljuje tar. št. 3103 (npr. umik tožbe na naroku) in predvideva znižanje nagrade za narok po tar. št. 3102 na količnik 0,5. Zato gre tretji toženi stranki priznati nagrado za narok v višini 368,00 EUR (736,00 EUR krat 0,5).

Ob pravilni uporabi materialnega prava, odvetniške tarife kot sestavnega dela ZOdvT torej potrebni stroški tretje tožene stranke po členu 155 ZPP znašajo 1.423,98 EUR (956,80 EUR + 368,00 EUR ter pritožbeno nespornih 79,18 EUR ter 20,00 EUR).

Zato je bilo pritožbi tretje tožene stranke delno ugoditi ter sklep sodišča prve stopnje v razmerju tožeče ter tretje tožene stranke delno spremeniti tako, da je znesek stroškov, ki jih mora tožeča stranka povrniti tretje toženi stranki iz 687,98 EUR zvišati na 1.423,98 EUR (točka 3 čl. 365 ZPP). V ostalem, kar pa tretja tožena stranka zahteva več, ko se zavzema za priznanje potrebnih pravdnih stroškov v višini 1.939,18 EUR, pa je pritožba ob že obrazloženem neutemeljena in jo je zato v presežku zavrniti ter v še izpodbijanem in nespremenjenem delu v razmerju tožeče do tretje tožene stranke potrditi sklep sodišča prve stopnje (točka 2 čl. 365 ZPP).

O stroških pritožbenega postopka: Tožeča stranka s pritožbo ni bila uspešna, zato bo morala svoje stroške pritožbenega postopka nositi sama (člen 154/I v zvezi s členom 165/I ZPP).

Tretja tožena stranka je bila s pritožbo delno uspešna in je od pritožbeno izpodbijanih 1.251,20 EUR uspela z zvišanjem njenih potrebnih pravdnih stroškov na 1.423,98 EUR, torej je bila uspešna za 736,00 EUR, kar pa predstavlja približno 59 % pritožbeni uspeh. Potrebni stroški pritožbenega postopka pa so stroški sodne takse za pritožbo 50,04 EUR , ki jo je tožeča stranka plačala, nagrada za pritožbeni postopek po tar. št. 3220 in sicer 50,00 EUR, ker je pritožbeno izpodbijana le stroškovna odločitev in ne odločitev o glavni stvari, kot potrebni strošek pa je priznati še materialne stroške 20,00 EUR, kar skupaj torej predstavlja 120,04 EUR. Glede na pritožbeni uspeh mora tožeča stranka tretji toženi stranki povrniti 59 % potrebnih pritožbenih stroškov, kar predstavlja 70,80 EUR (člen 154/II v zvezi s členom 165/II ZPP), skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude.

Ker odgovor na pritožbo prve in druge tožene stranke ni doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča o pritožbi tožeče stranke, tudi stroškov le-tega ni naložiti v breme tožeče stranke in jih morata prva in druga tožena stranka zato nositi sami.