Jedro

Uporaba milejšega zakona.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A.N. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A.N. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanje varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po členu 57 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo treh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po drugem odstavku 105. člena ZKP pa je oškodovanko M.G. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 7.000,00 EUR napotilo na pravdo.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, napačne uporabe kazenskega zakona, napačne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožbeno sodišče zagovornika ni obvestilo o seji senata, saj je ugotovilo, da za razjasnitev zadeve njegova navzočnost ni potrebna (člen 445/I ZKP).

4. Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal, da je pritožba zagovornika obdolženega neutemeljena.

5. Neutemeljena je pritožba zagovornika, ki uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, saj pogreša razloge o tem, zakaj je sodišče prve stopnje sledilo izpovedbi oškodovanke. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da ima napadena sodba ustrezne in tehtne razloge o tem, zakaj je sodišče prve stopnje sledilo izpovedbi oškodovanke, kot to izhaja iz točk 6, 7, 8 in 9 njene obrazložitve. Tako sodišče prve stopnje kot razlog, zakaj je sledilo izpovedbi oškodovanke navaja njeno prepričljivo izpovedbo, ki jo dopolnjujeta tudi izpovedbi njenega moža, J.G. in izvenzakonske partnerke njenega sina, S.J., za katera pa sodišče prve stopnje ni našlo nobenih razlogov, da jima ne bi sledilo, saj sta potrjeni tudi z listinskimi dokazi spisa in ugotovitvami izvedenca dr. A.K.. Prav tako pa je sodišče prve stopnje navedlo tehtne in prepričljive razloge o tem, zakaj ni sledilo zagovoru obdolženca in priči M.G., saj iz pritožbe zagovornika smiselno izhaja, da napadena sodba tudi teh razlogov nima. Tako se v pritožbi zagovornika uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP pokaže kot neutemeljena.

6. Uspešen pa tudi ne more biti zagovornik, ko uveljavlja nadaljnjo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP. Njegove trditve, da je navedena kršitev podana zato, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejstev, ki so obdolžencu v korist ter mu je onemogočilo pravico do obrambe, ker ni dopustilo pripomb na izpovedbo priče M.G., namreč nimajo podlage v izvedenem dokaznem postopku in v podatkih kazenskega spisa. Sodišče prve stopnje je pripombo priče M.G. na zapisnik o glavni obravnavi z dne 18. 6. 2012 zapisalo v uradnem zaznamku, kot to izhaja iz l. št. 84 spisa. Okoliščina, da navedena priča ni želela podpisati svoje izpovedbe, dane na glavni obravnavi, pa ne potrjuje, da sodišče ni zapisalo tako, kot je priča izpovedala, kar sicer potrjuje tudi opomba sodišča, da je zapisnik o glavni obravnavi voden v skladu s potekom glavne obravnave. Sicer pa je pri zaslišanju navedene priče bil prisoten tudi zagovornik obdolženca, ki pa na zapisnik o glavni obravnavi ni imel nobenih pripomb, priči M.G. pa je tudi postavljal vprašanja. Tako se pritožba zagovornika v tej smeri pokaže kot neutemeljena in v njej uveljavljana kršitev iz člena 371/II ZKP ni podana, saj pritožnik niti ne obrazloži vpliva takšnih svojih trditev na zakonitost in pravilnost napadene sodbe.

7. Napačno je stališče zagovornika, ki navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, ker ni uporabilo za obdolženca milejši zakon za kaznivo dejanje iz člena 135 KZ-1, saj je po spremenjenem KZ-1B za obdolženca zagrožena milejša kazen, in sicer do šest mesecev zapora. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je sodišče prve stopnje uporabilo pravilen KZ-1A, za katerega je v zakonu za kaznivo dejanje iz člena 135/I KZ-1A predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta, takšna kazen pa je predpisana tudi v spremenjenem kazenskem zakoniku, in sicer KZ-1B, na katerega se sklicuje zagovornik. Pritožba namreč prezre opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, iz katerega izhaja, da je obdolženec z nevarnim sredstvom, s katerim se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari, ogrozil varnost oškodovanke, ki je v KZ-1B opisano v drugem odstavku 135. člena, za katerega je zagrožena enaka kazen, kot po zakonu, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje. Zato so vsi pomisleki zagovornika v tej smeri zmotni in se v pritožbi uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 4. točke prvega odstavka 372. člena ZKP pokaže kot neutemeljena. S tem, ko zagovornik trdi, da obdolženec pri dejanju ni uporabil nevarnega sredstva ter se sklicuje na ugotovitve izvedenca dr. A.K., pa graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Takšna kršitev pa ni možna. Kršitev kazenskega zakona namreč vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in tudi popolno, le kazenski zakon je uporabilo napačno ali pa ga sploh ni uporabilo, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

8. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v obravnavani zadevi po oceni pritožbenega sodišča ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, kar vse je v napadeni sodbi tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki napadene sodbe ter le še v zvezi s pritožbo zagovornika obdolženca dodaja:

9. Bistvo pritožbe je v trditvah, da ni dokazov, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, saj za to ni zdravstveno sposoben, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo izpovedbi oškodovanke in pričam, ki so jo potrdile in napačno ocenilo ugotovitve izvedenca medicinske stroke in izpovedbo priče M. G..

10. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča ravnalo povsem pravilno, ko je sledilo prepričljivi izpovedbi oškodovanke M.G., ki je tudi določno povedala, da je imel obdolženec v roki leseno palico. Izpovedbo oškodovanke pa sta smiselno potrdili tudi priči J.G. in S.J., katerima je sodišče prve stopnje pravilno sledilo, saj ni našlo nobenih utemeljenih razlogov, da jima ne bi. Prav zaradi navedenega zato sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedbi priče M.G., saj je ta svojo izpovedbo tudi spreminjal, zato pritožba, ki se na njegovo izpovedbo sklicuje, ne more biti uspešna. Z navedenim namreč zagovornik podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in zato ne more biti uspešen. Glede na določno izpovedbo oškodovanke se pokaže sklicevanje zagovornika na nezmožnost obdolženca, da bi storil očitano kaznivo dejanje, ker je 90 % invalid, neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je namreč tudi povsem pravilno ugotovilo, da je lesena palica sredstvo, s katerim se telo lahko hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari, kar izhaja tudi iz ugotovitev izvedenca dr. K.. Zato pritožba, ki leseno palico skuša spremeniti v „bambusovo palico“, ne more omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje o tem, da je obdolženec s svojim ravnanjem izpolnil vse zakonite znake očitanega kaznivega dejanja, saj s tem le ponavlja zagovor obdolženca, ki mu utemeljeno ni sledilo že sodišče prve stopnje. Obdolženec je namreč med prepirom z oškodovanko tej na vrat prislonil leseno palico, s katero se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari in jo z njo odrinil, tako, da je padla po tleh ter ji s tem prizadejal udarnino vratu in hrbta, oškodovanka pa je bila zaradi tega prestrašena in se je počutila ogroženo, kot je sama povedala in kar so potrdile tudi priče, ki so jo po dejanju videle. Da je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izpovedbi oškodovanke, namreč potrjujejo tudi ugotovitve izvedenca, ki je kot možnost nastanka poškodb oškodovanke dopustil način, ki ga je navedla oškodovanka. Res je, da pri prvem pregledu tri ure in pol po dejanju pri oškodovanki niso bile vidne poškodbe, vendar pa zagovornik spregleda, da je specialist otorinolaringolog, ki je oškodovanko pregledal štiri ure in pol po dejanju, ugotovil udarnino prednjega dela vratu oškodovanke, kot to tudi izhaja iz izvedenskega mnenja. Ker je sodišče prve stopnje ugotavljalo tako objektivne kot subjektivne znake obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, kot to izhaja iz razlogov napadene sodbe, ko sodišče prve stopnje zaključuje, da je obdolženec z očitanim ravnanjem ogrozil varnost oškodovanke in da je bila grožnja resna in objektivno zmožna, saj je pri oškodovanki dosegla občutek resne ogroženosti in prestrašenosti, pri čemer je pravilno ugotovilo tudi krivdo obdolženca, in sicer direktni naklep, pritožba, ki trdi, da sodišče ni ugotavljalo navedenih okoliščin, nima prav niti, ko skuša prepričati, da je razlog za podajo kazenske ovadbe maščevanje oškodovanke. Te trditve je namreč ovrgel izveden dokazni postopek, zato so pomisleki pritožbe v tej smeri brez teže. 11. Ker zagovornik v pritožbi niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, je pritožbeno sodišče o pritožbi, vloženi zoper prvostopni krivdni izrek, odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

12. Ker se zagovornik pritožuje tudi zoper odločbo o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Ta preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obdolžencu za očitano kaznivo dejanje izreklo sankcijo opozorilne narave, in sicer pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo primerno kazen in preizkusno dobo. Pri odmeri kazni je pravilno upoštevalo in ocenilo tudi vse tiste okoliščine, na katere se posebej sklicuje zagovornik. Zato po oceni pritožbenega sodišča ni prav nobenih razlogov za spremembo na prvi stopnji izrečene pogojne obsodbe obdolžencu v korist, saj bo ta na obdolženca tako vplivala, da v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj, pri čemer pa je navesti, da izveden dokazni postopek ni potrdil, da je oškodovanka izzvala inkriminiran dogodek, kot to trdi zagovornik.

13. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu prvostopne sodbe v skladu s členom 383/I ZKP ni ugotovilo kršitev zakona, je pritožbo zagovornika obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Izrek o plačilu sodne takse kot stroškov pritožbenega postopka temelji na določilu členov 95/I v zvezi z 98/I ZKP, ki je posledica premoženjskih razmer obdolženca.