Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ravnalo tudi tedaj, ko je pri oceni pritožnikove objektivne zmožnosti za izpolnitev posebnega pogoja izhajalo iz ugotovitve, da pritožnik "svojo" očitno neregistrirano dejavnost opravlja še naprej ter da morajo biti v tem kontekstu ocenjene pritožnikove socialne razmere, kot so bile sodišču posredovane po centru za socialno delo in okoliščina, da je neprimerljivo manjši del obveznosti do drugega oškodovanca izpolnil.

Izrek

I. Pritožba obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenega se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje 26. 8. 2019 obsojenemu A. A. po četrtem odstavku 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z 61. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 24353/2013 z dne 4. 2. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 24353/2013 z dne 17. 9. 2015, ki je postala pravnomočna dne 9. 10. 2015, da povrne oškodovani pravni osebi O. d.o.o. premoženjskopravni zahtevek v višini 51.457,54 EUR in sicer najpozneje v roku dveh let in šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe ter izreklo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora. Sklenilo je še, da stroški postopka za preklic pogojne obsodbe, z izjemo plačila sodne takse v višini 65,00 EUR ter nagrade in potrebnih izdatkov pooblaščenca oškodovanca „obremenjujejo proračun“. Navedeno je v bistvenem povzeta vsebina izreka, izdanega v sodbi II Ks 24353/2013. 2. Zoper sodbo se je obsojenec pritožil, smiselno zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi ali jo spremeni tako, da izrečeno kazen nadomesti z delom v splošno korist. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po pritožbeni obrazložitvi sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh pritožnikovih prizadevanj za izpolnitev posebnega pogoja, ki jih je zaslišani oškodovanec potrdil in ne težav, s katerimi se je pri neposrednem delu na terenu soočal, odgovorni zanje pa so bili drugi. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da je posebni pogoj do drugega oškodovanca po isti sodbi izpolnil, medtem ko so bile pritožnikove družinske obveznosti podcenjene. Zlasti skrb za ostarelo mamo in za dva, še nepreskrbljena otroka.

5. Ko se pritožnik v dokaz zatrjevanih prizadevanj sklicuje na izvensodni dogovor o plačilu dolga z dne 12. 6. 2013 in pisni dogovor o izvensodni poravnavi 14. 5. 2014, prezre, da gre za ravnanji, pred sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 24353/2013 z dne 4. 2. 2015, s katero je bil pravnomočno obsojen. Podobno velja za pozive oškodovancu z dne 22., 24. in 30. aprila ter 18. maja 2018, ki segajo v čas preden je bila pritožniku izpolnitev posebnega pogoja s sodbo II Ks 24353/2013 z dne 24. 9. 2018 dodatno podaljšana. Ključno obdobje za oceno pritožnikovih prizadevanj je bilo torej po podaljšanju oziroma do 1. 6. 2019, ko je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je pritožnik z oškodovancem sicer navezal stik, vendar tako, da je predlagal izpolnitev posebnega pogoja v obsegu kot ga je sam štel za upravičenega in hkrati, brez da bi navedel, kako konkretno bo to storil. Glede tega je oškodovančeva izpovedba jasna, kot je jasno, da na takšne predloge ni bil dolžan pristati. Drugače je pri pismih, poslanih po elektronski pošti dne 16. 4. 2019 in 12. 6. 2019, v katerih izpolnitev posebnega pogoja sploh ni bila omenjena, kaj šele, da ta zaradi navedenih okoliščin na terenu ne bi bila možna.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ravnalo tudi tedaj, ko je pri oceni pritožnikove objektivne zmožnosti za izpolnitev posebnega pogoja izhajalo iz ugotovitve, da pritožnik „svojo“ očitno neregistrirano dejavnost opravlja še naprej ter da morajo biti v tem kontekstu ocenjene pritožnikove socialne razmere, kot so bile sodišču posredovane po centru za socialno delo in okoliščina, da je neprimerljivo manjši del obveznosti do drugega oškodovanca izpolnil. Vse ugotovljeno pomeni, da pritožnik v celotnem kot v podaljšanem obdobju ni bil brez možnosti, vsaj za delno izpolnitev posebnega pogoja, da pa v tej smeri ničesar konkretnega in brez opravičljivega razloga ni storil ter da v posledici pogojna obsodba mora biti preklicana.

7. Glede na obrazloženo, in ker je nadomestna izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist predmet postopka po 129.a členu ZKP, je pritožbeno sodišče o pritožbi obsojenega A. A. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 507. člena in 391. člen ZKP).

8. Kljub neuspehu je pritožbeno sodišče pritožnika plačila sodne takse oprostilo, saj je dolžan prispevati k preživljanju mladoletnih otrok, hkrati pa bo moral oditi na prestajanje kazni zapora (prvi odstavek 507. člena, prvi odstavek 98. člena in četrti odstavek 95. člena ZKP).