Jedro

Tožnikovega podiplomskega šolanja, na katerega ga je napotil delodajalec, ni mogoče okvalificirati kot poklicno rehabilitacijo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tožniku iz naslova poklicne rehabilitacije prizna obdobje podiplomskega študija.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ...z dne 2. 12. 2015 in z dne 23. 5. 2016 ter št. ... z dne 14. 10. 2015 in z dne 26. 1. 2016 ter da se mu iz naslova poklicne rehabilitacije prizna obdobje od 1. 10. 1988 do 30. 9. 1990 in od 1. 11. 1990 do 30. 9. 1992 kot zavarovalna doba, pri tem obdobje od 18. 2. 1992 do 30. 9. 1992 za 4 ure, ter da se mu prizna starostna pokojnina v višjem znesku, oziroma se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se je po diplomi na A. fakulteti v B. zaposlil na Centru za socialno delo C. kot pripravnik, nato je nadomeščal psihologinjo na porodniškem dopustu. Ob razgovorih o možnostih zaposlitve, se je pokazala možnost v enoti D., vendar za ekonomista. Ker ni bilo interesentov za to mesto, so bili pripravljeni sprejeti tudi nekoga, ki bi se v nekaj letih izobrazil v ekonomski smeri. Na Zavodu RS za zaposlovanje so ga usmerili na pogovor za štipendijo Titovega sklada, ki je bila namenjena dvigovanju izobrazbene ravni delavcev. To štipendijo bi lahko dobil, če bi se šolal na podiplomskem študiju. To je ustrezalo delodajalcu, sam pa se je bil pripravljen šolati na magistrskem študiju. V tretjem letniku študija so se začele kazati nove okoliščine, ki so postavile pod vprašaj njegovo zaposlitev po končanem magistrskem šolanju. Zato se je obračal na Zavod RS za zaposlovanje in iskal novega delodajalca. Zanimal se je za delo psihologa in tudi za delo magistra ekonomije. Približno v četrtem letniku študija je začel iskati tudi dela za krajši čas in poskusil z ustanovitvijo lastne družbe. Najprej se je zaposlil za polovičen delovni čas na Centru za socialno delo C., kjer se je pokazala začasna potreba po psihologu, kasneje pa za preostanek časa še v podjetju E. d.o.o., ki sta ga ustanovila z ženo. Tedaj je prekinil usposabljanja na Ekonomski fakulteti in o tem obvestil štipenditorja. Po informativnem izračunu datuma izpolnitve pogojev za upokojitev, je bilo ugotovljeno, da bo pogoje izpolnil julija 2019. Toženec ni upošteval šolanja na srednji šoli in študija, ker ni bilo odločbe o napotitvi na usposabljanje. To obdobje mu je sodišče kasneje priznalo kot zavarovalno dobo. Po pravnomočnosti sodbe in priznani zavarovalni dobi, je toženec ugotovil, da pogoje za starostno upokojitev izpolnjuje decembra 2015. Vendar v tem izračunu ni upošteval časa na podiplomskem študiju, ker ga ni končal in tudi tega študija ni štel kot prekvalifikacijo. Dve leti podaljšanega zavarovanja pa je toženec upošteval v zavarovalno dobo kot dobo z dokupom, ki pa se ne upošteva pri izračunu datuma upokojitve. Sam je prepričan, da bi moral toženec upoštevati v zavarovalno dobo ves čas usposabljanja, ker je šlo za prekvalifikacijo. Prav tako pa je prepričan, da bi to obdobje moral šteti 12 mesecev za 15 mesecev. Prepričan je, da sta sklepa o napotitvi na prekvalifikacijo s psihologije na ekonomijo delodajalca in štipenditorja, zadosten pokazatelj za ugotovitev dejanskega stanja. Na Center slepih F. se ni obrnil, ker je imel programe za nižjo izobrazbeno raven. Obrnil pa se je na zvezo Društev G., ki mu je pomagala pri snemanju literature. Poleg tega pa meni, da je bil tedaj Zavod RS za zaposlovanje tisti ustrezni organ, ki ga je v času prekvalifikacije štipendiral. Za obdobje od 1. 10. 1988 do 30. 9. 1990 uveljavlja, da se preoblikuje v zavarovalno dobo, ker mu je delodajalec to obdobje plačal, vendar po napačnih informacijah toženca. Obdobje od 1. 11. 1990 do 30. 9. 1992, z izjemo časa od 18. 2. 1992, ko se je zaposlil kot psiholog za polovičen delovni čas, pa naj se mu šteje v zavarovalno dobo kot čas prekvalifikacije. Meni, da čeprav prekvalifikacije ni končal, je vse obveznosti opravil v prvih štirih letih.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Predmet sodne presoje je v tem postopku dokončna odločba toženca št. ... z dne 2. 12. 2015, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 14. 10. 2015. S slednjo odločbo je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pokojninske dobe za čas od 1. 10. 1988 do 30. 9. 1990 kot delovno razmerje in od 1. 11. 1990 do 30. 9. 1992 kot pokojninsko dobo. V postopku je toženec ugotovil, da ima tožnik obdobje od 1. 10. 1988 do 30. 9. 1990 priznano v pokojninsko dobo iz naslova podaljšanega zavarovanja, za obdobje od 1. 11. 1990 do 30. 9. 1992 pa ni dokazil, da bi bil na podiplomski študij napoten s strani pristojnega organa.

6. V obravnavani zadevi je tožnik v postopku pred tožencem uveljavljal priznanje pokojninske dobe iz naslova poklicne rehabilitacije za obdobje podiplomskega študija na H. fakulteti v B., in sicer, da se mu obdobje od 1. 11. 1990 do 30. 9. 1992 prizna kot zavarovalna doba, obdobje od 1. 10. 1988 do 30. 9. 1990 (obdobje od 18. 2. 1992 do 30. 9. 1992 4 ure), ki mu je bilo priznano v pokojninsko dobo kot podaljšano zavarovanje, pa je zahteval, da se prekvalificira v delovno dobo brez dokupa. Razen tega je tožnik uveljavljal, da se mu celotni čas podiplomskega študija na H. fakulteti ter že priznano obdobje zavarovanja s sodbo opr. št. I Ps 1492/11 z dne 2. 4. 2014 (obdobje od 6. 4. 1978 do 31. 8. 1981 - šolanje na gimnaziji in od 1. 9. 1981 do 24. 2. 1986 - šolanje na A. fakulteti) prizna kot zavarovalna doba s povečanjem. V zvezi z uveljavljanjem zavarovalne dobe s povečanjem je toženec odločil s prvostopno odločbo z dne 26. 1. 2016, potrjeno z dokončno odločbo z dne 23. 5. 2016, s katero je bila tožniku odmerjena starostna pokojnina. Glede na navedeno sta predmet sodne presoje tudi citirani odločbi, vendar zgolj glede zavarovalne dobe s povečanjem.

7. Pravna podlaga za odločitev v sporni zadevi je glede na 5. alinejo 129. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) podana v Zakonu o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. SFRJ, št. 23/82 s spremembami, v nadaljevanju Zvezni zakon), ki je veljal od 1. 7. 1983 do 31. 3. 1992. Ta je v 2. točki 65. člena določal, da se v zavarovalno dobo všteva tudi čas, ki ga je zavarovanec prebil na poklicni rehabilitaciji oziroma na prekvalifikaciji ali dokvalifikaciji, na katero je bil poslan kot slep, ne glede na to, ali je bil pred tem zavarovan. Nadalje predstavlja pravno podlago tudi Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92), ki je začel veljati 1. 4. 1992 in je veljal do 31. 12. 1999. Ta je enako določal v 2. alineji 205. člena, in sicer, da se v zavarovalno dobo všteva tudi čas, ki ga je zavarovanec prebil na poklicni rehabilitaciji, na katero je bil poslan kot slep, ne glede na to, ali je bil pred tem zavarovan.

8. Glede na takšno pravno podlago in ureditev, se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil na poklicni rehabilitaciji, na katero je bil poslan kot slep. Sporno je torej vprašanje, ali gre pri tožniku pri podiplomskem študiju na H. fakulteti za poklicno rehabilitacijo in ali je bil nanjo poslan kot slep. Med strankama namreč ni sporno, da je tožnik od 12. leta starosti slep in da sodi v skupino težko prizadetih invalidnih oseb iz 2. točke 65. člena Zveznega zakona in 2. alineje 205. člena ZPIZ/92. 9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik dne 24. 2. 1986 diplomiral na A. fakulteti in pridobil naziv diplomirani psiholog. Čas šolanja na gimnaziji in čas študija na navedeni fakulteti se mu je kot poklicna rehabilitacija že vštel v zavarovalno dobo s pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Ps 1492/2011 z dne 2. 4. 2014. Tožnik je bil od 26. 5. 1986 do 29. 6. 1988 zaposlen pri Centru za socialno delo C. kot psiholog. Po tožnikovi izpovedi se je po zaposlitvi pri CSD C., kjer je bil zaposlen za določen čas, pokazala možnost za zaposlitev pri D., Podružnica C.. Po pogovoru z D. in Zavodom RS za zaposlovanje se je odločil, da se bo prekvalificiral za delo ekonomista. Vendar v uradnih evidencah Zavod RS za zaposlovanje nima podatkov o tožnikovem študiju oz. v zvezi z dogovarjanjem o napotitvi na študij, pač pa ima samo podatek o prijavi v evidenci od 4. 9. 1991 do 4. 1. 1993, ko je bil vključen v program Sofinanciranje stroškov spodbujanja podjetništva s subvencijo za samozaposlitev št. ... z dne 29. 9. 1988. Iz nje je razvidno, da sta se dogovorila, da tožniku pravice iz dela mirujejo, delodajalec pa je dolžan za tožnika poravnati stroške za podaljšano zavarovalno dobo. Nato je bil 28. 9. 1990 k pogodbi o izobraževanju sklenjen aneks, s katerim je bilo med tožnikom in D. dogovorjeno, da se čas študija iz osnovne pogodbe podaljša za dve leti od 1. 11. 1990 do 31. 10. 1992 in da se ima tožnik pravico v 30 dneh po poteku izobraževanja z dela vrniti na delo v D., Podružnica C., sicer mu preneha delovno razmerje. Nadalje je iz dokumentacije razvidno, da je bil tožnik v študijskem letu 1988/89 vpisan na podiplomski študij smer poslovna politika in organizacija, da je bilo obdobje od 1. 10. 1988 do 30. 9. 1990 tožniku priznano v pokojninsko dobo na podlagi sklepov tedanje skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije, nato je bil en mesec v delovnem razmerju pri D., Podružnica C., v obdobju od 1. 11. 1990 do 30. 9. 1992 pa je bil študent podiplomskega študija na H. fakulteti v B., nato pa se je v času študija od 18. 2. 1992 do 30. 9. 1992 ponovno zaposlil kot psiholog pri CSD C..

11. Na podlagi takšnega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnikovega podiplomskega šolanja, na katerega ga je napotil delodajalec, ni mogoče okvalificirati kot poklicno rehabilitacijo. Iz pogodbe o izobraževanju iz dela št. ... z dne 29. 9. 1988 jasno izhaja, da je tožnik z delodajalcem H. za obdobje od 1. 10. 1988 do 30. 9. 1990 sklenil pogodbo, s katero sta se dogovorila, da tožniku pravice iz dela mirujejo, delodajalec pa je dolžan za tožnika poravnati stroške za podaljšano zavarovalno dobo. Nato je bil 28. 9. 1990 k pogodbi o izobraževanju sklenjen aneks, s katerim je bilo med tožnikom in H., Podružnica C. dogovorjeno, da se čas študija iz osnovne pogodbe podaljša za dve leti od 1. 11. 1990 do 31. 10. 1992, s tem, da je bil tožnik od 1. 10. do 31. 10. 1990 v delovnem razmerju pri D., Podružnica C.. Poleg tega je tudi tožnik zaslišan izpovedal, da se je odločil, da se bo prekvalificiral in da se je zato prekvalifikacijo odločil po posvetovanju z Zavodom RS z zaposlovanje (v zvezi s štipendijo) in z delodajalcem D., Podružnica C..

12. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz stališča, ki ga je že zavzelo Višje delovno in socialno sodišče v sodbah opr. št. Psp 25/2007 z dne 3. 7. 2008 in Psp 275/2012 z dne 13. 9. 2012, da je bil Zavod za slepo in slabovidno mladino v B. tisti, ki je pri poklicnem usmerjanju slepih in slabovidnih gojence usmeril glede na njihove umske in fizične sposobnosti. V konkretnem primeru Zavod za slepo in slabovidno mladino B., s podatki o tožnikovem podiplomskem študiju sploh ni razpolagal. Podiplomskega študija tožnik tudi ni dokončal in se je že v času podiplomskega študija ponovno zaposlil na delu psihologa in ne na delu ekonomista. Pomeni, da je bilo delo psiholog zanj tako z zdravstvenega kot z zaposlitvenega vidika, ustrezno. Namen poklicne rehabilitacije je v pridobitvi novega poklica in usposobitvi za opravljanje istega poklica ali dela z ustrezno prilagoditvijo delovnega mesta. Rehabilitacija je lahko nadomestilo za izgubljeno poklicno zmožnost, in sicer tako, da se aktivira preostala delovna zmožnost. Sicer je rehabilitacija celovit proces, ki zahteva medicinsko, poklicno, psihološko, socialno in zaposlitveno obravnavanje invalida. Za takšen primer pa v obravnavani zadevi nedvomno ni šlo.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) izpodbijani odločbi toženca z dne 2. 12. 2015 in z dne 23. 5. 2016 štelo za pravilni in zakoniti in utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek, da se mu iz naslova poklicne rehabilitacije prizna obdobje podiplomskega študija od 1. 10. 1988 do 30. 9. 1990 in od 1. 11. 1990 do 30. 9. 1992, pri tem od 18. 2. 1992 do 30. 9. 1992 za 4 ure, kot zavarovalna doba, zavrnilo.

14. Posledično je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi tožnikov tožbeni zahtevek, da se mu obdobje, ko je bil prostovoljno zavarovan in iz tega naslova plačani prispevki, šteje v zavarovalno dobo oz. brez dokupa, saj zato ni nobene pravne podlage. Iz izpisa pokojninske dobe je razvidno, da je bilo obdobje od 1. 10. 1988 do 30. 9. 1990 tožniku na podlagi sklepov Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije št.... z dne 20. 3. 1989, z dne 10. 7. 1990 in z dne 10. 12. 1991 in plačanega prispevka, priznano v pokojninsko dobo. Ti sklepi so tudi vsi pravnomočni. V pravnomočne upravne akte je mogoče poseči le pod pogoji, ki so določeni v zakonu, in sicer pod pogoji, ki so določeni za izredna pravna sredstva. Na te pogoje pa se tožnik niti ne sklicuje.

15. Sodišče prve stopnje je prav tako utemeljeno štelo za pravilni in zakoniti dokončno odločbo toženca z dne 26. 1. 2016 in prvostopno odločbo št. ... z dne 14. 10. 2015 in zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za priznanje starostne pokojnine v višjem znesku.

16. Toženec je s prvostopno odločbo z dne 26. 1. 2016 tožniku priznal starostno pokojnino v znesku 894,27 EUR na mesec od 31. 12. 2015 dalje. Z dokončno odločbo z dne 23. 5. 2016 je toženec takšno odločbo potrdil kot pravilno in zakonito in zavrnil tožnikovo pritožbo. Za priznanje zavarovalne dobe s povečanjem tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni nobene podlage.

17. Pravna podlaga za štetje zavarovalne dobe s povečanjem 12 mesecev za 15 mesecev, je bila v letih, za katera tožnik zahteva priznanje zavarovalne dobe s povečanjem, podana v 221. členu oz. 217. členu Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji (Ur. l. SRS, št. 1-3/73 s spremembami, v nadaljevanju Statut), v 73. členu Zveznega zakona ter v 212. členu ZPIZ/92. Po teh predpisih se je slepim zavarovancem 12 mesecev štelo za 15 mesecev samo za 12 mesecev dejanskega dela.

18. V obdobju od 6. 4. 1978 do 31. 8. 1981, to je šolanje na Gimnaziji I. in od 1. 9. 1981 do 24. 2. 1986, to je šolanje na A. fakulteti v B., pa ni šlo za dejansko delo, ampak je bilo to obdobje tožniku priznano kot zavarovalna doba iz naslova poklicne rehabilitacije. Obdobje podiplomskega študija na H. fakulteti v B., pa tožniku sploh ni bilo priznano kot poklicna rehabilitacija, na katero je bil napoten, in že iz tega razloga ni nobene podlage, da bi se mu obdobje podiplomskega študija štelo s povečanjem.

19. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.