Jedro

Vračanje zadružnega premoženja ureja Zakon o zadrugah, ki v skladu z namenom tega zakona, da se podržavljeno zadružno premoženje vrne v sfero zadružne lastnine, opredeljuje kot upravičence do vrnitve zadruge. Člani zadrug niso upravičenci niti po ZZad (66. člen ZZad) niti po ZDen (8. in 13. člen ZDen).

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za gospodarstvo Republike Slovenije, št. ... z dne 5. 9. 2002, se odpravi in zadeva vrne temu ministrstvu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A., št. ... z dne 23. 4. 2002, s katero je prvostopni organ odločil, da je A. A. upravičen do odškodnine v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v višini 2.040,00 DEM za podržavljenih 20 delnic po 50 enot Posojilnice A. z.z.o.j. (1. točka izreka) in da je Slovenska odškodninska družba dolžna v roku treh mesecev izročiti obveznice skrbnici za poseben primer B. B. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je Okrajno sodišče na B. A. A. s sklepom izreklo zaplembo 20 delnic po 50 pp pri Posojilnici v A z.z.o.j. Ob pomanjkanju drugih dokazov je prvostopni organ sklep o zaplembi upošteval kot ključen dokaz in tudi po njenem mnenju je ta sklep dokaz za to, da je zahtevek za denacionalizacijo upravičeno vložen. Glede pritožbenih navedb, da je bila posojilnica že denacionalizirana po Zakonu o zadrugah (v nadaljevanju: ZZad), meni, da je namen tega zakona, da se zadrugam vrne vse premoženje, ki je bilo do 9. 5. 1945 zadružna lastnina, kar pa ne pomeni, da posamezen delničar nima pravice po določbah Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) uveljavljati denacionalizacijo zaplenjenega mu kapitalskega deleža. Pritrjuje (pri)tožniku, da se premoženje podjetij ugotavlja po metodi neto aktive, vendar v obravnavnem primeru ni nobene listine, ki bi tako ugotavljanje omogočila. V nasprotju s temeljnim načelom ZDen, da se popravijo krivice, pa bi bilo, če bi upravni organ zahtevo zavrnil. Če je v tem primeru dokumentacija pomanjkljiva, je upravni organ prisiljen obstoj relevantnih okoliščin presojati manj strogo. Glede na ugotovljeno vrednost premoženja in določeno odškodnino po njenem mnenju tudi ni smiselno zadeve vračati v ponoven postopek, saj je malo verjetno, da bi bila odločitev lahko drugačna.

ožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačno uporabljenega materialnega prava. Vztraja pri svoji trditvi, da ni ustrezno dokazano, da je bil upravičenec ob podržavljenju lastnik 20 delnic posojilnice v A., saj za to ni zadosten dokaz zaplembeni akt z dne 28. 10. 1947. Dvom obstaja, ker je iz Pravil Posojilnice A. z.z.o.j. z dne 17. 11. 1928 ter iz listine, ki izkazuje spremembo v zadružnem registru z dne 17. 6. 1939, jasno razvidno, da je bila posojilnica organizirana kot zadruga z omejenim jamstvom, ne pa kot delniška družba. Tožena stranka ni pojasnila, zakaj so bile zaplenjene delnice, ne pa poslovni deleži. Pri izračunu vrednosti delnice je prvostopni organ upošteval listino iz leta 1928, ki ne predstavlja stanja premoženja na dan podržavljenja. V primeru, če je predmet denacionalizacije delnica ali delež v pravni osebi, se vrednost določi glede na ustrezno denarno vrednost čiste aktive družbe na dan podržavljenja, ki se razdeli med delničarje oziroma družbenike v razmerju nominalnih zneskov delnic do celotnega kapitala družbe. Ne strinja z naziranjem tožene stranke, da zaradi pomanjkljive dokumentacije vrednosti ni mogoče tako izračunati. Zgolj načelo poprave krivic ne more preseči načela materialne resnice. V tej zadevi gre za dvojno denacionalizacijo premoženja Posojilnice v A. z.z.o.j. Denacionalizacijo je uveljavljala tudi Zveza hranilno kreditnih služb na podlagi ZZad in so ji bila kmetijska zemljišča deloma že vrnjena v naravi, deloma pa plačana odškodnina v obliki obveznic. Glede na to, da so zemljišča tvorila aktivo posojilnice, ki je bila tudi zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin, tožeča stranka meni, da je vprašljiva dopustnost denacionalizacije kapitalskih deležev posameznih delničarjev. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Stranka z interesom v tem postopku B. B. na tožbo ni odgovorila. Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku z vlogo št. ... z dne 17. 10. 2002. Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi sta sporni dve vprašanji, in sicer kaj naj bi dejansko bil predmet podržavljenja in kaj je pravna podlaga za odločanje o vračanju premoženja. V sklepu Okrajnega sodišča na B., opr. št. Zp ... z dne 28. 10. 1947, ki je po stališču tožene stranke pravna podlaga za denacionalizacijo, je navedeno, da zaplenjeno premoženje obstoji iz 20 delnic po 50 p.p. pri Posojilnici v A., z.z.o.j. v C. Med strankami ni sporno, da je bila posojilnica po statusni obliki zadruga. Glede na takšno statusno obliko pa ni možno, da bi bile podržavljene delnice. Zadruga je namreč združenje vnaprej nedoločenega števila ljudi, ki mu pravni red priznava status pravne osebe, katera ima namen pospeševati gospodarske koristi svojih članov, pretežno na podlagi poslovanja s svojimi člani. Če gre za kreditno zadrugo, kot v obravnavnem primeru, se to sodelovanje izraža z nudenjem kreditov iz skupno zbranih sredstev (glej tudi 28. člen Zakona o ureditvi in delovanju kreditnega sistema, Uradni list FLRJ, št. 68/46). Zadruga ni usmerjena predvsem v pridobivanje dobička. Premoženje zadruge sestavljajo deleži članov in drugo premoženje, ki ga zadruga pridobi. Premoženje se ne deli v razmerju deležev članov do celotnega premoženja, in se torej ne izraža v delnicah. Zato tudi po mnenju sodišča ni mogoče šteti, da so bile A. A. podržavljene delnice Posojilnice v A. z.z.o.j., ne glede na to, da je to navedeno v sklepu o zaplembi. Resničnost te navedbe je izpodbita, upoštevajoč pravno ureditev zadruge, kar je po statusu ta posojilnica bila, v zvezi s čemer pa sodišče še dodaja, da so bile z dnem objave Uredbe o likvidaciji kreditnih zadrug (Uradni list LRS, št. 16/47 z dne 19. 4. 1947) vse kreditne zadruge v LR Sloveniji likvidirane in je tudi Posojilnica v A. z.z.o.j. prešla v likvidacijo že pred izdajo sklepa o zaplembi. Tudi če bi bilo mogoče šteti, da je bil A. A. podržavljen njegov delež v zadrugi, pa sodišče meni, da ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US in 54/02-odločba US) ne daje podlage za denacionalizacijo deležev, ki so jih imeli člani v zadrugah. Po ZDen se vračajo podjetja oziroma kapitalski deleži osebnih ali kapitalskih družb (8. člen), upravičenci do denacionalizacije tega premoženja pa so delničarji oziroma družbeniki (13. člen). Vrača se torej premoženje gospodarskih družb, katerih značilnost je pridobitni namen in opravljanje pridobitne dejavnosti kot izključne dejavnosti. Zadruga pa ni gospodarska družba, temveč pravna oseba z značilnostmi, ki jih je sodišče navedlo zgoraj. Premoženje zadruge se ne vrača po ZDen, in tudi ne na način, ki ga določa ZDen za vračanje premoženja gospodarskih družb. Vračanje zadružnega premoženja ureja ZZad (Uradni list RS, št. 13/92 in 7/93; v nadaljnjem besedilu: ZZad), ki v skladu z namenom tega zakona, da se podržavljeno zadružno premoženje vrne v sfero zadružne lastnine, tudi posebej opredeljuje upravičence do vrnitve. To pa so zadruge, ne pa člani zadruge (65. člen ZZad) oziroma če gre za kreditne zadruge, Zveza hranilno-kreditnih služb Slovenije in Slovenska zadružna kmetijska banka (67. člen ZZad). Ker je tožena stranka kot pravilno štela ugotovitev prvostopnega organa, da so bile A. A. podržavljene delnice Posojilnice A. z.z.o.j., katere je organ ovrednotil na podlagi podatkov o članskih deležih zadružnikov iz leta 1928, je po presoji sodišča napačno ugotovila dejansko stanje. Njena odločitev, da je A. A. denacionalizacijski upravičenec po določbah ZDen, pa pomeni napačno uporabo materialnega prava. Zato je moralo sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) odpraviti. Zadevo je na podlagi drugega in v smislu tretjega odstavka 60. člena ZUS vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.