Jedro

Gre za izjavo o sprejemu dednega deleža v zapuščinskem postopku po pok. možu F. Z. in o odstopu dednega deleža sodediču (tožencu). Kot je pravilno poudarilo sodišče druge stopnje, gre pri izjavi o sprejemu dediščine za enostransko izjavo volje. Odstop dednega deleža pa pomeni dvostranski pravni posel. Za veljavnost izjave A. Z. z dne 29.9.1984 je bila torej potrebna poslovna sposobnost, kakršna se zahteva za sklepanje pravnih poslov.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dedna izjava z dne 29.9.1984, ki jo je podala A. Z. v zapuščinskem postopku po pok. F. Z. pod D 144/84 Temeljnega sodišča v N.m. enote v B., pravno neveljavna in neučinkovita. Tožencu je naložilo izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice tožnikov skupaj do 1/6 pri nepremičninah vl.št. 414 in 1060 k.o. C. Toženčevo pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da dedna izjava z dne 29.9.1984 ne predstavlja pravnega posla, ki bi terjal posebne intelektualne sposobnosti in torej poslovno sposobnost v smislu 1.odst. 56.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Dedna izjava je ponovitev pred tem izjavljene oporoke. Ker se razsodnost, ki se zahteva za sestavo oporoke ocenjuje z blažjimi merili (59.čl. Zakona o dedovanju - ZD), bi bilo treba presoditi, če je A. Z. tako sposobnost imela, ko je podpisala dedno izjavo. Končno še navaja, da je odločitev Z., da odstopi dedni delež potomcu, ki jo je prevzel v oskrbo, življenjsko in izkustveno normalna.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku -ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Tudi uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Ni mogoče pritrditi reviziji, da je treba sposobnost A. Z. za sestavo dedne izjave z dne 29.9.1984 presojati po 59.čl. ZD, ki velja za sestavo veljavne oporoke. Ne glede na to, če je A. Z. pred tem sestavila oporoko, s katero je tudi razpolagala v toženčevo korist, je treba naravo njene izjave z dne 29.9.1984 glede na drugačne posledice presojati samostojno. Gre za izjavo o sprejemu dednega deleža v zapuščinskem postopku po pok. možu F. Z. in o odstopu dednega deleža sodediču (tožencu). Kot je pravilno poudarilo sodišče druge stopnje, gre pri izjavi o sprejemu dediščine za enostransko izjavo volje. Odstop dednega deleža pa pomeni dvostranski pravni posel. Za veljavnost izjave A. Z. z dne 29.9.1984 je bila torej potrebna poslovna sposobnost, kakršna se zahteva za sklepanje pravnih poslov.

Ugotovitve sodišč prve in druge stopnje o zdravstvenem stanju Z. ob sestavitvi dedne izjave, ki temelje na obsežno izvedenem dokaznem postopku, so dejanske narave. Revizijsko sodišče je na te ugotovitve vezano, saj zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3.odst. 385.čl. ZPP). Po ugotovitvah sodišč je bila A. Z. v kritičnem obdobju spremenjena v smislu arteriosklerotične demence, za katero je značilno, da prizadetemu ne odvzame vseh razumskih kvalitet. Za videzom normalnosti se skriva prizadetost popolnejših razumskih zmožnosti, kot sta predvsem kritičnost do dogajanja okoli sebe in elastičnost v obvladovanju dejanskih situacij. Pri tako prizadetih osebah je obvezno prisotna tudi sugestibilnost, s katero nekritično sprejemajo pobude ljudi trenutne okolice. Zaključek sodišč prve in druge stopnje, da A. Z. ob sestavljanju dedne izjave ni bila sposobna razumeti njenega pomena in da zato ni bila sposobna izraziti pravno relevantne volje, temelji na rezultatih vsega dokaznega postopka, zlasti na podanih izvedeniških mnenjih. Proti taki oceni revizijsko sodišče nima pomislekov. Pri oceni sposobnosti Z. je bila upoštevana tudi narava konkretnega pravnega posla. Spričo vsega navedenega je bilo tožbenemu zahtevku pravilno ugodeno.

Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).