Jedro

Pritožba, ki se v razlogih le sklicuje na prejšnje pritožbe ali navedbe v drugih vlogah pritožnika, ne izpolnjuje zakonskega pogoja iz 3. točke prvega odstavka 369. člena ZKP.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma citirano sodbo spoznalo obsojena B. K. in S. T. za kriva storitve kaznivega dejanja umora po 1. točki drugega odstavka 127. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s prvim odstavkom 127. člena KZ in 25. členom KZ. Izrečeni sta jima bili kazni zapora, in sicer obsojenemu B. K. v trajanju trideset let, obsojenemu S. T. pa v trajanju petnajst let zapora. Obsojenemu T. je sodišče v izrečeno kazen vštelo tudi čas, prebit v priporu. Oba obsojenca sta bila oproščena plačila stroškov kazenskega postopka. Z isto sodbo je bil soobtoženi D. H. oproščen obtožbe za kaznivo dejanje umora po prvem odstavku 127. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ; glede stroškov kazenskega postopka v tem delu je bilo odločeno, da obremenjujejo proračun.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 9. 12. 2009 pritožbe državne tožilke, obsojenega B. K. in njegovega zagovornika ter zagovornika obsojenega S. T. zavrnilo kot neutemeljene ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Oba obsojenca sta bila oproščena plačila stroškov pritožbenega postopka.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložila pritožbi obsojeni B. K. in njegov zagovornik, ki pa ju je Vrhovno sodišče RS s sodbo z dne 3. 9. 2010 zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča druge stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila sodne takse kot stroška, nastalega v tem pritožbenem postopku.

4. Zagovornik obsojenega B. K. je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 8. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP. Predlagal je, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in obsojenca oprosti obtožbe; podrejeno pa je predlagal, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje na prvo stopnjo.

5. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovni državni tožilec navedel, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena ter predlagal njeno zavrnitev.

6. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki pa se o njem nista izjavila.

7. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre torej za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost uveljavljanja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zahtevi za varstvo zakonitosti. Poleg tega je v prvem odstavku 424. člena ZKP določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

8. Zagovornik obsojenega B. K. v zahtevi najprej uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, ki naj bi vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Kršitev naj bi bila storjena zaradi odločitve Vrhovnega sodišča, da se ne upošteva po že vloženi pritožbi in po preteku pritožbenega roka, po obsojenčevem zagovorniku predloženega novega dokaza. Po mnenju vložnika je Vrhovno sodišče napačno in v škodo pritožnika interpretiralo določbo četrtega odstavka 369. člena ZKP, saj je bil namen zakonodajalca prav ta, da lahko obsojeni „kadarkoli do pravnomočnosti in tudi po pravnomočnosti sodbe predlaga nove dokaze, ki lahko pripomorejo k spremembi sodbe v njegovo korist.“ Stališče vložnika je napačno, pri čemer je treba najprej opozoriti, da v postopku odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče ne preizkuša pravilnosti izpodbijane sodbe, temveč le njeno zakonitost. Poleg tega je Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi (peta alineja 6. točke obrazložitve) pravilno pojasnilo, katera upravičenja gredo pritožniku zoper sodbo in rok v katerem jih mora uveljavljati. Tako iz že uveljavljene sodne prakse in iz kazensko-procesne pravne teorije (Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, str. 770) izhaja, da po preteku pritožbenega roka ni dopustno uveljavljati novih pritožbenih razlogov (torej tudi ne na podlagi njihovega utemeljevanja z novimi dokaznimi predlogi), lahko se le dopolnjuje obrazložitev pravočasno uveljavljenih pritožbenih razlogov.

9. Stališče vložnika zahteve za varstvo zakonitosti je neutemeljeno tudi v delu, ko polemizira s stališčem Vrhovnega sodišča, da se pritožnik ne more sklicevati na kakšne svoje prejšnje navedbe v prejšnjih pritožbah (tretja alineja 6. točke obrazložitve). Po mnenju vložnika je to dopustno, saj se na enak način tudi višja in Vrhovno sodišče sklicujejo na obrazložitve in razloge iz odločb nižjih sodišč. Vložnik zahteve s to navedbo ne pojasni, katero konkretno odločitev v izpodbijani sodbi in v katerem delu izpodbija, pri čemer je tudi navedba Vrhovnega sodišča v citirani točki pojasnilne narave, namenjena pritožniku in se ne nanaša na določeno pritožnikovo navedbo. Ne glede na navedeno je treba pojasniti, da ZKP tako za obrazložitve sodnih odločb kot tudi za pritožbe zoper te, določno navaja, kaj morajo obsegati, pri čemer gre v primeru sodne odločbe, ki se v postopku rednih ali izrednih pravnih sredstev izpodbija in potrdi z odločbo višjega ali Vrhovnega sodišča, vedno za isto sodno odločbo ter zato obrazložitve tako izpodbijane kot tudi potrditvene sodne odločbe pomenijo celoto. Zato se v takih primerih sodba sodišča višje stopnje lahko sklicuje na razloge, ki so bili navedeni že v sodbi sodišča nižje stopnje. S pritožbo oziroma drugim izrednim pravnim sredstvom pa se v vsakem primeru izpodbija konkretno sodno odločbo in mora zato določno navajati, v katerem delu jo izpodbija in se ne more uspešno sklicevati na razloge iz pravnega sredstva vloženega zoper sodno odločbo nižjega sodišča, o katerem je že bilo odločeno in s tem tudi o razlogu, na katerega se vložnik sklicuje v vloženem nadaljnjem pravnem sredstvu. Zato pritožba, ki se v razlogih le sklicuje na prejšnje pritožbe ali navedbe v drugih vlogah pritožnika, ne izpolnjuje zakonskega pogoja iz 3. točke prvega odstavka 369. člena ZKP.

10. Zagovornik obsojenega v zahtevi nadalje uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 8. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Kršitev naj bi bila storjena s tem, da se v postopku ni odločilo o predlogu za izločitev psihiatričnega izvedenskega mnenja, ki je v zvezi z osebnostjo obsojenega K. temeljilo „v bistvenem“ tudi na izpovedbi kot priče zaslišanega B. N. Zoper slednjega je bila po njegovem zaslišanju v tem kazenskem postopku in na podlagi ovadbe zagovornika obsojenega K., uvedena preiskava zaradi suma storitve kaznivega dejanja umora po 1. točki drugega odstavka 127. člena KZ v zvezi s členom 25. KZ (umor S. K.), zaradi katerega je bil prvotno obtožen tudi obsojeni K., a je bil postopek v tem delu zatem izločen. Zaradi navedenih razlogov se po mnenju vložnika izvedensko mnenje na izpovedbo B. N. ne bi smelo opirati in bi moralo biti izločeno. O tem istem razlogu, ki ga je vložnik zahteve uveljavljal že v pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje, se je opredelilo že Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku (točke 11. do 17. obrazložitve sodbe) in se pri tem sklicevalo tudi na vsebinsko opredelitev sodišča prve stopnje do tega predloga, ki je v obrazložitvi sodbe utemeljilo zakaj o predlogu ni odločilo (zadnji odstavek na strani 62). Zaradi navedenega se Vrhovno sodišče v celoti sklicuje na razloge v citirani sodbi Vrhovnega sodišča, pri čemer še dodaja, da vložnikove navedbe v zahtevi ne ponujajo nobenih novih utemeljitev, ki bi v tem pogledu vsebinsko izpodbijale obrazložitve izpodbijanih sodb in izkazovale substancirane razloge o vplivu na zatrjevano nezakonitost izpodbijane sodbe. Vložnik tako ni izkazal, da je ta „dokaz z izvedencem bistveno pripomogel k izdaji obsodilne sodbe“ in da bi v primeru, če “se ta dokaz ne bi uporabil … to bistveno vplivalo na zakonitost sodne odločbe“, temveč gre v tem pogledu le za njegovo osebno mnenje in golo zatrjevanje, ki ga zato niti ni bilo mogoče preveriti.

11. Vložnik zahteve uveljavlja tudi kršitev pravice do obrambe (torej razlog iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP), s čimer naj bi bili hkrati kršeni tudi četrti odstavek 12. člena ZKP, 29. člen Ustave RS in točka b in d tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP). To kršitev utemeljuje s tem, da pričanje soobtoženega D. H. ne more biti zadosten dokaz za obsodbo ter da je bila obramba obsojenca onemogočena postavljati vprašanja temu soobtožencu v zvezi z izvedenskim mnenjem izvedenca dr. J. B. Sicer drži, da v času zaslišanja D. H. kot obdolženca med preiskavo, sodišče še ni razpolagalo z izvedenskim mnenjem izvedenca sodne medicine dr. B., vendar obsojencu ni bila kršena pravica do obrambe, ko na glavni obravnavi ni mogel zastavljati vprašanj soobtoženemu D. H., saj se je ta zagovarjal z molkom, izkoriščajoč svojo ustavno pravico iz 29. člena Ustave RS, torej da ni dolžan izpovedovati zoper sebe (privilegij zoper samoobtožbo), ki vključuje tudi pravico do molka. Obsojeni K. torej ni imel možnosti soobtoženemu D. H. postavljati vprašanj oziroma ga zasliševati le na glavni obravnavi, ker je ta tedaj uveljavil navedeno ustavno pravico in zato ni mogoče zaključiti, da je bila s tem kršena pravica do obrambe obsojenega. Strinjati se je zato z ugotovitvijo Vrhovnega sodišča v pritožbenem postopku (točke 20 do 22 obrazložitve sodbe), da je bila ob navedeni okoliščini obsojenemu K. v zadostni meri zagotovljena možnost zasliševati soobtoženega H., ko je bil ta zaslišan v preiskavi (česar obramba ni izkoristila) in podati ustrezne pripombe na prebrano izpoved soobtoženega H. na glavni obravnavi (čemur se je obsojeni K. izrecno odpovedal). Glede na navedeno ni mogoče pritrditi stališču vložnika zahteve, da je pravica do obrambe kršena že z dejstvom, da obrambi ni bilo „omogočeno zasliševanje soobdolženih, ne da bi ob tem imela na vpogled vse dokaze in okoliščine predmetnega kaznivega dejanja“, saj je tudi ta način izvrševanja pravice do obrambe vedno lahko okrnjen glede na objektivne danosti in možnosti v konkretnem postopku. V obravnavanem primeru je bila taka objektivna okoliščina prav dejstvo, da se je obtoženi H. na glavni obravnavi zagovarjal z molkom in zato v tistem stadiju postopka njegovo zaslišanje tudi obsojenčevi obrambi objektivno ni bilo več mogoče. 12. Neutemeljeno je tudi vložnikovo stališče, da je Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi kršilo obsojenčev privilegij zoper samoobtožbo in s tem storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP. Sodišče naj bi navedeno kršitev storilo s tem, ko je napačno komentiralo obsojenčevo pravico do molka in privilegij zoper samoobtožbo, ker naj bi obsojenec z odpovedjo pravici komentiranja zagovora soobtoženega in z opustitvijo možnosti zasliševanja obremenilne priče, sprejel tveganje, da te osebe ne bo mogel zaslišati na glavni obravnavi. Čeprav vložnik zahteve še nadalje na načelni ravni utemeljuje, kako je treba razumeti pravico do molka, iz njegovih navedb ni mogoče razpoznati, kako naj bi s povzetimi navedbami Vrhovno sodišče storilo očitano kršitev. Očitno gre le za vložnikovo napačno razumevanje pravice do molka in privilegija zoper samoobtožbo, saj sta to sestavini ustavne pravice iz četrte alineje 29. člena Ustave RS (pravica, da nihče ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivde), medtem ko je pravica zasliševanja obremenilnih prič in komentiranja njihovih izpovedb sestavina ustavne pravice iz tretje alineje istega člena Ustave (da je obdolženemu kaznivega dejanja zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist). Vložnik pa ponuja povsem samovoljno interpretacijo izraženega stališča Vrhovnega sodišča, ko naj bi se z uresničevanjem pravice iz citirane tretje alineje Ustave RS (komentiranje izpovedbe oziroma zasliševanje priče), obsojenec bil dolžan samega sebe obremenjevati, česar pa iz navedb Vrhovnega sodišča ni mogoče razbrati.

13. Vložnik zahteve uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona (kršitev po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP), pri čemer oporeka zaključku, da je bilo obsojencu očitano kaznivo dejanje storjeno na grozovit način. Kolikor vložnik izpodbija dejstvene zaključke v izpodbijani sodbi v zvezi z načinom storitve in s tem povezano intenziteto nasilnega ravnanja obsojenca zoper N. D. pred nastopom njene smrti ter težo ob tem prizadejanih ji telesnih poškodb, vsebinsko uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede tega zakonskega znaka, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati. Kolikor pa vložnik izpodbija na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejeto pravno opredelitev o grozovitem načinu storitve umora, pri čemer še posebej izpostavlja, da bi naj bila za ta zaključek sodišča bistvena okoliščina „občutki dušenja v trajanju pol minute“, s čimer se ne more strinjati, ker taki občutki spremljajo vsako dušenje in zato ne morejo pomeniti grozovitosti, je poudariti, da je na smiselno enaka vložnikova pritožbena navajanja že dovolj izčrpno odgovorilo Vrhovno sodišče (30. in 31. točka obrazložitve). Pravna opredelitev o grozovitem načinu izvršitve umora v tem primeru ne temelji le na občutkih dušenja pri žrtvi, neposredno pred nastopom njene nezavesti, temveč na celoviti oceni obsojenčevega ravnanja preden ji je zavezal tkanino okrog vratu in jo z njo privezal za vlečno kljuko osebnega avtomobila. Pri tem je bilo posebej izpostavljeno trajanje in stopnjevanje tega obsojenčevega nasilja zoper žrtev, ki jo je vodilo k spoznanju in ji končno tudi nedvoumno sporočalo, kaj je obsojenčev končni namen. Ni šlo torej le za fizično trpljenje, ki ji ga je obsojenec povzročal, temveč je treba ob tem upoštevati tudi nedvomno psihično trpljenje, ki ji je bilo povzročeno, tako v obliki strahu, nemoči in zavedanju kaj ji grozi.

14. Glede na vse navedeno je bilo ugotovljeno, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso bile podane ter je bila zato zahteva zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP).

15. Odločitev o oprostitvi plačila sodne takse temelji na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.