Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, ki so jih izdali neplačujoči gospodarski subjekti, tožniku pa se predvsem očita, da nima verodostojne poslovne dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, da so bile zaračunane storitve resnično opravljene s strani izdajateljev računov. Iz objektivnih okoliščin pa je razvidno, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter mu odbitek vstopnega DDV iz tega naslova ne gre. Navedeno je skladno tudi s prakso SEU.
Tožba se zavrne.
Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana tožniku za obdobje od 1. 6. 2006 do 30. 9. 2007 dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) za leti 2006 in 2007 in pripadajoče obresti, skupaj 89.319,50 EUR, z rokom plačila 30 dni od vročitve odločbe, po preteku katerega bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka I. izreka); tožnik ni priglasil stroškov postopka. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu bremenijo davčni organ, pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točki II. in III. izreka). O davčnem inšpekcijskem nadzoru (DIN) pri tožniku je bil sestavljen zapisnik 30. 4. 2008, na katerega je tožnik podal pripombe, ki jih je davčni organ zavrnil. Razlogi so razvidni iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožnik je evidentiral račune družb A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o., ki jih davčni organ navaja, s katerimi so bile zaračunane razne storitve avtomatske elektronske obdelave podatkov ter razne druge storitve na področju telefonije, kot npr. povezovanje z lokalnimi operaterji na področju BIH, potrditev tehnične ustreznosti operaterjev D. d.o.o. in E. d.o.o., Sarajevo, študije tehničnih in komercialnih možnosti, veleprodaje, govornih in podatkovnih storitev na področju Albanije, Srbije in Makedonije itd. Iz podatkov DIN navedenih družb izhaja, da so zlorabile oz. nezakonito uporabile identifikacijske številke za namene DDV ter gre za „missing trade“ družbe oz. neplačujoče gospodarske subjekte, ki so bile registrirane kot davčni zavezanci, ki pa ne plačajo dolgovanega DDV državnemu organu. Družbam je bila odvzeta ID številka za namene DDV po uradni dolžnosti (17. 5. 2007, 19. 1. 2008 oz. 2. 4. 2008). V zvezi s poslovanjem z navedeni družbami je tožnik navedel, da je posloval s fizično osebo z imenom F., ki je bila kontaktna oseba za vse tri družbe, ki je telefonske številke stalno menjal, s katerim pa tožnik pa ni sklenil nobene pogodbe. Tožnik je pristal na sodelovanje po ugodni ceni, ker je imel kupca storitev in je šlo za obdelavo podatkov v povezavi s telefonskimi klici uporabnikov posameznih telefonskih linij, ki jo je tožnik opravljal z firmo, ki je bila njegov kupec in se je opravljala na opremi, ki jo je dal v uporabo posamičnemu (pod)izvajalcu, o čemer pa nima pogodbe, prevzemnice oz. oddajnice. Identične pogodbe o poslovnem sodelovanju, ki jih je tožnik predložil in jih davčni organ citira, so bile podpisane s posredovanjem navedene fizične osebe, ki je vpisal podatke o družbah in dal pogodbo v podpis ter podpisano pogodbo posredoval tožniku nazaj po pošti. Davčni organ ugotavlja, da je postopek sklenitve teh pogodb potekal v neobičajnih okoliščinah, vmes je brez pisne odpovedi prihajalo do zamenjave izvajalcev. Tožnik z navedenimi družbami tudi ni podpisal dokumenta o prevzemu opreme, katere lastnik je družba G. d.o.o., izvajalci tudi niso podali zahteve za pokrivanje tekočih stroškov. Tožnik ni predložil specifikacije za določitev vrednosti avtomatske elektronske obdelave podatkov, ob pregledu analiz in študij pa je davčni organ ugotovil, da na dokumentih ni imena avtorja oz. datuma in da se ne more nedvoumno razbrati, kdo in kdaj je te storitve opravil. Davčni organ ugotavlja, da gre za navidezno opravljanje dejavnosti navedenih družb, katerega izključni namen je bila izvedba utaje DDV po principu odbitka vstopnega DDV. Našteva objektivne okoliščine, ki dokazujejo, da je tožnik oz. odgovorna oseba tožnika vedela oz. morala vedeti, da gre za sum goljufivega delovanja kot npr.: direktor nikoli ni stopil v neposredni kontakt z družbami; neobičajni način sklepanja poslov; ni izvedena dodatna preveritev delovanja družb; v zvezi s prevzemom opreme tožnik ne razpolaga z dokumentacijo, da je bila tem družbam dana v uporabo; v nasprotju s pogodbami nima specifikacij stroškov; študije so brez imen avtorjev ipd.. Gre za neverodostojno dokumentacijo v smislu Slovenskih računovodskih standardov (v nadaljevanju: SRS) in sicer SRS 21.12. in za fiktivne račune, saj storitve s strani teh družb niso mogle biti opravljene. Prvostopenjski organ se sklicuje na peti odstavek 7. člena ZDavP-1 oz. tretji in četrti odstavek 74. člena, 76. in 77. člen ZDavP-2, 8. in 10. člen ZUP, 62. člen do 67. člen ZDDV-1 oz. 40. člen ZDDV, ki jih citira, prvi odstavek 17. člena Šeste Direktive Sveta z dne 17. 5. 1977 – 77/388/EGS, sodbo SEU št. C-439/04 in C-404/04 (združeni zadevi). Za družbo B. d.o.o. so bili sporni računi izdani v obdobju pred registracijo za DDV, (pred 20. 8. 2007), zato tožniku ne gre odbitek po četrtem odstavku 67. člena ZDDV-1. 2. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Ugotavlja, da je večina spornih računov pomanjkljiva, saj ne vsebuje zadostnih podatkov o vrsti in obsegu opravljenih storitev (82. člen ZDDV-1 v povezavi z a) točko prvega odstavka 67. člena ZDDV-1). Računi se ne sklicuje na konkretno pogodbo in niso zadosten dokaz o dobavah. Vsebina z naslovom „Obdelava podatkov“ brez datuma in podpisa, podatkov o naročniku, izvajalcu, konkretnih storitvah, po vsebini ne predstavlja specifikacije storitev, ki naj bi bile predmet pogodb oz. spornih računov. Iz analiz in študij ni mogoče razbrati, kdo jih je izdelal. Delovni nalogi so podpisani s parafo neznane osebe, ni razvidno kdaj so bili sestavljeni in ne dokazujejo opravljenih storitev. Poslovni dogodki se praviloma dokazujejo z verodostojnimi listinami (77. člen ZDDV-1), ustni dogovori za uveljavljanje posledic poslovnih dogodkov ne zadoščajo. Sklicuje se na SRS 21.1, 21.7, 22.15, 28.45. Tožnik ni izkazal, da so mu navedene družbe dobavile zaračunane storitve in gre za fiktivne dobave, ki so del davčne goljufije. Gre tudi za nenavaden način tožnikovega poslovanja z družbami, saj naj bi šlo za intelektualne storitve relativno visoke vrednosti.
3. Tožnik je vložil tožbo, v kateri navaja vse tožbene razloge iz prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Tožnik ni imel možnosti, da bi se izjavil o ugotovitvah iz inšpekcijskega nadzora spornih družb. Kršeno načelo varstvo pravic in koristi strank, zaslišanja stranke. Davčni organ bi moral po uradni dolžnosti kot stranskega udeleženca v postopek pozvati navedene družbe, s katerimi je tožnik normalno posloval. Ni bilo nobenih indicev, da gre za slamnato družbo, delo je bilo opravljeno kvalitetno v skladu z naročilom, računi oz. delo, ki je bilo zaračunano in plačano, ne more biti sporno. Davčni organ je odvzel ID številke družbam kasneje. Tožnik ne more biti odgovoren za neplačevanje DDV ter ne more plačati davka dvakrat. Dejstvo je, da so bila dela opravljena in plačana, kot tudi DDV. Davčnemu organu očita, da ni izvedel dokazov v zvezi z ugotavljanjem obstoja in imetnikov telefonskih številk. Študije in analize kot izdelki izkazujejo, da je bila storitev opravljena. Davčni organ se ni opredelil do vseh navedb. 6. člen OZ govori o skrbnosti udeležencev obveznostnih razmerij, zato tolmačenje davčnega organa ni pravilno. Tudi ni pravilno tolmačenje, da bi moral tožnik v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka preverjati poslovanje svojega poslovnega partnerja. Navedba, da B. d.o.o. pred 20. 8. 2007 ni bil zavezanec za DDV, ni podkrepljena z dokazom.
4. V zvezi z opisom posla, ki naj bi znašal 504.000,00 EUR tožnik navaja, da ni šlo za en posel, ampak za postopno izvajanje več poslov z različno vsebino in različnimi poslovnimi partnerji. Po izvršitvi je tožnik plačal, zato ni bila potrebna previdnost. V zvezi z opremo, ki jo je posodil sopogodbenikom je bil tožnik res nepreviden. Ob izročitvi dokazil ni zahteval, zato dejansko ni preveril, kaj se z opremo dogaja. Obrazložitev izpodbijane odločbe ne vsebuje pravne podlage za odločitev (214. člen ZUP). Davčni organ ne navede pravne podlago za uporabo prakse SES. Okoliščine, da je odgovorna oseba tožnika morala vedeti za goljufive posle, so brezpredmetne. Davčni organ je šele leta 2008 o tem izdal navodila. Drugostopenjski organ je zavrnitev oprl na ugotovitev, ki ne izhaja iz izpodbijane odločbe in spreminja podlago. Računi so vsebovali vse podatke po ZDDV-1 oz. ZDDV in so ustrezno specificirani. Razlaga določb ZDDV-1 ni pravilna. Tožnik je predložil precej dokazil, iz katerih izhaja, da so bile storitve opravljene in jih je sam zaračunal končnemu naročniku, in ki kažejo na to, da jih sam ni mogel opraviti. Davčni organ je ugotovil, da tožnik teh storitev ni naročil ali plačal kakšni drugi pravni ali fizični osebi. Tožnik je storitve npr. študijo prodal končnemu naročniku, kar pomeni, da je študijo prejel v ustrezni elektronski obliki, jo sam oblikoval in predložil kot svoj izdelek končnemu potrošniku. Zato ni pričakoval podpisov, datumov, žigov ipd. od svojih podizvajalcev.
5. Izpodbijana odločba prihaja sama s seboj v nasprotje. Tožniku je onemogočena ustrezna obramba, saj ni jasno, ali naj bi bila kršitev v neurejeni knjigovodski dokumentaciji ali zavestnem sodelovanju z neobstoječimi družbami. Davčni organ se ni opredelil do navedb tožnika, da če so te družbe tako dolgo goljufale DURS, ne da bi jih slednji razkrili, kako naj bi tožnik vedel, da je njihovo poslovanje nezakonito. Tožnik je preveril obstoj oz. imetnika računa, na katerega je izvršil nakazilo, več se mu glede na to, da je bila storitev opravljena, ni zdelo potrebno. Trajanje pogodbe, odpovedni rok itd., je povsem nepomembno, saj pogodba ni nikjer določala, da tožnik ne bi smel naročati enake storitve tudi pri drugih izvajalcih. Tudi ne drži, da ni predložil ustreznih specifikacij v skladu s 4. členom podobe. Po mnenju tožnika davčni organ ni pristojen za presojo izpolnjevanja dvostranskih pogodbenih obveznosti. Družba G. d.o.o. je s tožnikom 10. 11. 2006 sklenila pogodbo, na podlagi katere so bile storitve opravljene, tako je potrdila tudi navedena družba. Davčni organ bi moral odgovoriti na vprašanje, kdo je storitve sploh opravil. Navaja 77. člen v zvezi s tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2 in drugim odstavkom 164. člena ZUP.
6. Davčni organ ni vršil nadzora nad podjetji, ko so delala za tožnika. Tožnik ni vedel niti se mu ni zdelo sumljivo samo poslovanje teh podjetij. Tožnik ni mogel vedeti, ali so družbe plačevale DDV oz. oddajale obrazec DDV-O, ne more biti odgovoren za neplačevanja in posledice teh neplačil. Tudi ni stvar tožnika ali je družba B. d.o.o. poslovala in zaposlovala delavce in ne kako jih je plačevala. Dejstvo je, da so bila dela opravljen in plačana. Tudi poslovanje z družbo C. d.o.o. se ne razlikuje od poslovanja z drugima dvema. Dejansko stanje ni ugotovljeno, med drugim, ker davčni organ ni izvedel vseh drugih predlaganih dokazov, npr. poizvedbe o določenih telefonskih številkah, in pridobil podatke, kdo je na te številke klical, torej ali je klical tožnik. Sodba SEU je bila sprejeta šele 6. 7. 2006, spremembe ZDDV-1 šele v letu 2007, zato ne more biti pravnih posledic za nazaj. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa, da zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.
7. V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri navedbah iz obrazložitve odločbe Ministrstva za finance, s katero je bilo odločeno o pritožbi, sodišču pa predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.
8. Tožba ni utemeljena.
9. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa, potrjenimi z obrazložitvijo drugostopenjskega organa, strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1, glede tožbenih navedb pa še dodaja:
10. V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, za katere prvostopenjski organ ugotavlja, da so jih izdali neplačujoči gospodarski subjekti oz. „mising traderji“, tožniku pa predvsem očita, da nima verodostojne poslovne dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, da so bile zaračunane storitve resnično opravljene s strani izdajateljev računov. Iz objektivnih okoliščin pa prvostopenjski organ tudi zaključuje, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter mu odbitek vstopnega DDV iz tega naslova ne gre. Navedeno je skladno tudi s prakso SEU (primeri Axel Kittel, Halifax Plc, Optigen Ltd.). Pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV (prvi odstavek 40. člena ZDDV oz. 62. člen ZDDV-1). Relevantna okoliščina v obravnavani zadevi je po mnenju sodišča v ugotovitvi, da tožeča stranka ni izkazala, da bi šlo za njej opravljene storitve s strani izdajateljev računov, zato tudi ni nastala pravica do odbitka. Tudi iz prakse SEU, npr. v zadevi Genius Holding BV (C-342/87) izhaja, da mora biti na računu zaračunana dejanska transakcija, da je DDV resnično dolg do države oz. da nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Zgolj zato, ker je DDV na računu naveden, ne da bi bila zaračunana resnična transakcija, pomeni, da DDV ni resnično dolg do države oz. da ne nastane pravica do odbitka vstopnega DDV, tako kot v obravnavanem primeru.
11. Davčni organ je podrobno pojasnil, kako je prišel do ugotovitev, da tožnik z listinskimi dokazi ni uspel dokazati, da so sporne storitve zanj resnično opravile družbe A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o. Tudi po mnenju sodišča tožnik ni izkazal, da obstaja povezava med tožnikovimi računi družbi G. d.o.o, ki naj je bil končni kupec spornih storitev in prejetimi računi s strani spornih družb. V obravnavanem primeru gre za specifične storitve na področju avtomatske elektronske obdelave podatkov in specifične storitve na področju telefonije kot so povezave z raznimi lokalnimi operaterji ipd. na področjih BIH, Albaniji, Srbiji, Makedoniji. Tudi po mnenju sodišča ni povsem običajno, tako kot zatrjuje tožnik, da bi tovrstne posle zanj opravila podjetja, ki jih tožnik ne pozna niti ni nikoli preverjal njihovih referenc, posel pa bi sklepal preko fizične osebo, ki je razen po imenu ne pozna in tudi brez vsakega pisnega dogovora. Po drugi strani pa gre za specialne vsebine, vezane na konkretnega naročnika, ki zahtevajo tudi poznavanje naročnika. Tožnik pa verodostojnih dokazil v smislu SRS, kot se nanje pravilno sklicujeta oba davčna organa, ki bi iz njih izhajalo, da so navedene družbe tudi v resnici zanj opravile storitve, nima v poslovni dokumentaciji. Tako izhaja iz ugotovitev davčnega inšpekcijskega nadzora pri tožniku, zato tožnikove očitke, da ima potrebno dokumentacijo, sodišče zavrača. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih sodišče zavrača iz enakih razlogov kot tožena stranka.
12. Po mnenju sodišča je podan tudi subjektivni element na strani tožnika, saj gre tudi po mnenju sodišča za neobičajno poslovno prakso, kljub zatrjevanju tožnika, da je ravnal povsem skladno s poslovnimi običaji. Pri tem tem sodišče meni, da je na mestu očitek prvostopenjskega organa, da tožnik pri sklepanju poslov z navedenimi družbami ni ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Očitek tožnika, da se navedeni institut iz OZ sme razlagati le pri civilnopravnih razmerjih, pa sodišče zavrača. Sodišče se strinja z ugotovitvijo obeh davčnih organov, na podlagi katerih temelji pravilni zaključek, da so računi, s katerimi je tožeča stranka dokazovala pravico do odbitka vstopnega DDV, fiktivni, kar izhaja iz objektivnih okoliščin, ki jih je davčni organ natančno opisal in se z njimi strinja tudi sodišče. Pravilno je sklepanje davčnega organa, da izdajatelji računov tudi niso imeli realnih možnosti oz. potencialov za opravljanje zaračunanih storitev, zato za tožnika tudi niso mogli opraviti zaračunanih storitev niti ne obstojajo o tem kakršnikoli dokazi, ne na strani izdajateljev računov ne na strani tožnika. Sodišče ne vidi razloga, da ne bi sledilo ugotovitvam davčnega organa, da gre za fiktivne račune in navidezne posle, tožnik pa drugega tudi ni dokazal. Po tretjem odstavku 74. člena ZDavP-2 pa navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje.
13. Sicer tudi po mnenju sodišča ni dvoma, da so izdajatelji računov neplačujoči gospodarski subjekti oz. „missing traderji“ v smislu Uredbe Komisije (ES) št. 1925/2004, ki na računih izkazanega in dolgovanega DDV niso plačali. Iz razkritih podatkov pri navzkrižnih kontrolah pri navedenih družbah je razvidno, da niso imeli zaposlenih delavcev, evidentiranih podizvajalcev, poslovnih prostorov, premoženja in opreme, ter ni nobenih dokazil o poslih glede izvedbe konkretnih storitev. Razlogi za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV pa niso zgolj v dejstvu, da je tožnik sodeloval z navedenimi družbami, ampak v okoliščini, da ni izkazal, da so te družbe zaračunane storitve zanj tudi resnično opravile. Tudi po mnenju sodišča tožnik ni priložil verodostojnih dokumentov, ki bi to izkazovali. Tožnik pa je tisti, ki mora dokazati, da so bile storitve njemu opravljene prav s strani dobaviteljev, ki so mu izdali račune, saj tožnik na podlagi teh računov uveljavlja davčne ugodnosti. Ni vseeno kdo dejansko tožniku opravi določeno storitev. To bi lahko opravila tudi oseba, ki ni davčni zavezanec. Dokazno breme trditev v davčnem postopku je na strani davčnega zavezanca (76. člen ZDavP-2). Če ta zakon ali drug zakon o obdavčenju ne določa drugače, dokazuje zavezanec za davek svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (77. člen ZDavP-2). Zato nima prav tožnik, ko meni, da želi davčni organ neutemeljeno nanj prenesti breme dokazovanja.
14. Tožnik je v postopku dokazoval, da so dela opravljena s strani izdajateljev računov, kar je dokazoval z analizami in študijami, ki naj bi jih opravili njegovi kooperanti in pogodbami o izvajanju storitev. Študije naj bi tožnik prodal naprej svojemu naročniku. Tožnik ob tem pa prezre, da študije in analize kot izdelki, ki naj bi jih kupil od navedenih firm, niso imele imena avtorjev oz. podpisov, nekatere so tudi brez datuma ipd. Zato študije same po sebi tudi po mnenju sodišča ničesar ne dokazujejo v smislu opravljenih del s strani spornih izvajalcev. Iz pogodb o izvajanju storitev pa med drugim npr. izhajajo obveznosti, ki se niso s strani nobene od pogodbenih strank dokumentirano izvajale oz. pogodbeno dogovorjene dokumentacije sploh ni, tako npr. specifikacije za vrednost avtomatske elektronske obdelave podatkov, zahtevkov za plačilo stroškov, odgovornosti glede opreme, ji naj bi jo tožnik dal na razpolago izvajalcem storitev ipd, kar je vse natančno pojasnil prvostopenjski davčni organ. Splošni opisi obdelave podatkov, brez datuma oz. oznak, tudi po mnenju sodišča ne pomenijo dogovorjene specifikacije, kot pravilno ugotavlja tudi prvostopenjski organ. Drugih listin, kot npr. ponudbe, predračuni, naročilnice, dobavnice, ipd tožnik nima. Tudi v tožbi tožnik dokazuje, da so storitve opravljene. Navedeno tudi sicer v zadevi ni sporno in na samo odločitev ne vpliva. Sporno v zadevi je ali so storitve opravljene s strani izdajateljev računov, česar pa tudi po mnenju sodišča tožnik ni verodostojno dokazal. 15. Pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV. Davčni zavezanec sme odbiti DDV ne prej kot v davčnem obdobju, v katerem je prejel račun za njemu opravljeno dobavo blaga ali storitev. Po mnenju sodišča tožniku utemeljeno ni priznan odbitek vstopnega DDV, ker niso izpolnjeni pogoji po točke a) prvega odstavka 63. člena in 67. člena ZDDV-1 oz. 40. člena ZDDV, saj ni izkazan njemu opravljen promet storitev. Ob takem stanju stvari tudi ne gre za kršitev načela nevtralnosti DDV. Šesto direktivo je treba razlagati tako, da nasprotuje pravici davčnega zavezanca, da odbije plačani vstopni davek, kadar transakcije, na katerih temelji ta pravica, pomenijo zlorabo. Enako tudi praksa VS RS (zadeva opr. št. X Ips 194/2010 z dne 19. 5. 2011, zadeva opr. št. X Ips 347/2010 z dne 14. 4. 2011).
16. Očitek tožnika, da v postopku ni sodeloval in da ni bil seznanjen z ugotovitvami DIN pri spornih družbah, ni utemeljen. Prvostopenjski organ je v zapisniku o DIN navedel vse relevantne okoliščine, ki se nanašajo na izdajatelje računov in dejstva, ki jih je pri navedenih pravnih osebah ugotovil in je bil tožnik s temi okoliščinami seznanjen, imel je možnosti dajanja pripomb in predložiti vso listinsko dokumentacijo (138. člen ZDavP-2), zato sodišče ne vidi očitanih kršitev pravil postopka. Okoliščine so v obravnavani zadevi v zadostni meri razjasnjene. Tožnik tudi v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev. Izpodbijana odločba je obrazložena v skladu z 214. členom ZUP. Očitek, da tožena stranka podaja drugačno pravno podlago, ker se sklicuje na nepopolnost računov v smislu 82. člena ZDDV-1 in očitek napačne uporabe navedene določbe glede na 40. člen ZDDV je neutemeljen. Tožena stranka je pojasnila, da se z ugotovitvami prvostopenjskega organa strinja tako glede obstoja objektivnih okoliščin kot neizkazanih poslovnih dogodkov z verodostojnimi listinami, zato po mnenju sodišča ne gre za novo pravno podlago nepriznavanja vstopnega DDV, kot zmotno meni tožnik. Po mnenju sodišča sta kot razlog za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV oba davčna organa navedla pravilno pravno podlago po ZDDV-1 kot tudi ZDDV, ki je tudi pravilno uporabljena.
17. Očitek tožnika, da davčni organ ni pristojen za presojo izpolnjevanja pogodbenih obveznosti, ni utemeljen. Davčni organ je pristojen med drugim za opravljanje nadzora nad zakonitostjo pravilnostjo in pravočasnostjo izpolnjevanja davčnih obveznosti, določenih s predpisi o obdavčenju in zato tudi pravico in dolžnost ugotavljati tudi kako so potekali poslovni dogodki, ki imajo davčne posledice. Sodišče se z dokazno oceno davčnega organa glede neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti strinja. Tudi ni utemeljen očitek tožnika, da ni pravne podlage za uporabo sodb SEU. Temeljna podlaga za uporabo pravnih virov ES v Sloveniji je določena v tretjega odstavka 3 a) člena Ustave RS, ki določa, da se pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru ES, v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo ES neposredno. SEU s svojimi sodbami pomeni razlago predpisa in je zavezujoča za vse, ki ta predpis uporabljajo oz. se na njega sklicujejo, tako za sodišča kot tudi za vse upravne organe držav članic. Le na tak način se lahko zagotovi pravna varnost in enotna uporaba prava v vseh državah članicah Evropske unije. Navodila DURS pa niso obvezni pravni vir, zato tudi ne gre za retroaktivno uporabo predpisa, kot meni tožnik.
18. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev ustavnih pravic niti razlogov ničnosti, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.
19. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Tožnik sicer trdi, da je v zadevi sporno dejansko stanje, pri čemer pa niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, temveč se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.
20. Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.