Jedro

Sakralni objekti so predmeti izvršbe in niso izvzeti iz pravnega prometa.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika zavrnilo (I. točka izreka) in ga obremenilo, da mora upniku povrniti 1.710,00 EUR stroškov izvršilnega postopka, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper ta sklep se pritožuje dolžnik iz pritožbenih razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. S stališčem sodišča prve stopnje ne soglaša. Vztraja pri navedbah, da so sakralni objekti stvari, ki niso v pravnem prometu. Sklicuje se na določilo prvega odstavka 26. člena Zakona o verski svobodi (v nadaljevanju ZVS), v skladu s katerim imajo verske skupnosti pravico graditi in vzdrževati prostore za bogoslužje, druge verske obrede in druga zbiranja ter imajo pravico do prostega dostopa do njih. V kolikor bi bila izvršba na sakralnem objektu dopustna, bi bila kršena pravica do zbiranja in opravljanja verskih obredov ter prostega dostopa do takega objekta. Cerkev kot samostojni sakralni objekt zato ne more biti predmet izvršbe na podlagi 32. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Prav tako ne more biti predmet izvršbe funkcionalno zemljišče, ki služi potrebam sakralnega objekta in je z njim neločljivo povezano. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na nepremičnine, razveljavi ter izvršbo v tem delu izreče za nedopustno, upniku pa naloži v plačilo stroške postopka.

3. Upnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 15. členom ZIZ je sodišče druge stopnje z uporabo 350. člena in prvega odstavka 366. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, uradni preizkus (bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena in prvega odstavka 366. člena ZPP ter pravilne uporabe materialnega prava) pa opravilo s prilagojeno uporabo tega določila naravi izvršilnega postopka. Po tako opravljenem preizkusu je zaključilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita.

6. Dolžnik v vloženem pravnem sredstvu ponavlja ugovorne navedbe, na katere je že izčrpno in argumentirano odgovorilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Sodišče druge stopnje z razlogi sodišča prve stopnje soglaša in jih v izogib ponavljanju povzema, dodaja pa še naslednje:

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dolžnik ni navedel nobenega pravno odločilnega dejstva, ki bi v smislu 55. člena ZIZ preprečilo ali omejilo izvršbo na nepremičnine parc. št. 106/10, 86/2 in 86/3, vse k.o. - K. in vse last dolžnika do celote, ki v naravi predstavljajo nedokončano cerkev na naslovu K. d. ..., M., s funkcionalnim zemljiščem.(1)

8. Bistvo ugovora dolžnika in pritožbe je, da sakralni objekti niso v pravnem prometu, zato ne morejo biti predmet izvršbe.

9. V skladu s prvim odstavkom 32. člena ZIZ je lahko predmet izvršbe za poplačilo denarne terjatve vsaka dolžnikova stvar ali premoženjska oziroma materialna pravica, kolikor ni z zakonom izvzeta iz izvršbe oziroma ni izvršba na njej z zakonom omejena. V drugem odstavku istega člena ZIZ izrecno našteva, da predmet izvršbe ne morejo biti - stvari, ki niso v (pravnem) prometu; - rudno bogastvo in druga naravna bogastva; - objekti, naprave in druge stvari, ki so državi ali samoupravni lokalni skupnosti nujno potrebne za opravljanje njenih nalog in premične ter nepremične stvari, namenjene za obrambo države; - objekti, naprave in druge stvari, ki so dolžniku nujno potrebne za opravljanje javne službe; - druge stvari in pravice, za katere tako določa zakon.

10. V predmetni zadevi bi lahko bile nepremičnine parc. št. 106/10, 86/2 in 86/3, vse k.o. K. izvzete iz izvšbe, v kolikor bi dolžnik dokazal, da so izvzete iz pravnega prometa, pa dolžnik tega, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ni izkazal. 11. Pravne podlage za izvzetost sakralnih objektov iz izvršbe, ali za omejitev izvršbe na njih, v pravnem redu Republike Slovenije ni. Določilo 26. člena ZVS, na katerega se dolžnik sklicuje, sicer določa, da imajo cerkve in druge verske skupnosti pravico graditi in vzdrževati prostore in stavbe za bogoslužje, druge verske obrede ter za druga zbiranja in imajo pravico do prostega dostopa do njih, vendar tega določila ni mogoče razlagati tako široko, da izvršba na te prostore in stavbe ni dovoljena. V kolikor bi zakon imel v mislih izjemo, ki bi pomenila izvzetost iz izvršbe, bi to nedvomno izrecno določil, pa takšnega določila ne vsebuje. Citirano načelo svobodnega delovanja verskih skupnosti predstavlja zgolj jamstvo samostojnosti verskih skupnosti v njihovih notranjih zadevah(2) in je hkrati tudi samostojna sestavina človekove pravice verskih skupnosti do svobodnega verskega delovanja iz prvega odstavka 41. člena Ustave. Za uresničevanje te pravice je bistveno, da je verskim skupnostim dovoljeno graditi lastne zgradbe, ki ustrezajo njihovemu načinu verskega čaščenja in verskim obredom ter običajem. Človekova pravica iz prvega odstavka 41. člena Ustave, konkretizirana v prvem odstavku 26. člena ZVS, določa zgolj svobodo gradnje in uporabo prostorov ter stavb za verske namene, vendar se ne razteza tako daleč, da organi oblasti z državnimi predpisi ne bi smeli posegati v prisilno prodajo na teh objektih in zgradbah. Določilo 26. člena ZVS lahko zato, zgolj v premislek, v postopku prisilne prodaje pridobi pomen zgolj z zagotavljanjem uporabe predmeta izvršbe v skladu z verskim namenom, za katerega je bil sakralni objekt ustanovljen.

12. Pravne podlage za izvzetost oz. omejitev sakralnih objektov iz izvršbe tudi v drugih določilih ZVS ni, prav tako tudi ne v Zakonu o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1)(3).

13. Noben zakon ne določa, da cerkve oz. sakralni objekti niso stvari v pravnem prometu. Bistvena ločnica za delitev stvari na stvari v prometu (res in commercio) in stvari izven prometa (res extra commercium) je okoliščina, ali je stvar sposobna biti predmet lastninske pravice.(4) Stvari, ki so lahko predmet lastninske pravice in drugih izvedenih stvarnih pravic, so s tem posredno tudi predmet pravnega prometa, pri čemer to ni edini pogoj za opredelitev stvari izven pravnega prometa. Pravni red lahko določi, da dejansko sposobna stvar ne more biti predmet pravnega prometa oziroma stvarnih pravic in jo na ta način iz pravnega prometa izloči. Gre predvsem za stvari, ki jih uvrščamo v javno dobro.(5) Javno dobro je po 19. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) stvar, ki jo v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih lahko uporablja vsakdo (splošna raba).(6) Javno dobro ne pridobi takšnega statusa samodejno, na podlagi javne rabe, temveč le na podlagi izrecnega določila ustreznega pravnega akta, ki je lahko splošen ali posamičen.(7) Ker takšnih zaznamb pri nepremičninah, ki so predmet te izvršbe, v zemljiški knjigi ni, nepremičnine parc. št. 106/10, 86/2 in 86/3, vse k.o. K. ne predstavljajo javnega dobra.

14. Pritožbeno sodišče še poudarja, da v kolikor morebiti cerkvena pravila kanonskega prava vsebujejo določilo o izvzetosti sakralnih objektov iz izvršbe oziroma o omejitvi izvršbe na teh predmetih, to za odločitev v predmetni zadevi ni upoštevno. Kot prvo, sodniki so pri sojenju vezani le na ustavo in zakone ter na splošna načela mednarodnega prava ter na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe (3. člen Zakona o sodiščih - ZS). In, kot drugo, verske skupnosti kot pravne osebe zasebnega prava so pri zadevah, ki so vezane na lastninsko pravico v zvezi z nepremičninami in zemljiško knjigo kot javno knjigo (posredno se to nanaša tudi na prisilno izvršbo na nepremičninah), vezana na državne predpise, enako kot druge pravne in fizične osebe v Republiki Sloveniji. Cerkev je ločena od države. Avtonomija kanonskega prava sega le v predpise o notranji (interni) organizaciji in opravljanju verske dejavnosti bogoslužja, ne pa tudi na zunanja razmerja (npr. razmerja, ki se nanašajo na nepremičnine v lasti verskih skupnosti), saj se ta razmerja dotikajo tretjih oseb. To velja tudi za nepremičnine, na katerih se nahajajo stavbe, namenjene za potrebe bogoslužja. Glede pravil o prenosu lastninske pravice na nepremičninah (tudi pravil o prodaji nepremičnin na javni dražbi), so verske skupnosti dolžne spoštovati državno pravno ureditev.(8)

15. Po obrazloženem sodišče druge stopnje ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dolžnikovega ugovora zoper sklep o izvršbi v dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna.

16. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih navedb in ker niso podani pritožbeni razlogi upoštevni po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ), je sodišče druge stopnje dolžnikovo pritožbo zavrnilo in sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (druga točka 365. člena v zvezi s 15. členom ZIZ).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel. Op. št. (1): V zemljiški knjigi je parcela št. 106/10 vknjižena kot vinograd v izmeri 4.0165 m2; parcela št. 86/2 kot zemljišče pod stavbo v izmeri 1.024 m2 in kot gozd v izmeri 2.537 m2; parcela št. 86/3 pa kot plantažni sadovnjak v izmeri 4.809 m2. Op. št. (2): Tako Odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-92/07 z dne 15.4.2010. Op. št. (3): Cerkev, ki leži na nepremičninah, ki so predmet izvršbe, je bila zgrajena v letu 2008 in je še nedokončana, zato pod določila ZVKD-1 ne spada.

Op. št. (4): Dr. Andrej Berden: Temeljni pojmi stvarnega prava - 2.del, Pravna praksa, 2003, št. 17, str. 7. Op. št. (5): Dr. Andrej Berden: Načela stvarnega prava (2.del), Pravna praksa, 2003, št. 8, str. 9. Op. št. (6): V rimskem pravu so bile res extra commercium še res sacrae, religiosae in sanctae - takšne stvari niso bile v lasti nikogar (nullius in bonis), ne v zasebni ne v državni. Tako Korošec, Rimsko pravo, 1. del, splošni del, osebno, stvarno in obligacijsko pravo, 2. izpopolnjena izdaja, Pravna fakulteta, Ljubljana 1972, stran 119. Op. št. (7): Javno dobro se v zemljiško knjigo vpisuje z zaznambo, na podlagi odločbe pristojnega organa države ali lokalne skupnosti. Z odločbo se bodisi ugotovi, da status javnega dobra izhaja iz nekega zakona, bodisi se z odločbo podeli status javnega dobra, če za to obstaja ustrezna zakonska pravna podlaga. Glej VSL sklep I Cp 649/99: "Za nastanek (pridobitev statusa) grajenega javnega dobra, je poleg kategorične določitve z zakonom, potreben tudi posamičen pravni akt (odločba, ki jo na podlagi sklepa pristojnega občinskega organa ali sklepa Vlade Republike Slovenije izda občinska uprava ali pristojno ministrstvo)." Glej tudi VSL sklep I Cp 1056/2004 in VSC sklep Cp 353/2007. Več o tem: Matjaž Tratnik in Renato Vrenčur: Javno dobro, Pravna praksa, 2010, št. 38, str. 22. Op. št. (8): Smiselno enako se je izreklo tako Vrhovno sodišče Republike Avstrije v sklepu opr.št. 5 Ob 203/12g z dne 6. 6. 2013, in sicer v 7. točki obrazložitve, kot tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi št. U-I-92/07 z dne 15.4.2010.