Jedro

Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je bil tožnik kot odvetnik upravičenki za brezplačno pravno pomoč postavljen samo za posamezno opravilo (sestavo in vložitev zahteve za sodno varstvo), zato je tožena stranka pravilno ravnala, ko je tožniku za opravljeno storitev – posamezno opravilo priznala stroške zastopanja po tarifni številki 5600.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožniku odmerila nagrado in stroške zastopanja v višini 43,20 EUR na podlagi ugotovitve, da je bil tožnik z odločbo tožene stranke št. Bpp 459/2010 z dne 28. 6. 2010 določen upravičenki za sestavo in vložitev zahteve za sodno varstvo v zvezi s plačilnim nalogom PP Ljubljana Moste-Polje. Dne 1. 7. 2010 je tožnik pravočasno priglasil nastale stroške za odobreno brezplačno pravno pomoč, in sicer v višini 45,00 EUR za postopek po tarifni številki 5100, dalje 70,00 EUR nagrade za postopek po tarifni številki 5202 in 20,00 EUR pavšalnega zneska po tarifni številki 6000 in še 6002 ter 20 % DDV. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnikov predlog za odmero nagrade delno utemeljen in je tožniku v skladu s tarifno številko 5600 priznala 30,00 EUR namesto priglašenih 45,00 EUR po tarifni številki 5100, kot tudi ne priglašenih 70,00 EUR za postopek po odvetniški tarifi 5202. V skladu s tarifno številko 6000 in tarifno številko 6002 pa je tožniku priznala 6,00 EUR, kar predstavlja 20 % od nagrade v znesku 30,00 EUR, namesto priglašenih 20,00 EUR. Tožniku je tako odmerila in priznala skupaj 36,00 EUR, od tega zneska pa še 20 % DDV v višini 7,20 EUR, tako da je tožnik upravičen do 43,20 EUR nagrade in stroškov.

Tožnik v tožbi navaja, da se z izpodbijanim sklepom ne more strinjati, ker je prepričan, da je tožena stranka napačno uporabila Zakon o odvetniški tarifi in mu odmerila bistveno premalo nagrade oziroma stroškov. Pri tem iz izreka izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi višje stroške, ki so bili sicer priglašeni, kakorkoli zavrnila. Navedena odločba o odobritvi brezplačne pravne pomoči je bila izdana za sestavo in vložitev zahteve za sodno varstvo, pri čemer je po mnenju tožnika jasno, da je treba poleg zahteve za sodno varstvo priložiti tudi pooblastilo, ki je bilo v konkretnem primeru dejansko priloženo k sami zahtevi za sodno varstvo, pri čemer pa je bilo dano pooblastilo za celoten postopek. Ko je potem tožnik vložil samo zahtevo za sodno varstvo, je nato v roku 8 dni posredoval toženi stranki napotnico skupaj s stroškovnikom in prilogo – to je z vloženo zahtevo za sodno varstvo. Sam plačilni nalog se nahaja v spisu Bpp 459/2010 in je torej imela tožena stranka na voljo podatek, da gre za globo v višini 400,00 EUR, tako da pride torej v poštev nagrada po tarifni številki 5202, medtem ko iz same priložene zahteve za sodno varstvo nadalje izhaja, da je bilo pooblastilo priloženo in da je bil prekrškovni organ naprošen za obveščanje o vseh nadaljnjih aktivnostih v postopku, tako da že iz same vsebine zahteve za sodno varstvo izhaja, da je bilo pooblastilo dano za celotno zastopanje, ne pa le za enkratno zastopanje za zahtevo za sodno varstvo. Glede na navedeno tožnik predlaga, da sodišče po izvedbi ponujenih dokazov odpravi sklep tožene stranke in ji zadevo vrne v ponovno odločanje, da se tožniku odmeri in prizna vse nastale priglašene stroške in jih naloži v plačilo toženi stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču v skladu z določilom 1. in 2. odstavka 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) posredovala predmetne upravne spise, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi, v kateri je med strankama sporno, ali je vložitev zahteve za sodno varstvo zoper plačilni nalog Policijske postaje Ljubljana Moste, št. 0000096024208 z dne 19. 6. 2010 treba šteti kot posamezno opravilo (ali ne) in posledično uporabiti tar. št. 5600 (ki jo je v konkretnem primeru uporabila tožena stranka), ali tar. št. 5100, na katero se je pri sestavi predmetnega stroškovnika (št. Bpp 459/2010 z dne 1. 7. 2010) skliceval tožnik.

Sodišče je po vpogledu podatkov in listin v predloženem upravnem spisu presodilo, da je odločitev tožene stranke pravilna. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je bil tožnik z odločbo tožene stranke št. Bpp 459/2010 z dne 28. 6. 2010 določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči upravičenki A.A., rojeni ... 6. 1990, s stalnim prebivališčem na ..., ki ji je bila dodeljena nujna brezplačna pravna pomoč za sestavo in vložitev zahteve za sodno varstvo v zvezi s plačilnim nalogom PP Ljubljana Moste št. 0000096024208 z dne 19. 6. 2010. To po mnenju sodišča pomeni, da ji je bil tožnik kot odvetnik postavljen samo za posamezno opravilo in je zato po presoji sodišča tožena stranka pravilno ravnala, ko je tožniku za opravljeno storitev, in sicer posamično opravilo (to je sestavo in vložitev zahteve za sodno varstvo) v skladu z 9. odstavkom 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 48/01 in nadaljnji) pravilno obračunala in plačala v znesku, ki ga je navedla v izreku izpodbijanega sklepa na podlagi obračuna, ki ga je določno in konkretno opredeljeno navedla v svoji obrazložitvi, za kar ima podlago v določilih Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08 in nadaljnji) ter v tarifi, ki je sestavni del navedenega zakona (2. odstavek 3. člena). Po določbi 5. odstavka 4. člena navedenega zakona se odvetniške nagrade v primeru zastopanja stranke po uradni dolžnosti ali v primeru nudenja brezplačne pravne pomoči, za kar gre v obravnavani sporni zadevi, odmerijo samo po tem zakonu, drugačni dogovori (med odvetnikom in upravičencem do brezplačne pravne pomoči) pa so nični. V konkretnem primeru iz podatkov predloženega upravnega spisa izhaja, da je bil tožnik kot odvetnik upravičenki za brezplačno pravno pomoč postavljen samo za posamezno opravilo (sestavo in vložitev zahteve za sodno varstvo), zato je tožena stranka po mnenju sodišča pravilno ravnala, ko je tožniku za opravljeno storitev – posamezno opravilo priznala stroške zastopanja po tarifni številki 5600 (na podlagi katere prejme odvetnik nagrado 30,00 EUR za sestavo posameznih vlog ali za enkratno zastopanje kršitelja ali obdolženca), saj iz odločbe tožene stranke o odobritvi nujne brezplačne pravne pomoči upravičenki A.A. izhaja, da je bila odobrena brezplačna pravna pomoči zgolj v (2. točki izreka) točno določenem in omejenem obsegu, in sicer za enkratno dejanje (sestavo in vložitev zahteve za sodno varstvo v zvezi s plačilnim nalogom PP Moste z dne 19. 6. 2010), za izvajanje katere je bil določen tožnik, sicer odvetnik v Krškem.

Ker je glede na navedeno po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnitev tožbe zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je v tožbi tožnik z dokaznimi predlogi za zaslišanje strank smiselno predlagal tudi, da se opravi glavna obravnava, sodišče pojasnjuje, da je na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave na nejavni seji senata, ker v postopku niso bila predlagana nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev, vprašanja, ki so v konkretnem primeru med strankama sporna, pa se nanašajo zgolj na (pravno) vprašanje pravilne uporabe Zakona o odvetniški tarifi oziroma odvetniške tarife, torej na uporabo prava.