Jedro

V pritožbi toženka neutemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je odpoved nezakonita že zato, ker ni ustrezno obrazložena oziroma konkretizirana.

Iz odpovedi ne smejo izostati konkretni razlogi za njeno podajo niti v primeru, da je delavec še pred njeno podajo ustno seznanjen z možnostjo odpovedi in z razlogi zanjo. Toženka bi morala v odpovedi navesti konkretne dejanske okoliščine, ki so privedle do tega, da za tožnika ni bilo več dela, čeprav mu je že julija 2023 povedala, da zanj dela več ni in da mu zato ni več treba hoditi v službo. Zahteva po individualizaciji odpovednega razloga ne pomeni, da mora delodajalec v odpovedi razloge za odpoved dokazovati, niti ni tega od toženke zahtevalo sodišče prve stopnje. Sklicevanje toženke na stališče, da delodajalcu ni treba v odpovedi pojasnjevati vsake podrobnosti okoliščin, zaradi katerih se pogodba o zaposlitvi odpoveduje, ki ga je zavzelo pritožbeno sodišče v zadevi Pdp 13/2024, ne more vplivati na drugačno odločitev v obravnavani zadevi. Toženka namreč drugače kot delodajalec v citirani zadevi sploh ni navedla nobenih konkretnih okoliščin v zvezi z zatrjevanim poslovnim razlogom.

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-1

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Toženka krije svoje stroške pritožbenega postopka, v roku 8 dni pa je dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 229,50 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (2004) - ZDSS-1 - člen 19, 41, 41/5

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom ugotovilo nezakonitost odpovedi, ki je bila tožniku vročena 4. 12. 2023, toženki je naložilo, naj za čas od 4. 1. 2024 do 30. 6. 2024 tožnika prijavi v matično evidenco ZPIZ ter mu za to obdobje plača nadomestilo plače v mesečni višini 2.130,00 EUR, zmanjšano za v tem obdobju prejeta neto denarna nadomestila za brezposelnost, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več ali drugače (reintegracijo, pravice iz delovnega razmerja za 3. 1. 2024 in za čas od 1. 7. 2024 dalje ter nezmanjšano plačo). Postopek je ustavilo v delu, ki se nanaša na plačilo neizplačanih plač za obdobje od julija do decembra 2023 in regresa za letni dopust za leto 2023. Toženki je naložilo še, naj tožniku povrne stroške postopka v višini 168,91 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter jo zavezalo za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje v zvezi z zahtevkom glede prenehanja delovnega razmerja.

2. Toženka se pritožuje zoper I., II., IV. in V. točko izreka sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku neobrazložena in da je prepozno šele v sodnem postopku navedla, da je imela v letu 2023 presežek odhodkov nad prihodki v višini 875.586,01 EUR ter je bila zato primorana racionalizirati in reorganizirati poslovanje in je zato prenehala potreba po delovnem mestu tožnika. Sklicuje se na obrazložitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 20. 9. 2023 ter na tožnikove navedbe, da mu je julija 2023 povedala, da zanj dela več ni in da mu zato ni več treba hoditi v službo, zato je bil odtlej doma, povedano pa mu je bilo tudi, da mu bo pogodba o zaposlitvi kmalu odpovedana. Trdi, da je bil torej tožnik nedvomno že predhodno seznanjen s poslovnimi razlogi za odpoved. Meni, da s pisno obrazložitvijo dejanskega razloga za odpoved delodajalec ni dolžan sebi in delavcu dokazovati obstoja utemeljenega odpovednega razloga in drugih pogojev za zakonitost odpovedi, temveč delavca le obvesti, zaradi katerih okoliščin oziroma katerih ravnanj mu odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Meni, da formalno po sedanji ureditvi vsebine odpovedi to zadošča za njeno zakonitost. Trdi, da iz odpovedi nedvomno izhaja dejanski razlog za odpoved, tj. da je zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2022 za delovno mesto, za katerega jo je imel sklenjeno, in da zato delovnega razmerja ni mogoče več nadaljevati. Zatrjuje, da je odpoved s tem ustrezno obrazložena, tožnik pa je bil s tem seznanjen in je odpoved tudi pričakoval. Navaja, da se za odpoved iz poslovnega razloga ne zahteva formalna ukinitev delovnega mesta, temveč le dejanska reorganizacija oziroma sprememba organizacije dela. Sklicuje se na svoje trditve med postopkom pred sodiščem prve stopnje, v katerem je zgolj dodatno pojasnila ekonomski in organizacijski razlog za odpoved, saj je bila zaradi slabega finančnega stanja (ekonomskega razloga) prisiljena reorganizirati delo, zato je tudi prenehala potreba po delu tožnika na delovnem mestu hišnik/vodja vzdrževanja. Meni, da obveznost delodajalca glede obrazložitve odpovedi ne vsebuje dolžnosti razlaganja vsake podrobnosti okoliščin, zaradi katerih se podaja odpoved. Sklicuje se na sodbo pritožbenega sodišča Pdp 13/2024 in trdi, da je izpolnila zakonsko zahtevo po obrazložitvi dejanskega odpovednega razloga. Predlaga, da se izpodbijani del sodbe spremeni oziroma razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev, potrditev izpodbijanega dela sodbe ter naložitev plačila stroškov pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi toženki. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 154/1, 165, 165/1, 350, 350/2, 353, 360, 360/1

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki jo je toženka vročila tožniku 4. 12. 2023, na podlagi ugotovitve, da ni ustrezno obrazložena.

7. Skladno z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, na pisno obrazloženi dejanski razlog odpovedi pa je vezan v sporu o zakonitosti odpovedi pred sodiščem. Povedano drugače: delodajalec mora v odpovedi navesti dejstva, dejanske okoliščine oziroma dejansko ravnanje, ki je razlog za odpoved, in to toliko konkretizirano, da bo delavcu in delodajalcu jasno, za katera dejstva gre ter da je mogoča individualizacija odpovednega razloga.

8. V pritožbi toženka neutemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je odpoved nezakonita že zato, ker ni ustrezno obrazložena oziroma konkretizirana. Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve pravilno povzelo vsebino redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 20. 9. 2023 (A 2). V njej je toženka navedla, da je bila <em>primorana tožniku odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, in sicer organizacijskega ter ekonomskega razloga, da je s sprejemom te odločitve prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2022 za delovno mesto hišnik/vodja vzdrževanja in da zato delovnega razmerja s tožnikom pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni mogoče več nadaljevati. </em>Navedla je še, da z ukrepi za zagotovitev in ohranitev delovnega mesta oziroma dela tožnika ni bila uspešna, da je preverila možnost zaposlitve pod spremenjenimi pogoji na drugih delih ter da zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških in strukturnih razlogov na njeni strani tožnika ni mogoče prerazporediti na drugo delovno mesto niti ga dokvalificirati ali prekvalificirati za drugo delo.

Pridruženi dokumenti:

9. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da z navedeno obrazložitvijo toženka ni navedla konkretnih dejanskih okoliščin, ki so utemeljevale prenehanje potrebe po delu tožnika, iz odpovedi namreč sploh ni mogoče razbrati dejanske vsebine ekonomskega ali organizacijskega razloga niti kako je to vplivalo na potrebo po delu tožnika pri toženki. Iz odpovedi ne smejo izostati konkretni razlogi za njeno podajo niti v primeru, da je delavec še pred njeno podajo ustno seznanjen z možnostjo odpovedi in z razlogi zanjo. Toženka bi morala v odpovedi navesti konkretne dejanske okoliščine, ki so privedle do tega, da za tožnika ni bilo več dela, čeprav mu je že julija 2023 povedala, da zanj dela več ni in da mu zato ni več treba hoditi v službo. Zahteva po individualizaciji odpovednega razloga ne pomeni, da mora delodajalec v odpovedi razloge za odpoved dokazovati, niti ni tega od toženke zahtevalo sodišče prve stopnje. Sklicevanje toženke na stališče, da delodajalcu ni treba v odpovedi pojasnjevati vsake podrobnosti okoliščin, zaradi katerih se pogodba o zaposlitvi odpoveduje, ki ga je zavzelo pritožbeno sodišče v zadevi Pdp 13/2024, ne more vplivati na drugačno odločitev v obravnavani zadevi. Toženka namreč drugače kot delodajalec v citirani zadevi sploh ni navedla nobenih konkretnih okoliščin v zvezi z zatrjevanim poslovnim razlogom.

Ne drži toženkino vztrajanje, da je v odpovedi izpolnila zakonsko zahtevo po obrazložitvi dejanskega odpovednega razloga, saj tako splošno opredeljen razlog za odpoved, ki je vsebinsko povsem prazen, ne omogoča preizkusa njene zakonitosti pred sodiščem (se pravi, ali je navedeni poslovni razlog resen in utemeljen). Prav tako delodajalec ne more navedbe dejanskih razlogov v odpovedi nadomestiti z navedbami v individualnem delovnem sporu, v katerem se presoja zakonitost odpovedi. Sodišče prve stopnje tako pravilno ni upoštevalo trditev toženke, da je imela v letu 2023 presežek odhodkov nad prihodki v višini 875.586,01 EUR, kot vsebinske obrazložitve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, toženka pa niti v sodnem postopku ni pojasnila, kako je navedeno vplivalo na potrebo po tožnikovem delu pri toženki (na kakšen način je reorganizirala delo, kdo je prevzel delo hišnika/vzdrževalca oziroma katera od del, ki sodijo v opis tega delovnega mesta, se pri toženki ne opravljajo več ipd.).

10. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

12. Toženka v skladu z določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1 sama krije stroške pritožbe. Ker s pritožbo ni uspela, je dolžna na podlagi prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka po Odvetniški tarifi (OT): za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 16 v povezavi s tar. št. 19 v višini 375 točk in za materialne stroške v višini 7,5 točke, skupaj 382,5 točke oziroma (glede na vrednost odvetniške točke o,60 EUR) 229,50 EUR. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v OT. Odmerjene stroške odgovora na pritožbo mora toženka tožniku povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

-------------------------------

1V zadevi Pdp 13/2024 je sodišče ugotovilo, da je delodajalec v odpovedi navedel, da je ukinil delovno mesto marketing in PR na ekonomski podlagi (stroškovna vzdržnost in učinkovitost poslovanja) ter prenesel delovne naloge tožnice na druge izvajalce, s čimer je izpolnil zakonsko zahtevo po obrazložitvi dejanskega odpovednega razloga, odpoved s takšno vsebino pa je omogočala preizkus njene zakonitosti pred sodiščem.