Jedro

Glede na to, da je bil pokojni zavarovanec upravičen do starostne pokojnine, je za določitev datuma, od kdaj naprej tožnici pripada družinska pokojnina, odločilna druga alineja četrtega odstavka 111. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da se družinska pokojnina družinskemu članu izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju izplačevanja starostne pokojnine umrlemu uživalcu pokojnine, to pomeni od 6. 1. 2022 dalje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se datum 5. 1. 2022 nadomesti z datumom 6. 1. 2022. V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu (I., III. in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ..., št. dosjeja: ... z dne 16. 4. 2024 in št. ..., št. dosjeja: ... z dne 21. 9. 2023 (I. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da ima tožnica pravico do družinske pokojnine po pokojnem očetu A. A. od 5. 1. 2022 dalje in da bo o odmeri družinske pokojnine odločil toženec v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe (II. in III. točka izreka). Sodišče je tudi odločilo, da je toženec dolžan za tožnico povrniti stroške postopka.

2.Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče v zvezi s vprašanjem preživljanja (kot pogoja za priznanje pravice do družinske pokojnine) zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično tudi zmotno uporabilo materialno pravo. V zadevi ni izpolnjen pogoj preživljanja, kot je opredeljen v 56. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2).1 Glede na izvedene dokaze ni sporno, da v relevantnem obdobju tožnica in njen oče nista imela skupnega prebivališča. V tem primeru bi moral biti izpolnjen pogoj dajanja rednih mesečnih denarnih sredstev najmanj v višini 29 % najnižje pokojninske osnove v koledarskem letu pred nastankom zavarovalnega primera, torej v višini 274,82 EUR. Tekom dokaznega postopka pa ni bilo ugotovljeno, da bi pokojni oče tožnici dajal redna mesečna denarna sredstva v z zakonom določeni višini. Že sodišče je samo ugotovilo, da pokojni oče tožnici ni nakazoval denarja, kar pomeni, da ne obstoji objektiven dokaz dajanja mesečnih zneskov v potrebni višini. V tožbi tožnica tudi ni navajala ničesar glede vprašanja izpolnitve pogoja preživljanja. Šele ko jo je sodišče zaslišalo, je pojasnila, da je v letu 2021 uživala denarno socialno pomoč, za katero je zaprosila potem, ko ji je oče prenehal plačevati preživnino. Priznana ji je bila tudi pravica do varstvenega dodatka. Tožnica ni dokazala rednega mesečnega prejemanja denarja v predpisani višini. Navedbe o financiranju določenih nakupov pa po mnenju toženca ne morejo zadostiti standardu preživljanja v smislu dajanja rednih mesečnih zneskov denarja, kot je to opredeljeno v 56. členu ZPIZ-2. Tudi zaslišanje matere tožnice ne predstavlja objektivnega dokaza glede preživljanja v smislu prejemanja rednih mesečnih zneskov. Glede financiranja obnove kopalnice toženec meni, da omenjeno ne predstavlja akta preživljanja. Tudi račun ni naslovljen na tožnico, temveč na njeno mamo. Obnova kopalnice bi kvečjemu pomenila povečanje vrednosti nepremičnine. Tudi glede nakupa računalnika ni izkazano financiranje s strani očeta, saj to iz računa ne izhaja. Ročni zapiski tožnice prav tako ne morejo predstavljati objektivnega dokumenta. Preživljanje v smislu 56. člena ZPIZ-2 ne izhaja iz objektivne dokumentacije, prav tako tudi navedbe tožnice in njene matere ne "govorijo" o neposrednem dajanju rednih mesečnih zneskov ter tudi ne objektivizirajo vprašanja obstoja preživljanja. Ker je v letu 2021 pokojnina tožničinega očeta znašala 699,02 EUR (bruto znesek, odveden pa je bil še prispevek za PZZ) po mnenju toženca tudi dohodki pokojnega očeta niso zadoščali za preživljanje tožnice v predpisanem obsegu. Morebitna pomoč sestre pokojnega očeta pa v nobenem primeru ne more pomeniti preživljanja s strani očeta. Toženec se s tem v zvezi sklicuje tudi na sodno prakso2, iz katere izhaja, da je pomemben tudi akt dejanskega izročanja denarja, do česar pa v primeru, ki se nanaša na izpodbijani odločbi, ni prišlo. Tudi druge oblike preživljanja objektivno niso izkazane. V tem primeru ni podlage za priznanje pravice do družinske pokojnine. Sodišče je tudi zmotno priznalo pravico do družinske pokojnine od 5. 1. 2022. Če bi bili izpolnjeni pogoji za priznanje omenjene pravice, bi jo sodišče skladno s 111. členom ZPIZ-2 lahko priznalo največ od prvega naslednjega dne po smrti očeta, torej od 6. 1. 2022 dalje. Sicer pa toženec vztraja, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3.V odgovoru na pritožbo tožnica navaja, da toženec ni grajal procesnih napak, temveč le nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Iz navedb toženca je razvidno, da kot dokaz smatra le listinske dokaze. Pri tem konkretizirano ne nasprotuje sodniški presoji dokaza z zaslišanjem strank, temveč splošno odreka dokazno vrednost izvedenim dokazom. Takšno stališče je zmotno in v neposrednem nasprotju z načelom proste presoje dokazov. Glede financiranja obnove kopalnice tožnica navaja, da funkcionalna kopalnica pomeni higienski minimum in je nujna življenjska dobrina, namenjena zagotavljanju osnovnih življenjskih potreb v okviru bivanja. V tem primeru gotovo spada v sfero preživljanja. Pokojni oče je imel lastne prihranke od prodaje 3,5-sobnega stanovanja po ločitvi. Njegova sestra mu je doživljensko odstopila njeno enosobno stanovanje, zato je imel zadostna sredstva za preživljanje tožnice. Toženec tudi nepopolno in narobe predstavi sodbo Psp 3/2025, saj se sodišče v navedeni zadevi ni oprlo na vprašanje dejanskega preživljanja oziroma višine zneska, ki bi ga moral pokojni plačevati, da bi bilo možno šteti za preživljanje, temveč je bila za odločitev ključna ugotovitev sodišča, da že premoženje in prihodki "preživljanca" presegajo zakonski cenzus. Navedena odločitev za rešitev v tej zadevi ni relevantna. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)3 v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)4 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev, razen v delu, ki se nanaša na datum priznanja pravice do družinske pokojnine.

6.Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 16. 4. 2024, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 21. 9. 2023. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da tožnica nima pravice do družinske pokojnine. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da pri tožnici ni podana popolna izguba delazmožnosti in da posledično ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do družinske pokojnine, kot jih določata četrti in peti odstavek 53. člena v povezavi z 59. členom ZPIZ-2.

7.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listin v spisu izhaja, da je tožnica rojena 29. 3. 1984 in da je 25. 1. 2022 vložila zahtevo za priznanje pravice do družinske pokojnine po pokojnem očetu, ki je umrl 5. 1. 2022. Oče je bil uživalec starostne pokojnine od 26. 7. 2011. Tožnica je priložila odločbo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje z dne 17. 3. 2016, iz katere izhaja, da ji je bil priznan status invalida s pravico do zaposlitvene rehabilitacije. Z odločbo ZRSZ z dne 24. 4. 2020 pa je bila ugotovljena njena nezaposljivost.

8.ZPIZ-2 v prvem odstavku 55. člena določa, da po smrti zavarovanca ali uživalca pravic, določenih s tem zakonom, pri katerem so izpolnjeni pogoji iz 52. člena tega zakona, pridobijo pravico do družinske pokojnine tudi otroci. V 57. členu pa so podrobneje določeni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni na strani otrok. V petem odstavku 57. člena je tako določeno, da otrok, ki postane popolnoma nezmožen za delo po starosti, do katere mu je zagotovljena pravica do družinske pokojnine, ali po končanem šolanju, pridobi pravico do družinske pokojnine, če ga je zavarovanec oziroma uživalec pravic, določenih s tem zakonom, preživljal do svoje smrti.

9.Da so na strani pokojnega zavarovanca izpolnjeni pogoji po 52. členu ZPIZ-2, ni sporno. Pokojni zavarovanec je bil namreč uživalec starostne pokojnine. V predsodnem postopku je bil sporen pogoj, ki mora biti izpolnjen na strani otrok, to je nastanek popolne nezmožnosti za delo po starosti, do katere mu je zagotovljena pravica do družinske pokojnine, ali po končanem šolanju. Sodišče prve stopnje je omenjeno vprašanje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca specialista nevropsihiatra. Iz mnenja izhaja, da je pri tožnici podana popolna delovna nezmožnost vsaj od leta 2015, ko je dobila diagnozo paranoidna shizofrenija. Sodišče je zato sprejelo zaključek, da je pri tožnici podana popolna delovna nezmožnost od njenega 31. leta starosti dalje. Glede na pritožbene navedbe navedena ugotovitev med strankama ni sporna.

10.Glede na pritožbene navedbe je sporna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izpolnjen tudi drugi pogoj, in sicer, da je pokojni zavarovanec tožnico preživljal do svoje smrti.

11.ZPIZ-2 v prvem odstavku 56. člena določa, da se šteje, da je zavarovanec ali uživalec pravice do svoje smrti preživljal družinskega člana, če:

-je do smrti imel z njim skupno stalno prebivališče in

- njegovi povprečni mesečni dohodki v zadnjem koledarskem letu pred zavarovalnim primerom niso presegli 29 % najnižje pokojninske osnove, veljavne ob nastanku zavarovalnega primera. Ker tožnica ni imela z zavarovancem oziroma uživalcem pravice skupnega stalnega prebivališča, je potrebno uporabiti peti odstavek 56. člena, kjer je določeno, da če družinski član iz prvega odstavka navedenega člena ni imel ali nima z zavarovancem ali uživalcem pravice skupnega stalnega prebivališča, izpolnjuje pa druge pogoje iz navedenega odstavka, šteje, da ga je zavarovanec preživljal, če mu je v koledarskem letu pred nastankom zavarovalnega primera redno mesečno dajal denarna sredstva najmanj v višini 29 % najnižje pokojninske osnove v tistem letu. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, je v letu 2021 navedeni znesek znašal 274,82 EUR.

12.Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo z vpogledom v listinsko dokumentacijo v spisu in pa z zaslišanjem tožnice kot stranke v postopku in pa mame tožnice, ki jo je sodišče zaslišalo kot pričo.

13.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnici ni uspelo dokazati, da jo je zavarovanec (oče) preživljal. Sodišče je opravilo poizvedbe pri FURS in pri CSD ter ugotovilo, da je tožnica v letu 2021 do smrti očeta prejemala denarno socialno pomoč v višini 402,18 EUR in varstveni dodatek v višini 189,02 EUR. Kot je to določeno v tretjem odstavku 56. člena ZPIZ-2 med dohodke družinskih članov ne šteje denarna socialna pomoč po predpisih, ki urejajo socialnovarstvene prejemke.

14.Iz izpovedbe tožnice izhaja, da jo je oče preživljal do konca študija. Ko je izgubila status študenta, se je preselila v mamino stanovanje zaradi prostorske stiske v očetovem stanovanju, saj sta bila starša ločena. Denarja ji ni nakazoval na račun in ji ga tudi ni dajal na roke, temveč jo je odpeljal v trgovino in tam poravnal račune. Podrobno je pojasnila, za kakšne stroške je šlo, kar vse povzema že sodišče prve stopnje, zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju omenjenega ne ponavlja znova. Tudi zaslišana mama je izpovedala, da je njeno hčerko (tožnico) vzdrževal oče. Tožnica je stanovala v njenem stanovanju, za stroške položnic pa je tožnica prispevala ¾. Mama ni bila zmožna plačevati vseh stroškov, saj je bila v bolniškem staležu in je imela tudi kredit. Tožnica pa je prispevala tudi polovico zneska za obnovo kopalnice, s tem, da je denar pridobila pri očetu.

15.Sodišče je glede na take izpovedbe izračunalo, da je oče tožnici zagotavljal redne mesečne prejemke za namen preživljanja najmanj v višini 29 % najnižje pokojninske osnove (274,82 EUR). Pritožbeno sodišče s tako ugotovitvijo sodišča prve stopnje soglaša. Sodišče je namreč postopalo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, kjer je določeno, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Tako tožnica kot tudi priča (mama) sta prepričljivo izpovedali, da je bil ravno oče tisti, ki je prispeval ključen del dohodka za preživljanje tožnice. Kot je bilo že omenjeno, skladno s tretjim odstavkom 56. člena ZPIZ-2 med dohodke družinskih članov, torej med dohodke tožnice, ne šteje denarna socialna pomoč. Varstveni dodatek pa gotovo ni zadoščal za njeno preživljanje, drugih rednih dohodkov pa tožnica ni imela. Varstveni dodatek je bil namenjen plačilu položnic, saj, kot je izpovedala mama, teh stroškov sama v celoti ni zmogla plačevati. Da je imel tožničin oče nizko pokojnino (699,00 EUR bruto), za odločitev ni odločilno. Sodišče s tem v zvezi sicer ugotavlja, da je zavarovancu denar dajala tudi njegova sestra (teta tožnice). Če je ta denar namenil tožnici, je šlo za njegov denar. Glede vzdrževanja stanovanje (obnova kopalnice) pa je bistveno, da je tožnica prispevala določena sredstva za obnovo kopalnice, kar pomeni, da je posledično potrebovala denar za preživljanje (prehrano, obleko itd.), ki ji ga je zagotavljal oče, kot je to prepričljivo obrazložilo že sodišče prve stopnje.

16.Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izpolnjen pogoj preživljanja, kot je določen v že omenjenem 56. členu ZPIZ-2. Sodišče je zato utemeljeno tožnici priznalo pravico do družinske pokojnine. Glede sklicevanja toženca na zadevo Psp 3/2025 pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za drugačen primer, zato za rešitev te zadeve ni odločilen.

17.Pritožba pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na datum, od kdaj naprej tožnici pripada družinska pokojnina. Sodišče prve stopnje je štelo, da ji le-ta pripada od 5. 1. 2022 dalje. Tega dne je umrl tožničin oče. Sodišče prve stopnje se pri tem sklicuje na prvo alinejo četrtega odstavka 111. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da se družinska pokojnina družinskemu članu izplačuje pod pogoji iz prvega in drugega odstavka tega člena od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj, vendar najdlje od dneva smrti zavarovanca. Glede na to, da je bil pokojni zavarovanec upravičen do starostne pokojnine, je za določitev datuma odločilna druga alineja četrtega odstavka 111. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da se družinska pokojnina družinskemu članu izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju izplačevanja starostne pokojnine umrlemu uživalcu pokojnine, to pomeni od 6. 1. 2022 dalje.

18.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi toženca v tem delu ugodilo in v II. točki izreka izpodbijane sodbe datum 5. 1. 2022 nadomestilo z datumom 6. 1. 2022. V preostalem je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu (I., III. in IV. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami

2Glej Psp 3/2025

3Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami

4Ur. l. RS št. 2/2004