Jedro

Okoliščina, da je bil avtomobil, zaustavljen pred gostinskim lokalom P. G. v pogonu, sicer drži, sama ta okoliščina pa še ne more pomeniti, da je bil obdolženec upravičen do tega, da avtomobil, za katerega je vedel, da ni njegova last, kar odpelje do parkirnega prostora na glavnem trgu, kjer je bil tudi zaloten. Okoliščina, ki jo pritožnik izpostavlja v svoji pritožbi je lahko odmevna le kot prispevek oškodovanca pri izbiri kazenske sankcije in odmeri kazni.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega S.K. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po 1. odst. 98. člena ZKP je dolžan obdolženec kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino, odmerjeno na 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v I. obdolženega S.K. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje odvzema motornega vozila po 1. odst. 216. člena KZ. Na podlagi določb 50. in 51. člena KZ je sodišče obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v okviru te sankcije opominjevalne narave pa mu na podlagi 1. odst. 216. člena KZ določilo kazen enega meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Po 1. odst. 95. člena ZKP je dolžan obdolženec plačati stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in na 70.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper to sodbo se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odst. 371. člena ZKP, zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje obdolženčev zagovornik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Kljub temu, da pritožnik uvodoma navaja, da se pritožuje zaradi zgoraj navedenih pritožbenih razlogov, pa je vsebinsko videti, da izpodbija samo ugotovljeno dejansko stanje, pa še to zgolj posplošeno. Konkretneje navaja le, da je potrebno upoštevati, da vozilo oškodovanca ni bilo zaklenjeno, ampak so bili ključi v njem, bilo je celo v teku, zaradi česar je oškodovanec prispeval k izvršitvi obravnavanega kaznivega dejanja. Okoliščina, da je bil avtomobil, zaustavljen pred gostinskim lokalom P. v pogonu, sicer drži, sama ta okoliščina pa še ne more pomeniti, da je bil obdolženec upravičen do tega, da avtomobil, za katerega je vedel, da ni njegova last, kar odpelje do parkirnega prostora na glavnem trgu, kjer je bil tudi zaloten. Okoliščina, ki jo pritožnik izpostavlja v svoji pritožbi je lahko odmevna le kot prispevek oškodovanca pri izbiri kazenske sankcije in odmeri kazni. Odločbo o izrečeni kazenski sankciji pa je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 386. člena ZKP preizkusilo po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje vse okoliščine, relevantne za izbiro in odmero kazenske sankcije pravilno upoštevalo in ovrednotilo, tako, da v ta del sodbe posegati ni potrebno.

Ker pritožnik, razen zgoraj navedenega, v svoji pritožbi ničesar konkretnega ne izpostavi, je pritožbenemu sodišču preostalo le še to, da izpodbijano sodbo preizkusi po uradni dolžnosti v okviru določbe 383. člena ZKP. Ob tem je ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče nikakršnih kršitev, na katere je dolžno pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, ni zagrešilo, v posledici česar je bilo tedaj na podlagi 391. člena ZKP pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Obdolženčev zagovornik s pritožbi ni uspel, zato je dolžan obdolženec na podlagi 1. odst. 98. člena ZKP povrniti stroške pritožbenega postopka, odmerjene v obliki povprečnine v znesku 100.000,00 SIT. Po določbi 3. odst. 92. člena ZKP se povprečnina določi v znesku, ki znaša najmanj 1/3 zadnje uradno objavljene povprečne mesečne neto plače v Republiki Sloveniji na zaposleno osebo in največ desetkratni znesek te plače, pri določitvi povprečnine pa je sodišče upoštevalo trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere obdolženega S. K..