Jedro

Če manjka le eden od štirih kumulativno zahtevanih pogojev odškodninskega delikta, praviloma ni odškodninske odgovornosti. V tej zadevi ni dokazano, da je tožnik ob padcu utrpel zvin vratne hrbtenice, torej ni dokazan obstoj zatrjevane škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov odškodninski zahtevek, ker je ugotovilo, da tožnik 8.3.1989 ob padcu v mavčarni tožene stranke po zamavčenju palca ni utrpel zatrjevanega zvina vratne hrbtenice.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zatrjuje nasprotje med razlogi sodbe in izvedenimi dokazi ter listinami v spisu (glede vprašanja, ali je tožnik kolabiral in padel po tleh zaradi bolečine med zamavčenjem palca), pomanjkanje razlogov o odločilnih dokazih (funkcionalno slikanje hrbtenice 16.5.1989 naj bi pokazalo poškodbo vratne hrbtenice), neupoštevanje dela tožnikove izpovedi, da je padel vznak in da je pri tem odletel stol, v katerega je tožnik priletel z glavo itd. Poleg tega je sodišče prezrlo izvedensko mnenje, da je treba zamavčenje izvajati tako, da pacient leži ali sedi, da bi se izognili poškodbam, kot jih je utrpel tožnik. Zaradi vseh teh kršitev je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, zato je tudi zmotno uporabljeno materialno pravo o odškodninski odgovornosti tožene stranke.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija ni utemeljena.

Iz odločilnih dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je bil tožnik 8.3.1989 na pregledu pri toženi stranki, da so ugotovili prelom baze osnovnega členka levega palca brez premika in ga napotili v mavčarno, tam pa je tožnik med zamavčenjem ali takoj po njem kolabiral in padel na tla. Tožnik svoje trditve, da je zaradi padca utrpel zvin vratne hrbtenice, ni dokazal. Istega dne narejena rentgenska slika tega ne dokazuje, mehko ovratnico pa je dobil zato, ker je tožil, da ima bolečine v vratu, vendar je po lastni izpovedi ovratnico že po nekaj dneh sam odstranil in tudi na kontrolnem pregledu konec marca 1989 ni tožil zaradi bolečin v vratni hrbtenici. O teh bolečinah je pričel tožiti kasneje. Zato so bile opravljene dodatne preiskave v aprilu in maju 1989, ki pa izkazujejo kronične spremembe vratne hrbtenice in zato niso v vzročni zvezi s tako poškodbo, kot jo zatrjuje tožnik (izvedensko mnenje dr. M. V. in razlogi sodbe prve stopnje na peti strani).

Že iz doslej povzetih razlogov sodbe prve stopnje izhaja, da je neutemeljen revizijski očitek o pomanjkanju razlogov glede rezultatov slikanja vratne hrbtenice v maju 1989. Revizijska trditev, da naj bi tožnik ob padcu udaril z glavo ob stol, je v nasprotju z njegovo lastno izpovedjo, v kateri tega ni z gotovostjo potrdil, zaradi česar je sodišče druge stopnje v razlogih na koncu četrte strani izrecno poudarilo, da zatrjevani udarec z glavo ob stol ni dokazan.

Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da sta sodišči prezrli izvedensko mnenje v delu, v katerem se ugotavlja, da bi moral pacient med zamavčenjem ležati ali vsaj sedeti. Tudi to okoliščino sta sodišči v obeh sodbah omenili, vendar tudi opozorili, da ta opustitev delavcev tožene stranke v konkretni zadevi ni pravno pomembna. Zaradi nje je tožnik ob kolapsu res padel, vendar je ob padcu utrpel le manjšo udarnino, z njo povezane telesne bolečine in strah pa so tako majhnega obsega, da ne gre za pravno priznano škodo, poleg tega pa tožnik za to škodo niti ne zahteva odškodnine, temveč za škodo v zvezi z zatrjevanim zvinom vratne hrbtenice.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnik z zatrjevanimi procesnimi kršitvami nedovoljeno poskuša izpodbiti dejanske ugotovitve obeh sodišč, v kakšnih okoliščinah je padel in kakšno poškodbo je ob padcu utrpel. Po izrečni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato ni potreben obširnejši odgovor na vse (tudi sicer neutemeljeno) uveljavljane procesne kršitve (na primer o bolečinah med zamavčenjem, zaradi katerih naj bi tožnik kolabiral).

Za obstoj odškodninske terjatve morajo biti izkazani štirje splošni pogoji: nastanek škode, nedopustno ravnanje, vzročna zveza med prvim in drugim ter odgovornost povzročitelja. Vsi štirje pogoji morajo biti podani kumulativno. Če manjka le eden od njih, praviloma ni odškodninske odgovornosti (154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih). V tej pravdni zadevi ni dokazano, da je tožnik ob padcu res utrpel zvin vratne hrbtenice in s tako poškodbo povezane oblike nepremoženjske škode. Zato sta bili odločitvi sodišča prve stopnje o zavrnitvi njegovega odškodninskega zahtevka in sodišča druge stopnje o zavrnitvi njegove pritožbe materialnopravno pravilni.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno tožnikovo revizijo zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške.